Ne gre le za tip okolja, s katerim je v preteklosti že večkrat zlil svoje delo, ampak kompleks s svojo dolgo preteklostjo in arhaičnimi formami predstavlja natanko tisto izhodišče, iz katerega je vsestranski italijanski umetnik vselej zajemal.

Tudi ko je na začetku 60. let 20. stoletja zapustil domačo Apulijo in se preselil v Milano – ki se je tedaj že dobro uveljavil kot pomembno umetniško središče novih gibanj in form, v njem pa je Marrocco sodeloval z arhitekturnimi biroji in oblikovalci, polje ustvarjanja pa iz slikarstva in kiparstva razširil tudi na performans – formativno izkušnjo domačega okolja ni nikoli izključil iz svojega dela. Še več, ostala je njegov ključni vir umetniškega premišljevanja. Pri tem ne gre za nostalgično oziranje iz moderne lombardske prestolnice, kjer je umetnik ostal vse do danes, v zaspana in umirjena stara mesteca juga Italije ter k lekcijam spomenikov preteklih dob, ampak za vedno novo vračanje k tam prevzetemu čutu za lepoto, dionizično začaranost in tisti čudež razkritja, ki ga umetnost ponuja človeku.

A kljub kontinuiteti navdiha sredozemske dediščine v vsej njeni večplastnosti usodnosti, ki ga je imel na Marrocca vstop v razgibano milansko okolje, kjer se je pridružil ali soustanovil vrsto eksperimentalnih umetniških skupin (Arte Terminal, Arte Genetica), ne gre podceniti. Tja ga je pritegnil starejši kolega, kipar, slikar in teoretik Lucio Fontana, ki je prvi vpliv ponudil že sam, ne le s svojimi abstraktnimi slikami in spacializmom, ampak tudi kot eden zgodnejših zagovornikov performansa in eksperimentalnega poseganja po različnih medijih.

Poleg Fontane je Marrocca občudoval filozof Pierre Restany, ki je prav v Milanu z umetnikom Yvesom Kleinom zagnal novi realizem, s katerim sta vplivala tudi na kakšno desetletje mlajšega umetnika z juga. Ne glede na poznejše eksperimentiranje, izražanje v različnih medijih in ustvarjanju, ki je – kot je leta 2010 zapisal kritik Toti Carpentieri – onstran predvidljivosti, lahko velik del Marroccovega opusa opišemo z besedami, ki jih je v njegovih delih že v tistih prelomnih desetletjih 60. in 70. let iskal Restany: to je "večna sedanjost".

Naj gre za z različnimi materiali razgibane monokrome nasičenih elementarnih barv rdeče, rumene ali mode, ki jih je v 60. letih prvič prekril s pleksisteklom, v zadnjem desetletju pa jih ponovil v podobnih variacijah, dopolnil pa z reliefnimi slutnjami zvezd in utrinkov. Ali pa gre za bisere, ki so luč zvezd, marmorne in bronaste krogle nastajale v večletnem obdobju 1986–1992, ki jih je umetnik razporedil po dvorišču samostana, in 'bitko na nebu' s platen v notranjih razstavnih prostorih lapidarija prenesel v trdnejšo maso in postavil pod širno nebo. V vsakem delu gre za eno od prastarih umetniških poskusov razumevanja razmerja med človekom in vesoljem, ontološko premišljevanje, odkrivanje našega bistva, kar navsezadnje pove že naslov razstave, ki se je umetniku porodil ob obisku kostanjeviške ekipe v njegovem ateljeju: Biti je biti.

Ta čudež razkritja, ki ga po umetnikovem mnenju premore umetniško delo – verjetno tako med ustvarjanjem, ki je, kot zapiše kustos razstave Robert Simonišek, za Marrocca svojevrsten ritual in nikoli dokončan proces, kot doživetjem –, Marrocco išče in prenaša prek poti, ki so jo ubrali številni likovni metafiziki 20. stoletja: prek večnih simbolov, že davno zastavljenih arhetipov, starih mitov, likovno pa z zlitjem prvinskega in naprednega. Enega od prevodnikov univerzalnih simbolov najde v sredozemski barvi, elementarnosti njene krome in emanaciji njene ploskovitosti; drugega v taktilnosti materiala, ki je enkrat klasičen, les ali kamen, zlato, srebro ali bron, material prastarih civilizacij torej, drugič umeten, material 20. stoletja.

Razstava, ki prinaša tako starejša umetnikova dela iz 60. let kot novejše postavitve zadnjih nekaj let, prvič predstavlja ustvarjanje tega italijanskega umetnika v Sloveniji, postavitev pa ni le manjša retrospektiva njegovega opusa, temveč neke vrste mini retrospektiva italijanskega informela, ki je, kot pravi direktor Galerije Božidarja Jakca Goran Milovanović, bistveno drugačen od našega. Razlikuje pa se predvsem po za Marrocca tako značilnem mediteranskem koloritu.