Zadnji kip omenjene trojice je Michelangelo menda delal tako rekoč do konca – zadnjih nekaj dni, preden je renesančni velikan na koncu s svojimi močmi omahnil leta 1564, star 88 let.

V Stolničnem muzeju v Firencah želijo obiskovalcem predstaviti razvoj motivike v Michelangelovem opusu, zato so vse tri kipe postavili skupaj. Pietà Bandini že tako hranijo v Stolničnem muzeju, ob to pa so torej še prvič v zgodovini postavili odlitke vatikanske Pietà in Pietà Rondanini.

Kipi so nastali v različnih obdobjih Michelangelovega ustvarjanja, kar se odraža tudi na samih delih. Direktor Stolničnega muzeja Timothy Verdon je po poročanju AFP-ja pred odprtjem razstave dejal, da je ta priložnost za "opazovanje, kako je zorelo Michelangelovo obravnavanje sakralne teme". Razstava, ki bo na ogled do 1. avgusta, po njegovih besedah "osvetljuje povezavo med življenjem in umetnostjo tega poduhovljenega kiparja, ki je večji del kariere služil papežem".

Najprej je nastala najslavnejša Pietà, ki je bila ena velikih prelomnic v Michelangelovi karieri, delo, s katerim je umetnik dokazal, da v kiparstvu nima zares pravega tekmeca. Marmorni kip, ki ga je izdeloval med letoma 1497 in 1499, je nastal po naročilu kardinala Jeana Villiersa de la Grolaisa, ki si je skulpturo zaželel za svoj nagrobnik v cerkvi sv. Petronille ob stari baziliki sv. Petra v Vatikanu. Danes stoji v tej, varovan z neprebojnim steklom, ki so ga postavili po tem, ko je leta 1972 kip nekdo poškodoval s kladivom.

Pietà v naravni velikosti je bila sicer za italijanski prostor takrat neobičajna, precej razširjena pa severno od Alp (kar bi bilo francoskemu naročniku blizu), a tisto, kar je vznemirilo sodobnike, je bila Marijina mladost. V nasprotju s tradicijo jo je Michelangelo upodobil kot dekle, zaradi česar deluje kip prej kot podoba tragedije dveh mladih zaljubljencev kot objokujoče matere nad mrtvim sinom. Vendar je Michelangelo zavračal kritike z razlago, da čistost ohranja žensko mlado in lepo, s tem pa, da je bolj poudaril Marijino deviškost.

S kipom je Michelangelo dokazal svoje neprekosljivo mojstrstvo, zlasti z natančnostjo in neverjetno virtuoznostjo, s katero je iz trdega marmorja oblikoval mehko padajočo draperijo. Kako ponosen je bil samozavestni kipar na svoj dosežek, pove tudi napis na traku: Michelangelo Buonarroti Fecit. Vendar niti obreganje klerikov ob Marijino mladost ni ošibilo občudovanja kipa, ki so ga sprejemali z navdušenjem in je dolgo ostal zgled številnim umetnikom.

50 let pozneje ...
Približno pol stoletja pozneje je nastala Pietà Bandini. Okoli 1550 se je kipar lotil kipa, ki ga je po Vasarijevem pisanju namenil za lasten nagrobnik, v podobi Nikodema pa naj bi upodobil samega sebe. Čeprav je v Nikodemovi figuri zares prepoznati Michelangelove poteze, ni potrjeno, da je kip izdeloval za svoj nagrobnik. Michelangelu je bilo takrat že več kot 72 let in spopadal se je z depresijo. Verjetno v prepričanju, da smrt ni več daleč, je v središče življenja postavil vero in poduhovljenost.

V razširjeni Pietà je Mariji in Kristusu dodal figuri Nikodema in Marije Magdalene, kompozicija pa spominja prej na Snemanje s križa kot klasično Pietà. Gre za še en velik kiparski podvig (ki ga je sicer Michelangelo na neki točki v navalu jeze sam poškodoval s kladivom, zaradi česar so še danes vidne sledi na Jezusovi rami in Marijini roki), saj se je namenil kompleksno kompozicijo štirih figur izklesati iz enega samega bloka marmorja. Leta 1555 je sicer kip opustil in dokončanje prepustil prijatelju Francescu Bandiniju, ta pa nato Tiboriu Calcagniju.

Michelangelovo zadnje delo
Najbolj presenetljiva je gotovo Pietà Rondanini, kakšna dva metra visok kip, ki ga je začel klesati ok. 1552, ko je bil star skoraj 80 let. Na kipu je delal do konca in je tudi mojstrovo zadnje delo.

Nedokončan kip so našli po umetnikovi smrti na njegovem domu v Rimu, kjer je delal do smrti. Zaradi vitkosti figur deluje nekoliko bolj ekspresivni kip skorajda gotsko, kar je literatura spet povezovala z umetnikovo poduhovljenostjo, vendar prvoten načrt je bil vendarle drugačen, Kristusova figura pa bližje Michelangelovemu mišičastemu telesu, zato bi znalo biti le posledica tega, da delo ni dokončano, prav tako pa ga je Michelangelo med delom preveč obsekal. Pa vendar, zdaj pred nami ni več slapov gub razkošne draperije ali dodatnih postav, ampak sta tu zgolj skrajno preprosti figuri, ki slečeni vsega odvečnega, ki brez vsakršnih dodatkov spregovorita v svoji bolečini in ljubezni. In v tem je zajeta moč Michelangelovega poznega dela.