V svoji več kot 70-letni karieri je Erwittu uspelo posneti celo vrsto danes slavnih fotografij, od resnih (Jacqueline Kennedy na moževem pogrebu) in glamuroznih (Marilyn Monroe, Marlene Dietrich) do rahlo absurdnih (psički v plaščih, avtomat za kokakolo med raketnimi izstrelki). Erwitt, ki je kariero začel kot fotoreporter, je izdal več kot 20 knjig in samostojno razstavljal v najuglednejših svetovnih ustanovah, kot so Muzej moderne umetnosti v New Yorku, Art Institute v Chicagu, Musée d’Art Moderne v Parizu in Barbican v Londonu. Bil je mojster tega, kar je njegov mentor, Henri Cartier-Bresson, imenoval "ujeti odločilni trenutek".

Ljudje so imeli radi tudi njegove duhovite fotografije psov, ki jih je ujel na njihovi višini in ločeno od njihovih lastnikov; posvetil jim je knjige Son of Bitch, To the Dogs in Woof. "Pse pogosto fotografiram, ker jih imam rad, ker nimajo nič proti temu, da se jih fotografira, in ker nikoli ne prosijo za lastne izvode fotografij," je nekoč pripomnil v šali.

Erwitt je bil kot fotograf vse življenje svobodnjak, tako da je lahko sprejemal zadolžitve tako v modnem svetu kot tudi v politiki in na estradi. (Ena njegovih najslavnejših zgodnjih fotografij je prizor sovjetskega premierja Nikite Hruščeva, ki ga med t. i. "kuhinjsko debato" leta 1959 dregne ameriški predsednik Richard Nixon.)

Fotografije ni mistificiral
Sicer so njegove najprepoznavnejše fotografije nastale v New Yorku: na petičnem Upper East Sidu je živel dolgih 60 let. Svoje domače mesto je znal fotografirati skozi prizmo dogodivščine in s pridihom spontanosti, držal pa se je filozofije: "Najboljše stvari se zgodijo, ko si čisto naključno nekje s fotoaparatom."

Erwitt fotoaparata ni odložil niti po dopolnjenih 90 letih, na svoj poklic pa je vedno gledal z zelo praktičnega vidika. "Fotografija je precej preprosta reč. Samo odzoveš se na to, kar vidiš, in narediš veliko, veliko posnetkov," je leta 2020 pripomnil v intervjuju za britanski Guardian.

Zaradi svojega humanističnega pristopa k reportažam je bil pogost gost v ameriških revijah, pa tudi dolgoletni član agencije Magnum Photos in tri leta v šestdesetih tudi njen predsednik.

Elio Romano Ervitz se je 26. julija 1928 rodil v Parizu; njegova starša sta po revoluciji 1917 morala pobegniti iz Rusije. Družina se je večkrat selila, najprej v Italijo, ko je tam Mussolinijev režim postal nevzdržen, v Francijo, leta 1939, le nekaj dni pred začetkom vojne, pa v ZDA. Oče Boris se je izučil za trgovskega potnika in malega Elia odpeljal s seboj v Los Angeles, kjer je prodajal ure.

V Los Angelesu se je mladi Erwitt začel ukvarjati s fotografijo – po lastnih besedah zato, ker je bil sramežljiv. Po zaključeni srednji šoli je študiral fotografijo in se zaposlil v komercialni temnici. Kariero je nadaljeval v New Yorku, a je bil leta 1951 vpoklican v vojsko. Med služenjem vojaškega roka je v Franciji posnel slavno fotografijo vojakov, ki zabijajo čas v barakah – in ta fotografija mu je, kot je pozneje govoril, spremenila življenje. Z njo je namreč zmagal na tekmovanju revije Life, ki je fotografijo objavila in mu izplačala nagrado 2500 dolarjev.

V Parizu je v času vojaščine tudi obiskal prostore agencije Magnum Photos in tam spoznal slavnega Roberta Capo; ta mu je pozneje ponudil članstvo v organizaciji.

Erwitt je bil poročen (in ločen) štirikrat, v teh zakonih pa se mu je rodilo šest otrok. Preživelo ga je tudi deset vnukov in trije pravnuki.