"Sodelovanje na sejmih je seveda v večini primerov zelo tvegano, saj so nakupi odvisni ne samo od okusa posameznega zbiratelja, ampak tudi od trenutne gospodarske situacije," pove Barbara Čeferin, vodja galerije Fotografija, ene od dveh slovenskih udeleženk sejma, ki je na Dunaju potekal med 7. in 10. septembrom. Podobno mnenje zastopa tudi Piera Ravnikar iz galerije Ravnikar Gallery Space: "Trenutno smo v položaju, da se nam je uspelo (prvič) umestiti v program umetnostnega sejma Artissima, tega res ne gre zamuditi, nimamo pa potrebnega financiranja. Ne vem, kaj bomo, 15.000 si sami žal ne moremo zagotoviti, ob vseh drugih tekočih stroških in 'domačih' najemninah. Včasih to rešujemo s posojili, tokrat si tega ne moremo privoščiti. Ena slaba odločitev in si lahko hitro konec."

Zakaj začeti s temo tveganja? Zato ker galerije, ki se odločijo za sodelovanje na mednarodnih sejmih, izkazujejo pogum in pa tudi prizadevanje, da bi slovenska scena sodobne umetnosti postala del mednarodnega umetniškega vrveža. Tudi zato, ker država s (preskopimi) sredstvi prek razpisa financira sodelovanje galerij na sejmih v tujini, se pojavljajo sodbe, da gre tu za nekakšen 'turizem' galeristov. To seveda ne drži in o tem govorijo tudi rezultati udeležbe, pridobivanje vidnosti galerije, umeščanje del varovancev sodelujočih galerij v zasebne in javne zbirke in utiranje poti k njihovim razstavam v tujini.

Konkretni rezultati udeležbe
Vodji obeh galerij lahko postrežeta s konkretnimi rezultati. Barbara Čeferin pove: "Na letošnjem sejmu Viennacontemporary smo predstavili tri slovenske umetnice. Uveljavljeno Tanjo Lažetić in dve uveljavljajoči se mladi umetnici Tilyen Mucik in Saro Rman. Za Saro Rman je bila to sploh ena prvih predstavitev njenega dela v tujini. Rezultat je zelo dober, saj so vse tri predstavitve požele zelo dober odziv obiskovalcev in zanimanje za uvrstitve v zasebne in javne zbirke." O uspehu lahko govori tudi Piera Ravnikar, ki se je odločila za predstavitev fotografa Tadeja Vaukmana: "Letošnji sejem je bil za nas nad pričakovanji. Ne samo, da nam je uspelo del serije Tadeja Vaukmana umestiti v zelo pomembno mednarodno zbirko, dogovarjamo se tudi že za intervjuje v medijih svetovnega formata, razstave s tujimi galerijami itd. Oba s Tadejem sva ganjena od dobrih odzivov."

Vaukman, znan po fotografiji, ki bi jo lahko opisali kot brezkompromisni realizem, prikazovanje življenja brez olepšav in ki se je predstavil s produkcijo zadnjih treh let, pritrdi: "Od osmih del, ki so bila razstavljena, je pet del šlo v dve zasebni zbirki. Poleg same prodaje, ki je bila za naju zelo uspešna, sva s Piero dobila pozitiven odziv drugih galerij na sejmu, sklepali smo sodelovanja za naprej itd. To je zame osebno še večji uspeh kot sama prodaja."

Z galeristko Piero Ravnikar sta težila k temu, da predstavitev na sejmu ni sama sebi namen in temu ustrezno sta zasnovala predstavitev. "Zbirala sva predvsem dela, s katerimi bi lahko pritegnila pozornost. Nekatere galerije se na sejmu predstavijo z deli, ki so morda varnejše za prodajo, dela, ki si jih potencialni zbiralci lažje predstavljajo v svojem domu, s Piero pa imava drugačen pristop. Cilj je predvsem, da bi nas opazili resni zbiralci, institucije, muzeji, zato je zame, kot tudi za galerijo, ki me zastopa, pomembno, da je prodaja drugotnega pomena in da pustiva na sejmu predvsem dober in profesionalni vtis," pove umetnik.

"Gre za zelo strateško načrtovanje, kateri sejmi, kateri avtorji. Naše prijave na umetnostne sejme potekajo leto vnaprej, se pravi, mi to snujemo veliko prej. Pogosto se predstavljamo samostojno z enim avtorjem, predvsem, ko gre za mednarodno referenčne priložnosti," pa pravi Piera Ravnikar.

Ni vsak avtor primeren za vsak sejem
Barbara Čeferin, ki je na Dunaj 'peljala' dela treh ustvarjalk, Tanje Lazetič, Tilyen Mucik in Sare Rman, o svojem izboru pove: "Pri izbiri, katerega umetnika ali umetnico bomo prijavili, najprej razmišljam o specifičnosti določenega sejma, čemu je to sejemsko občinstvo naklonjeno. Ob tem pa tudi na to, s čim jih lahko presenetimo."

Država in mednarodni umetniški sejmi
Sejem Viennacontemporary prirejajo od leta 2015, galerija Fotografija pa se na Dunaju redno predstavlja že od leta 2009, saj se je udeleževala tudi predhodnika sedanjega sejma, to je bil sejem Viennafair. Zaradi dolgoletnih izkušenj s predstavljanjem na sejmih je Barbara Čeferin izredno kompetentna sogovornica, ko gre za financiranje nastopa galerije in vloge države.

Sredstva, ki jih za ta namen namenja ministrstvo za kulturo, namreč še zdaleč ne zadostujejo za sodelovanje galerije na katerem koli od uglednih umetniških sejmov. "Problem je, da se besedilo razpisa ni spremenilo vsaj od leta 2009, ko se prijavljamo mi. Recimo, treba je navesti komisarja na sejmu. Ta kategorija ne obstaja. Vsakič znova napišem, ne obstaja, a me še do danes nihče ni vprašal, kaj to pomeni. To mi govori o zelo površnem branju prijav. Problem je tudi v tem, da se podpirajo slovenski umetniki, ne slovenske galerije. Brez galerije pa umetniki na sejme sploh ne morejo priti. Več ko imaš prijavljenih slovenskih umetnikov, več odstotkov podpore si deležen. Kar je spet eden od absurdov, saj si v tujini vidnejši, če predstaviš poleg slovenskih tudi kakšnega tujega umetnika, ki ga obiskovalci že poznajo," pove Čeferin in nadaljuje: "Še en absurd se je zgodil letos, ko so dodali pravilo, da je višina odstotkov podpore odvisna od števila umetnikov. Se pravi, če prijaviš enega ali dva umetnika, dobiš manj podpore, kot če jih prijaviš štiri in več. Pri komisijah sejemskih kuratorjev pa so najbolj zaželene samostojne ali dvojne predstavitve. Letos pa so na ministrstvu za kulturo v postavko finančne podpore udeležbe na umetniških sejmih nerazumljivo dodali še nekaj prireditev z drugih področij in tako so sredstva zelo hitro pošla. Tako se nam je prvič od leta 2009, ko se prijavljamo, zgodilo, da so sredstva pošla že sredi junija in smo s svojo prijavo zamudili za en dan." Čeferin sklene: "Še dobro, da smo se letos odločili sodelovati samo na enem sejmu."

Brez lastnega finančnega angažmaja ne gre
Očitno je torej potrebna tudi lastna finančna naložba galerije, ki se zaradi nizih cen del slovenskih umetnikov finančno po pravilu ne izplača, a vendar nastop na sejmu galeriji omogoči vidnost v mednarodnem prostoru. O stroških nastopa na sejmu spregovori tudi Piera Ravnikar, katere galerija na Dunaj hodi od leta 2019 in tega brez podpore ministrstva za kulturo ne bi zmogla: "Tukaj so visoki stroški najemnin, celostna logistika projekta, od zavarovanja in transporta umetniških del, prenočišč, produkcije, promocije, tehnike (na kratko: od galerije v svet in nazaj). In tukaj smo še mi posamezniki, ki to delo tudi aktivno predstavljamo, vsak dan od jutra do večera."

Glede načinov sofinanciranja predstavitev galerij na sejmih v tujini in odločitve za letošnjo prerazporeditev sredstev k drugim prireditvam, zaradi katerih so sredstva hitreje pošla, smo se obrnili tudi na ministrstvo za kulturo, vendar na odgovor še čakamo.

Prestati 'sito' komisije
Lahko bi rekli, da je bila na letošnji izvedbi Viennacontemporary 'posredno' prisotna še ena 'slovenska' galerija. Čeprav ne deluje več v Sloveniji, je ustanovitelj galerije Gregor Podnar vendar Slovenec. In ta galerija je bila letos zastopana v komisiji, ki je izbirala galerije, ki se bodo predstavile na sejmu. "Sejmi imajo mednarodno programsko komisijo, v primeru Viennacontemporary so to: Ursula Krinzinger (Galerie Krinzinger), Nikolaus Oberhuber (KOW), Gregor Podnar (galerija Gregor Podnar) in Sophia Vonier (Galerie Sophia Vonier)," pove Piera Ravnikar, "na sejem si pogosto povabljen k prijavi, prijaviš se s predlogom (samostojnim ali skupinskim) in programski svet odloča. Merila izbire so reference galerije zadnjih let, reference avtorjev, predlog predstavitve s skico, medijski dosežki in podobno."

Za Slovence je predstavitev na sejmih še posebej pomembna
Na vprašanje, zakaj je zanje predstavljanje v tujini pomembno, Barbara Čeferin odgovori tudi z referenco na specifično slovensko okolje: "Naše predstavljanje na sejmih v tujini je zelo pomembno iz več razlogov. Prvi je gotovo ta, da je slovenski umetniški trg počasen in je kljub mnogim težavam, ki jih imamo ob organiziranju udeležbe na sejmih, kot so visoki stroški in logistika ter sam fizični napor, pravi balzam za dušo in potrditev dobrega dela umetnikov in galeristov, ko si deležen zanimanja tuje strokovne in laične javnosti."

Letos je sejem zadnjič potekal na lokaciji Kursalon Hübner. Stavba v neorenesančnem salonu je bila eden od markantnih objektov, s katerimi so po porušenju mestnega obzidja širili mestno jedro. Prvotna funkcija je bila precej zanimiva. Sprehajalci so namreč v Kursalonu lahko dobili mineralno vodo. Stavba je čudovita, a tudi po besedah organizatorjev (več o tem v spodnjem intervjuju z umetniškim vodjo sejma Borisom Ondreičko) je pretesna za predstavitev toliko galerij, kot bi si organizatorji želeli. Zato se sejem prihodnje leto seli na novo lokacijo.

Prostor pogovorov, izmenjave informacij, načrtovanj za prihodnost
Na dunajskem sejmišču bo več prostora tudi za srečevanja in pogovore. Za galerije sejmi niso zgolj platforme za sklepanje poslov, ampak tudi prostor srečevanj, izmenjave informacij, navezovanja stikov za morebitne prihodnje razstave … Oziroma kot povesta sogovornici. Piera: "Kolegi galeristi so naši pomembni sogovorniki. In to je v mednarodnem prostoru nekaj najlepšega, prostori izmenjave so odprti, polno je dobronamernih nasvetov in potrebne pomoči. Zadnja leta smo zelo aktivni tudi s programskimi izmenjavami, letos se tako predstavljamo samostojno v galerijah v Münchnu in Zürichu, naslednje leto v Pragi in Vilni."

Barbara Čeferin pomen tega vidika sodelovanja podkrepi še s sklicem na slovenske razmere: "Sejem ni samo prodaja, ampak je tudi mreženje. V preteklosti so bili rezultat naših udeležb na sejmih med drugim tudi povabilo galeriji, da je predstavila Janeta Štravsa na Photobienalu v Moskvi, razstava Tilyen Mucik v berlinski galeriji za sodobno umetnost Susanne Albreht in njihovo gostovanje s priznanim v Ameriki živečim britanskim fotografom Michaelom Kenno pri nas. Poleg tega pa se širi tudi nabor stikov s kuratorji in novinarji, ki tudi zaradi tega, ker nas pobližje spoznajo, hitreje in lažje kaj tudi objavijo."

Ob tej priložnosti smo se o sejmu torej pogovarjali tudi z umetniškim vodjem sejma Viennacontemporary Borisom Ondreičko:

Kako se sejem Viennacontemporary umešča med evropskimi umetniškimi sejmi?
Izhajamo iz zelo solidnih pogojev našega teritorija. Dunaj ni le avstrijska prestolnica, ampak bogata multikulturna regija. Z odlikami te regije (ta obsega celoten nekdanji Vzhod, pa tudi Italijjo, Švico in Nemčijo) želimo seznaniti svet.

Kako ocenjujete letošnjo izvedbo? Je bilo predstavljeno kaj, kar se vam zdi še posebej vznemirljivo?
V preteklosti smo postavili že nekaj rekordov, denimo v številu interaktivnih mednarodnih zbirateljev. Običajno me najbolj navduši splošno vzdušje, to je bilo tudi tokrat zelo dinamično, ampak obenem brez trenj. Moram poudariti, da so to ustvarili predvsem člani naše ekipe, na katere sem zelo ponosen.

Zakaj ste se odločili, da bo naslednje leto sejem na drugi lokaciji? Kaj si od tega obetate?
Trenutna lokacija omogoča predstavitev zgolj 61 galerij. Tako majhen sejem, kot je bil letošnji, ekonomsko ni vzdržen. 90 galerij bi bilo optimalno, saj to že predstavlja dober razlog za prihod svetovnega občinstva. Obenem pa je mogoče ohranjati tudi zelo intimne odnose z našimi strankami. Zato se moramo 'zganiti'.

Je sejem v prvi vrsti prostor za posel ali je za galerije pomembno tudi to, da javnosti (zgolj) predstavljajo sodobno produkcijo?
Oboje. Naš glavni interes je prodaja sodobne produkcije, vendar naše stranke niso zgolj zasebne zbirke, ampak gre tudi za javne ustanove, poleg tega sejem obiščejo številni kuratorji, ki predstavljene umetnike povabijo k sodelovanju na prihodnjih institucionalnih razstavah. Neposredna prodaja in te vezi med galerijami in umetniki so enako pomembne.

Kako izberete galerije, ki se predstavijo?
Upoštevamo ravnotežje med uveljavljenimi galerijami in tistimi, ki se še uveljavljajo (v našem primeru 25 odstotkov), pa tudi ravnotežje med mediji, žanri, zemljepisno lokacijo, datacijo del …

Kako se razvija zbirateljstvo? Obstajajo trendi, kaj se zbira?
Naj omenim samorefleksijo digitalne umetnosti; ta kot nekaj novega ustvarja neposredno soočenje oljnega slikarstva in ekrana. To širi tudi praktični interes zbirateljev. Ja, v naši zgodovini smo gostili že veliko mednarodnih zbirateljev in pozornost, namenjena našemu sejmu, hitro raste.

Kako naj bi bila videti demokratizacija umetnosti? V enem od medijskih sporočil je namreč omenjeno, da se ugledna dunajska galerija Krinzinger, ki je zastopana tudi v komisiji sejma, zavzema za demokratizacijo umetnosti.
To pomeni oživitev izmenjave med sodobno in poznomoderno umetnostjo. Med uveljavljeno in tisto, ki je v vzponu, ter med različnimi mediji.

Je sejem Viennacontemporary že kdaj zašel v krizo in se je moral 'izumiti' na novo?
Vsekakor, zelo sta nas prizadeli pandemija in ruska agresija na Ukrajino. Morali smo ne le sebe, ampak tudi trg okoli sebe močno prestrukturirati.

Ali lahko govorimo o nekem načinu dela, ki je značilen za številne galerije? Obstaja neka skupna strategija?
Dejansko obstajajo številne strategije, ki pa so v dialogu. Na primer, ko ena galerija vidi, da je druga postavila samostojno razstavo z živopisnimi slikami, se sama odloči za skupinsko razstavo s črno-belimi multimedijskimi deli. Dialog je zelo pomemben. To vnaša dramatičnost na sceno in dela sejem razburljiv.

Kaj je vaš cilj v vlogi umetniškega vodje sejma?
Doseči optimalno obliko sejma in mu dati svetovno prepoznavnost. Optimalna oblika pomeni tudi, da tudi interno razvijamo zelo dinamične, dramatične konstelacije in ohranjamo mehanizme, ki ohranjajo dinamičnost; to pomeni, da posredujemo sporočilo, da smo ne le kakovostni, temveč tudi da sejem vsako leto ponudi številna nepričakovana presenečenja.

Vaše primarno občinstvo so Avstrijci, vendar bi radi sejem bolj internacionalizirali?
Naš cilj je, da bi sejem Viennacontemporary bolj in bolj internacionalizirali, tako da bi nas izhodiščni teritorij, križanje Vzhoda in Zahoda, pa tudi Juga in Severa, hkrati razumeli kot izhodišče in sklep.

Internacionalizacija pomeni, da lokalno umetnost pripeljemo v dialog z mednarodno umetnostjo (in obratno). Internacionalizacija pomeni tudi povečanje vrednosti ne le posameznih umetniških pozicij, temveč tudi lokalnega trga (in širše umetniške in kulturno-socialne dinamike) ter prispeva h krepitvi položaja Dunaja na svetovni ravni. Internacionalizacija pomeni, da pridobimo galerije pa tudi zbiratelje, kritike in druge specialiste (vse ljubitelje umetnosti) iz tujine.

To pomeni tudi, da naši gostje (mnogi od njih so zelo premožni) denarja ne trošijo le na našem sejmu (in tu kupujejo avstrijsko umetnost), ampak tudi v hotelih, restavracijah, trgovinah … in drugih kulturnih ustanovah.

Kar zadeva umetnost, Dunaj slovi po svoji klasični glasbi in edinstvenem Jugendstilu, vendar je tudi pomembno prizorišče fantastične sodobne produkcije. Sodobna umetnost privabi nove, dodatne obiskovalce. To razumemo kot dragoceno naložbo.
To je naša misija, izboljšati sloves. Viennacontemporary želi Dunaj spet narediti sodoben.

Načrtujete kaj novega za naslednjo izvedbo sejma?
Za takšne napovedi je še prezgodaj. Imamo načrte, vizije in realistične utopije, ampak najprej moramo do podrobnosti oceniti letošnji sejem.