Konstrukcija spomina in njegova varljivost sta tudi enih osrednjih vprašanj, s katerim se v svojem delu ukvarja Lucija Rosc. O tem je fotografinja razmišljala že ob nedavno zaključenem magistrskem delu, ki ga zdaj v nadgradnji predstavlja na razstavi Superpozicije v Galeriji Škuc (razstava bo na ogled do 20. julija).
Naslov razstave, ki se naslanja na geološko metodo določanja starosti fosilov, in izčiščena estetika fotografij, ki z osvetljenostjo spominja na oglaševalsko fotografijo, dajo slutiti poskus nesentimentlangea premišljevanja o temi, a v resnici je pred nami razgibana postavitev nostalgične osebe, ki se nenehno vrača v otroštvo in neumorno išče način, kako tega ovekovečiti in ohraniti v novo nastali monumentalni podobi.
Vprašanje o pasteh nostalgije, ki jo umetnica premišljuje ob preverjanju, kaj se s predmeti zgodi, če jih iztrgamo iz njihovega primarnega habitata ter jih postavimo v nov kontekst in drugačno dimenzijo, v umetnosti Lucije Rosc ni nekaj novega, pride pa v tej postavitvi nemara najbolj do izraza. Svoje prepoznavne fotografije težko določljivih barvitih skulptur artikulira fotografinja v bolj intimnem kontekstu, k čemur prispevajo predvsem podobe iz družinskega albuma, ki jih sopostavlja ob svoja dela.
Uvodoma opisan namiznoteniški dvoboj je videodelo (Pingič, 2020–2021), ki ga najprej zagledamo ob vstopu v galerijo, zamišljeno pa je kot poglavje, ki postavitev sklepa. Smer ogleda razstave nakazujejo rožnate puščice na tleh, s katerimi umetnica in kustosinja Hana Čeferin obiskovalcu sugerirata potek gibanja po razstavi oziroma bolje, preverjata, koliko se obiskovalec takšne usmeritve zares drži. Vendar čeprav se puščice izkažejo za svojevrstno metaforo neukrotljivosti spomina (saj podobno kot za usmeritev ne zmeneči se obiskovalci, tudi ta ubira svojo pot), so na tleh začrtane zaradi drugega poudarka razstave. Ta je zamišljena kot materializacija virtualnega sveta, fiktivne pripovedi, ki se uresniči v dejanskem virtualnem okolju, neke vrste vsebinskemu vrhuncu postavitve.
Lucija Rosc je virtualno okolje (Udén, 2021 – po tem se je mogoče premikati na podoben način kot v videoigrah) zasnovala v sodelovanju z Nežo Knez (1996), da bi z referiranjem na otroško obsesijo gledalcu ponudila vpogled v intimno polje lastnega doživljanja odraščanja. V to vključuje ključna dela razstave, njivo svojih starih staršev in nekaj elementov videoiger, ki jih je preigravala kot otrok. Podobje videoigre se deloma ponovi v priročniku, v katerem s fotografijami umetnice, babice, dedka in njihove njive, avtorica artikulira povezavo med fizičnim in virtualnim.
Obe polji se na postavitvi nenehno prepletata. Prva soba je denimo zamišljena kot preslikava videoigre v galerijski prostor, kjer se prvič srečamo z deli, ki jih bomo nato znova videli v videoigri. Le da so tu oprijemljivi objekti, drugačne velikosti. Ob značilne fotografije nedoločljivih objektov, ki jih umetnica ustvarja iz navidez naključnih predmetov domovanja starih staršev, postavlja instalacije, ki so fizični odmev tega, kar vidimo na fotografijah. Na fotografski podobi in v prostoru se avtorica poigrava s prepoznavnimi nam predmeti, ki v novih konstelacijah pripovedujejo drugačno, pogosto težko razberljivo zgodbo, morda zares razumljivo le umetnici, ki jih asociativno povezuje s trenutki, prostori in osebami preteklosti. Te artikulira v naslovih del (Terme Lendava, Potočka zijalka, Tesar, Spodnji park …), ki so verjetno povedni le avtorici. Vendar njihova konkretnost v resnici ni zares pomembna. Vse to so lahko drobci preteklosti slehernika, ki se po svojih pravilih nalagajo en na drugega.
Razmeroma drobni predmeti, kot so denimo brusilni papir (Konstrukcija nadstropnih tort, 2021), čokolade (Kinder stolp, 2021) ali pa igrača (Še sreča, da so stopnice, 2021), so na fotografiji povečani postavljeni v nova razmerja, s čimer so postali nekaj drugega. Nekaj novega. Z neoprijemljivimi asociativnimi povezavami in poigravanjem z dimenzijami ter mediji ustvarja umetnica različne realnosti, ki so na eni strani aluzija na popačen otroški pogled v svet na drugi pa na kompleksne in neločljivo prepletene ravni spomina.
Vse se prepleta in ponavlja: umetniška dela vidimo znova v virtualnem svetu videoigre, instalacije so odmev objektov na fotografijah, kompozicije novih fotografij pa daljni odmev tistih iz družinskega albuma, ki ne pokažejo le avtoričine težnje po arhiviranju, ampak mestoma tudi vir estetskega premišljevanja. Zgoščena postavitev raznovrstnih elementov ne pušča ničesar naključju, temveč skuša avtorica z razstavljenimi elementi jasno artikulirati vez z dediščino, iz katere se oplaja. Pokazati hoče, od kod prihajajo nove plasti, ki se usedajo na stare (naslov razstave se namreč naslanja na pravilo, da se mlajše plasti usedlin vedno nalagajo na starejše).
Kar je Luciji Rosc v otroštvu pomenila videoigra, med igranjem katere je pozabila na čas, ji zdaj fotografija oziroma ustvarjanje. Tudi v umetnosti ji je ključno poigravanje, igra, ki pa jo jemlje zelo resno; naj bo to neobremenjeno, akademskega znanja osvobojeno grajenje skulptur iz purpena, premišljevanje o možnostih nekonvencionalnega okvirja ("okvir lahko pomeni nič ali pa ogromno," pravi) ali pa prezentacija same fotografije, ki je le navidezno nekaj zelo pričakovanega, v resnici pa odpira ogromno možnosti, kamor jo je mogoče voditi.
Lucija Rosc pristopa k večplastnosti tematike razstave prek dveh vlog: z osebne ravni kot vnukinja, ki je od starih staršev podedovala občutek dolžnosti po nenehnem arhiviranju življenja in skrb, da se nobena še tako navidez nepomembna stvar ne izgubi. Kar je navsezadnje povezano tudi. Druga je vloga fotografinje, ki prek podobnih metod shranjevanja, urejanja in novega ustvarjanja raziskuje možnosti medija fotografije. Če je njena babica gromozanski družinski arhiv časopisnih izrezkov začela razporejati v sistematično urejene albume, umetnica zbira predmete svojega otroštva v škatle, od tam pa s postavitvami v nove kompozicije ustvarja lastno različico družinskega albuma. Obema prinaša proces zadoščenje in vznemirjenje, kar pa gre z roko v roki z otožnostjo, ki ga prinaša minljivost. Le na ta način lahko brez prikrivanja ohranita vse pomembne stvari življenja na način, da bo jasen tudi tistim, ki ostanejo; kot neke vrste transparenten spomenik lastnemu otroštvu ali, če hočete, življenju.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje