Eden najplodovitejših slikarjev je umrl v domu starejših v Škofjici, o njegovem odhodu pa so sporočili iz Galerije Hest.

France Slana se je rodil leta 1926 v Bodislavcih pri Mali Nedelji. Leta 1949 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri Gabrielu Stupici v prvi generaciji študentov akademije. Kot številni njegovi kolegi, ki so prestali drugo svetovno vojno, je prišel na Akademijo za likovno umetnost z že kar nekaj izkušnjami. Že pred vojno je spoznal slikarja in ilustratorja Hinka Smrekarja, pri katerem je obiskoval tečaj slikanja, kar je pri mladem umetniku pustilo zelo močan vtis.

V njegovem zgodnjem obdobju je imela ključno vlogo risba, ki je ostala njegova ljubezen skozi celotno ustvarjanje.

Javnosti se je najprej predstavil kot ilustrator pri Pionirskem listu, leta 1951 pa se je odločil za pot svobodnega umetnika. Ilustraciji se je posvečal tudi pozneje – njegove podobe so zaživele tudi v Cicibanu in vrsti knjižnih del.

Na razstavi se je svoje delo prvič predstavil dve leti zatem v ljubljanski Mali galeriji. Odtlej je doma in v tujini pripravil več kot 130 samostojnih in vsaj dvakrat toliko skupinskih razstav, na katerih je poleg slik in grafik prikazal tudi obvladovanje slikanja keramike in izdelave tapiserij.

Med tehnikami je imel posebno mesto v njegovem ustvarjanju akvarel, saj je "neposreden, delati ga je treba hitro, dokler je papir še vlažen, moker". Prav pri akvarelu je tako razvil zelo osebno tehniko in izrazito prepoznaven slog. Ukvarjal pa se je tudi z grafiko, poslikano keramiko in tapiserijami. Slana raznolikosti v svojo umetnost ni zanesel le z odločitvijo za uporabo različnih slikarskih tehnik, pač pa tudi z iskanjem navdiha v različnih tematikah. Zanimale so ga klasične teme in motivika. Čez celoten opus je ostal zvest krajini, figuraliki in tihožitju. Ustvarjalna radovednost ga je vodila tudi v bližino abstrakcije, čeprav njene meje ni nikoli prestopil.

Riba – bitje, ki v enem krogu združuje vse
Motiviko svojih slik je črpal iz slovenskega kulturnega okolja. Prepoznavni so motivi, ki so pogosto etnološko navdihnjeni, kot so kozolci, skednji, mlini, vinske kleti, notranjščina starih gostiln in podstrešnih sob. Prepoznavni so tudi njegovi šopki, krajine, intimni interjerji, petelini, mačke in ribe. "Riba je oblika živega bitja, ki v enem krogu združuje vse – telo, glavo, roke, noge," je povedal.

Ti motivi v prepričljivem likovnem izrazu slikarja delujejo sveže in zanimivo. "Vsak ustvarjalec da lahko le to, kar ima v sebi. Tisti, ki nima nič ali ima le malo, se začne zatekati k modnim smernicam in k spakovanju, da bi skril svojo praznino." Že zgodaj je sledil načelu, da skuša v vsaki sliki najti nove impulze in se poskuša izogibati šablonam. "Ne pustim se ukalupiti enemu samemu načinu dela, in ker sem zelo radoveden, ubiram različna pota, odvisna od trenutnega interesa in razpoloženja," je dejal.

Milojka Kline je ob njegovi razstavi v Galeriji Hest leta 2016 zapisala, da je Slana utrinke iz vsakdanjega življenja preprostega človeka in značilnosti njegovega avtentičnega okolja predstavil v različnih razpoloženjih, od poetičnega, prežetega z nostalgijo, do učinkovite ekspresivnosti, opisane z avtorsko zlahka prepoznavno stilizacijo.

Njegovi akvareli ponujajo občutje lahkotne igrivosti prozornih barvnih prelivanj. Olja, ki omogočajo premišljeno tehtanje odločitev pa tudi njihovo korigiranje, razkrivajo širok spekter avtorjevih hotenj. Zdi se, da je prav vseeno, za kakšno izhodišče se odloči - za prevlado intimističnih naglasov ali za prodornost ekspresivnega nagovora, ali daje prednost racionalnim risarskim opisom ali čutnemu barvnemu izrazu, ali ga spodbudi nenadno odkritje ustreznega motiva ali sledi zorenju ideje skozi proces nastajanja - vse postavlja pred gledalca z enako mero prepričljivosti, je tedaj še zapisala Milojka Kline.

Leta 1964 je prejel nagrado Prešernovega sklada za ciklus umetniških stvaritev z motiviko po potresu porušenega Skopja. Prav poseben niz slik, ki jih tematsko ni mogoče umestiti v eno samo kategorijo, je cikel fantazmagoričnih podob mesta po potresu leta 1963, ki podobe posledic krutega dogodka nadgrajuje z intervencijo avtorjeve domišljije.

Poleg nagrade Prešernovega sklada je bil med drugim nagrajen na 2. likovnem bienalu v Aleksandriji leta 1957 za sliko Staro mesto.

Sliko je treba občutiti, ne razlagati
Umetnik, ki je živel v Ljubljani in na Krki na Dolenjskem, ni rad razlagal pomena svojih slik, saj je bil prepričan, da slika najbolje govori sama zase in pripoveduje lastno življenje. Treba jo je videti in občutiti, zato je nima pomena razlagati.

Slikar odhajajočega sveta
Ob razstavi na Loškem gradu leta 2013, na kateri so predstavili izbor del iz petih desetletij umetnikovega ustvarjanja, je vodja Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Marko Arnež zapisal, da je Slana slikar odhajajočega sveta, ki s svojimi deli beleži minljivost časa in poskuša v minevanju in spreminjanju pritrditi podobe vsakdana na platna večnosti.

"Slanova umetnost je njegova izpoved žalosti in veselja, pesimizma in upanja. Kozolci, mlini, požgane vasi, opustela mesta, izpraznjeni morski pejsaži, pa uporniki, klovni, harlekini, mačke, petelini, konji in ribe, šopki in poslikane skrinje, skratka podobe in abstraktna govorica ga spremljajo v več kot 60-letnem ustvarjanju," je v razstavnem katalogu piše Arnež.

"Kar izgineva v enem svetu, se umetniku neprestano poraja v drugem. Slana nam s svojo vitalnostjo, ljubeznijo do življenja in s podobami svojih del neprestano pripoveduje, da je življenje lepo."

Leta 2013 je Slana v samozaložbi izdal tudi obsežno monografijo s spremnim besedilom Milčka Komelja.