Bill Viola, ki je s svojim ustvarjanjem v novi medij videometnosti vnašal klasičen pridih lepote in duhovnosti, je umrl zaradi zapletov, povezanih z zgodnjim stadijem Alzheimerjeve bolezni. Star je bil 73 let. Novico o njegovi smrti je za medije potrdila Kira Perov, njegova žena, vodja studia in umetniška sodelavka.
Z novimi mediji nagovarjal večna vprašanja
Viola se je v svojem delu pogosto jasno naslanjal na klasično umetnost in prek prepoznavne tradicionalne ikonografije skozi sodoben medij odpiral ontološke teme.
V petdesetletni karieri je s pomočjo najnaprednejših avdio- in vizualnih tehnologij preizpraševal človeško življenje v odnosu do rojstva, smrti in zavesti; pri tem se je opiral na duhovno in filozofsko izročilo tako Vzhoda kot tudi Zahoda. Leta 2007 je na nekem predavanju izjavil: "Po mojem mnenju medijska tehnologija ni navzkriž z našim notranjim sebstvom, pač pa njegov odsev."
Britanska kritičarka Laura Cumming je leta 2001 ob njegovi razstavi v Londonu zapisala: "Najveličastnejša razstava živečega umetnika, kar jih trenutno lahko vidimo v Veliki Britaniji. Viola je postal Rembrandt videodobe, umetnik, ki je naredil več kot kateri koli njegov sodobnik za napredek čustvene in estetske razsežnosti tega medija."
Čeprav je bil njegov primarni medij ustvarjanja videotrak, pa je Bill Viola rad preizkušal meje svoje umetniške prakse. Njegovo prvo delo v HD-videu Going Forth By Day je nastalo leta 2002 po naročilu Guggenheimovega muzeja; rodila se je freska v petih delih, ki je ponazarjala življenjski cikel od rojstva do smrti.
Leta 2018 je v okviru svojega raziskovanja novih medijev ustvaril tudi videoigro The Night Journey, ki je tematizirala naprezanje za razsvetljenjem.
Pogosto je sodeloval tudi z glasbeniki, od frankfurtskega orkestra Ensemble Modern (1994) do rockskupine Nine Inch Nails (leta 2000); odrske postavitve Wagnerjeve opere Tristan in Izolda (2004) se je lotil v sodelovanju z režiserjem Petrom Sellarsom in dirigentom Esa-Pekko Salonenom.
Od tehnološkega čudežnega dečka do raziskovalca duhovnosti
Ko so vizualni umetniki v 70. letih 20. stoletja šele začenjali eksperimentirati z medijem videa, si je Bill Viola hitro pridobil sloves "tehnološkega genija", ki obvlada tehnike snemanja in montaže. Številna njegova zgodnja dela so odraz umetnikove fascinacije s posebnimi učinki; pogosto je zaslone polnil z vizualnimi distorzijami in posnetki nadzornih kamer. Izkušnje s tehnično platjo medija je pridobil v različnih prejšnjih službah; med drugim je bil avdiovizualni pomočnik v muzejih in galerijah.
Postopoma je vse večjo vlogo v umetnosti Billa Viole začelo igrati njegovo zanimanje za zenovski budizem, sufizem in krščanski misticizem. Njegovo igračkanje s potencialom tehnologije se je umaknilo resnejšemu konceptu: medij videa, ki ustvarja iluzijo nenehne sedanjosti, je hotel uporabiti za raziskovanje moči človeške zavesti. Med njegovimi najboljšimi deli so tista, ki skušajo ustvariti iluzijo upočasnjenega minevanja časa, ob čemer v psihi gledalca v ospredje stopi zavedanje lastne telesne navzočnosti in misli.
Viola se je pogosto loteval tudi eksplicitno religioznih tematik. Leta 1983 je ustvaril instalacijo Prostor za sv. Janeza na križu; s pomočjo videa in zvoka je poustvaril vzdušje majhne celice, kjer je španski mistik v 16. stoletju pisal mistično poezijo, kadar ga niso ravno telesno mučili.
V drugih delih ga je zanimala tema narave: v videodelo Ne vem, kakšen sem (I Do Not Know What It Is I Am Like, 1986) je vključil prizore piščančka, ki se vali iz jajca.
V dialogu z Michelangelom
Po dokončanem študiju se je Viola preselil v Firence in delal v studiu za videoumetnost art/tapes/22. V njegovih zrelih delih so očitni vplivi velikih starih mojstrov, še posebej Michelangela. Umetnost Billa Viole so kuratorji večkrat sopostavili z Michelangelovo, na primer v Muzeju duoma v Firencah in v londonski Kraljevi akademiji. V Londonu so v okviru razstave Bill Viola/Michelangelo: Life, Death, Rebirth 14 Michelangelovih risb razstavili skupaj z 12 Violovimi videoinstalacijami.
Daljnosežnemu vplivu Violovega dela se je svet poklonil s številnimi nagradami in retrospektivami. Leta 2017 je njegovo retrospektivno razstavo v Guggenheimovem muzeju v Bilbau obiskalo več kot 700 tisoč ljudi.
Leta 1989 je umetnik o svoji praksi zapisal: "Spoznal sem, da najpomembnejši prostor, kjer obstaja moje delo, ni muzejska sobana ali soba za projekcije, ni televizija in niti sam videozaslon – ampak v umu tistega, ki je delo videl."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje