Delo New Body of Work (2020) sestavlja približno 170 starejših, neuspelih in zavrženih risb, ki jim je umetnik dodal nov, vsem skupen motiv in jih umestil v mrežo iz vrvi, s tem pa jim na ironičen način povrnil življenje in mesto v umetniškem sistemu, je zapisala kustosinja razstave Iz druge roke Mojca Grmek. Serija slik Puzle (2020–21) je nastala z reciklažo ostankov starih (poslikanih) platen, ki jih je umetnik s pomočjo šivalnega stroja sestavil v nova ozadja in z ročno izvezenimi motivi v nove zgodbe, pri čemer se je poigraval z učinki palimpsestnega prekrivanja različnih tehnik in motivov iz svojega slikarskega ustvarjanja skozi čas.
Poleg omenjenih serij risb in slik Zuodar predstavlja tudi slikarsko instalacijo, ki vključuje napis DRIP, sestavljen iz več manjših neposlikanih slikarskih platen, obešenih na steno (2004), in sliko iz sešitih kosov platna, ki se "razliva" v prostor (2021), v njej pa na ironičen način tematizira dripping (ang. kapljanje) kot enega od značilnih slikarskih postopkov.
Leon Zuodar je tudi sicer znan po delih, ki nastajajo v komunikaciji s popularno kulturo in v tem okviru še posebej z urbanimi subkulturnimi gibanji. Pri ustvarjanju svojih del uporablja značilne prijeme iz tega okolja, kot so denimo ploskovitost, palimpsestnost, stilizacija, ponavljanje in variiranje motivov, uporaba znakov, sloganov in parol, tipiziranih likov ipd., ki jih avtorsko predela in zaokroži v humoren komentar vsakdanjega življenja.
"Trajnosten" pristop k umetniški produkciji
Razstava Iz druge roke, ki jo lahko v Hiši kulture v Pivki ujamete do konca aprila, je odraz umetnikovih razmišljanj o procesu slikarskega ustvarjanja in o kontekstu celotne umetniške produkcije. Podobno kot preostala področja človekovega delovanja je dandanes namreč tudi umetnost prenasičena z deli, ki nastajajo z veliko hitrostjo, potujejo z razstave na razstavo, se kopičijo v depojih in preprodajajo na sejmih. V nasprotju s tem so dela, predstavljena na razstavi, nastajala počasi in premišljeno, iz recikliranih materialov in s predelavo starejših, zavrženih del, ali pa so dolga leta čakala na primerni trenutek za predstavitev v galeriji.
Tako umetnik postavlja pod vprašaj smiselnost sodobne umetniške hiperprodukcije, obenem pa odpira možnost razmisleka o konceptu odrasti (ang. degrowth, preizpraševanje ustaljenih konceptov kapitalizma, razvoja in rasti), ki bo prej ali slej prodrl tudi na področje vizualne umetnosti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje