Prešernov nagrajenec, po čigar zaslugi imamo danes nešteto podob danes že izgubljenega načina življenja Haloz in okolice Ptujske Gore, zase pravi, da je dokumentarnost preprosto v njem. Pa vendar, kot je ob razstavi opozorila Hana Čeferin, s svojim izjemnim talentom za zajetje trenutkov miline, humorja ali bolečine izkazuje senzibilnost za človeška čustva, s tem pa presega raven dokumentarne fotografije in jo dvigne na umetniško raven. "V vsakdanjih motivih kmečkega življenja je znal ujeti nekaj, kar sega izven vizualnega motiva, je globlje, človeško, ontološko."

Sorodna novica "Danes je ni umetnosti, v kateri bi bilo toliko ponavljanja, kot ga je pri fotografiji"

Stojan Kerbler se je rodil leta 1938 na Ptujski Gori. Prve fotografije je posnel leta 1953 v temnici Foto-kino amaterskega društva Ptuj. Leta 1960 pa je svoje fotografije prvič razstavil v Beogradu in nato še po več mestih po Jugoslaviji in na tujem. Za svoje delo je v tistih letih prejel tudi prve nagrade.

Po končanem študiju na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani se je zaposlil v Tovarni glinice in aluminija v Kidričevem, kjer je za potrebe tovarniškega glasila fotografiral dogodke in delavce v tovarni.

Postal je član mariborskega fotokluba in kot eden najbolj ustvarjalno izstopajočih članov kluba na začetku 70. let z inovativnim pristopom povzročil preobrat v takratni jugoslovanski in slovenski fotografiji. Leta 1967 se je preselil na Ptuj, kjer si je uredil temnico, ki jo uporablja še danes.

Več let najboljši razstavljavec v Sloveniji in Jugoslaviji
Dve leti pozneje je bil prvič razglašen za najboljšega razstavljavca v Sloveniji in nato še v Jugoslaviji ‒ prestižni naslov je nato dosegal še nadaljnjih 12 let ‒, mednarodna zveza za fotografsko umetnost (FIAP) pa mu je podelila naziv umetnika zveze.

"Gre za način življenja"
V domačem okolju Ptujske Gore je slikal tamkajšnje življenje in med drugim v dveh desetletjih prisostvoval na okoli 60 kolinah, ki jih je ujel v svoj objektiv. Slikal je ljudi na Kozjanskem, v Halozah in Slovenskih goricah. "Marsikdo v mojih Haložanih danes vidi revščino, vendar pri tem ciklusu sploh ne gre za revščino. Gre za način življenja," je letos dejal v MMC-jevem pogovoru po prevzemu Prešernove nagrade za življenjsko delo.

Videti brez odvečnega moraliziranja
Prejel jo je za več kot 60-letno ustvarjanje na področju fotografije, ki je bilo že prej mnogokrat nagrajeno tako doma kot v tujini. "Kerbler je nepretenciozno, s svojo skromnostjo, ljubeznijo in odgovornostjo do sočloveka postavil visoka merila čiste črno-bele analogne fotografije in vzpostavil referenčni okvir humanistične fotografske senzibilnosti in estetike tudi za prihodnje rodove. Njegov modus biti, čutiti, opazovati, ohranjati človekovo dostojanstvo in videti ter dokumentirati brez odvečnega moraliziranja, pa je neponovljiv in težko dosegljiv," je zapisal v obrazložitvi Prešernove nagrade fotograf Boris Gaberščik, tudi sam sopotnik Galerije Fotografije.

Ob pričujoči razstavi v Galeriji Fotografija je Hana Čeferin še zapisala, da nosijo Kerblerjeve črno-bele fotografije velik etnografski pomen. So dokument podeželskega prebivalstva v 60. in 70. letih preteklega stoletja, ko sta bili v nasprotju s poudarjanjem industrializacije in razvitosti Jugoslavije ruralni območji Haloz in Kozjanskega izpostavljeni hudi revščini in lakoti, obenem pa polni tradicijskih navad in običajev, ki so se ohranili tudi v Kerblerjevih posnetkih. A njegove fotografije so toliko zanimivejše, ker ljudi ne upodablja od zunaj, kot tujec, ki bi s sociološkim interesom opazoval odmaknjeno pokrajino. Prav nasprotno ‒ fotograf je bil eden izmed portretirancev, upodabljal je svoje ljudi in običaje, zato so njegova dela še toliko bolj polna razumevanja in tankočutnosti.

Kerblerjeve fotografije so danes del stalnih zbirk muzejev po vsem svetu, med drugim v fotografskih muzejih mest Charleroi, Pariz, Beograd, Dunaj in Rochester. Galerija Fotografija ga v slovenskem prostoru zastopa že praktično od ustanovitve.