Jacka Vettriana so v soboto našli mrtvega na njegovem domu v Nici na jugu Francije. Po poročanju lokalnih medijev okoliščine njegove smrti niso bile sumljive.

"Bil je ne samo izjemen umetnik, ampak tudi izjemno skromen človek, ki je cenil svojo zasebnost in bil neskončno hvaležen za podporo in občudovanje vseh, ki so imeli radi njegovo delo," je pokojnikov predstavnik za medije Jack Freud zapisal v izjavo za javnost. "Njegove slike, ki so ujele trenutke intrige, romance in nostalgije, so se dotaknile src številnih ljudi po celotnem svetu, z njimi bo umetnikova dediščina živela naprej."

Nesojeni rudar
Jack Vettriano se je leta 1951 kot Jack Hoggan rodil v revni rudarski družini v škotskem obmorskem mestu Methil. Pri petnajstih letih je šolo obesil na klin in očetu sledil v rudarski jašek. Kmalu je ugotovil, da tako življenje ni zanj, slikarstvo pa je odkril bolj ali manj po naključju – ko mu je dekle za 21. rojstni dan podarilo komplet vodenih barvic. Slikati se je naučil sam in si pri tem pomagal z obiski lokalne galerije; pozneje je prevzel mamin dekliški priimek.

Veliki preboj je dočakal leta 1988, ko so v Kraljevi škotski akademiji obe platni, ki ju je prispeval za prodajno razstavo, prodali že v prvem dnevu. Samo z avtorskimi pravicami od prodaje njegovih odtisov je pozneje zaslužil po pol milijona funtov na leto.

Največ ljudi pozna njegovo delo Pojoči butler (The Singing Butler) iz leta 1992, ki prikazuje eleganten par, ki pleše na vetrovni obali, ob njiju pa stojita gospodinja in butler z dežnikoma. Sliko so leta 2004 na dražbi prodali za 745 tisoč funtov, kar je bil takrat škotski rekord.

Pojočega butlerja je reinterpretiral tudi sloviti Banksy: njegovo različico slike, na katero je dodal dva delavca s sodom radioaktivnih odpadkov, so včeraj v dražbi na Londonu prodali za 4,3 milijona funtov. Slika Crude Oil (Vettriano) je bila v zasebni lasti Marka Hoppusa, basista skupine Blink 182.

"Nastrojeni so iz zavisti"
Čeprav je imelo Vettrianovo slikarstvo številne oboževalce in slavne zbiratelje, pa ga umetniški establišment nikoli ni vzel za svojega; nekateri kritiki so vztrajali, da je njegov preprosto preveč nedodelan, upodobitve pa pogosto šovinistične.

Sam je bil prepričan, da so strokovnjaki do njega "precej arogantni" in leta 2004 v intervjuju za Reuters pripomnil: "Vlogo igrajo ljubosumje, zavist, dejstvo, da niso imeli nobenega opravka z mojim urjenjem, in dejstvo, da sem priljubljen. Vse to podžiga njihovo nastrojenost."

Neorealist s poudarkom na erotičnem
V poznejših letih je Vettrianovo delo postalo bolj eksplicitno erotično, kar je bil vsaj deloma odraz njegovega hedonističnega življenjskega sloga; izpričane so njegove težave z odvisnostjo od mamil in alkohola. (V intervjujih je rad razkrival podrobnosti o svoji nezmožnosti ohranjanja odnosov, o obiskih bordelov in bežnih zvezah.)

"Melanholičen romantik sem. Moje slike so gesta oboževanja žensk. So tudi delno biografske. Spolnost je temeljni del naših življenj," je pojasnil leta 2004. "Te ljudi slikam, ker me pritegnejo. Motivira jih spolnost in vsi vemo, kako se to konča. To niso srečni ljudje."