Bil je dobitnik tako Jakopičeve kot Prešernove nagrade, njegovo delo pa je bilo redno vključeno v pomembne skupinske razstave slovenske sodobne umetnosti doma in na tujem.

Gnamuš se je rodil leta 1941 v Mežici. Leta 1966 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Maksimu Sedeju. Med letoma 1983 in 1985 je bil predstojnik slikarskega oddelka na ALU-ju v Ljubljani. Leta 1985 je postal izredni, leta 1990 pa redni profesor za risanje in slikanje na Akademiji.

Spada med najvidnejše predstavnike slovenskega abstraktnega slikarstva. V svojih slikarskih začetkih je sicer izhajal iz figuralike, potem pa je barva na njegovih platnih postajala vse bolj avtonomna. Spada med vodilne slikarje abstraktnega kolorizma na Slovenskem. Zanimalo ga je predvsem raziskovanje medsebojnih odnosov barv in oblik v slikovnem prostoru, prav tako pojavne oblike barve, njeno sevanje in učinki, ki jih ima tako v razmerju z drugimi kromatskimi poudarki kot v čisti barvni atmosferi. Ves čas je bil v iskanju čim popolnejšega izraza barvnih dialogov in sožitja. Kritika ga opisuje kot slikarja intuitivnega kompozicijskega reda, dinamične barvne harmonije in premišljene ter obvladane poteze.

V utemeljitvi Prešernove nagrade, ki jo je prejel leta 2001, je pisalo, da so Gnamuševe izrazito osebno obdelane barvne ploskve iz 70. in začetka 80. let preteklega stoletja s pretehtanostjo, uravnoteženostjo in trdnostjo pomenov veliki simbolni znaki notranjega videnja, ki ga slikar ponuja gledalcu kot snovno kontemplativno izhodišče. Pozneje se so njegove umetniške izjave postale formalno razvidnejše, oblike jasnejše, poteze neposredne in odkrite, ost korenitih formulacij pa so umirjala neizmerna, skoraj zenovska tišina, modrost in preudarnost. V slikarskem blaženju dramatičnih nasprotij, ki napovedujejo izbruh, eksplozijo čustev in strasti, sta se kazala umetnikova sposobnost samoobvladovanja in krotenja zunanjih situacij ter njegovo zanimanje, kot je sam pravil, ne za krik, temveč za stanje, ki je podobno zbrani meditaciji, je še pisalo v obrazložitvi.

Umetnik sicer ni razstavljal pogosto in nekoč dejal: "Razstav sicer lahko imaš veliko, vendar če ponavljaš vedno isto zasedbo ... Jaz sem na razstavah vedno predstavljal čisto nova dela. Je manj razstav, vendar so tiste ta prave." Vseeno je bilo njegovo delo od 70. let prejšnjega stoletja dalje uvrščeno v pomembne skupinske razstave slovenske sodobne umetnosti doma in na tujem. Leta 2000 so mu v Moderni galeriji pripravili retrospektivo, ki je združila sto njegovih del, nastalih med letoma 1970 in 2000. Po retrospektivi so prvo večjo razstavo njegovih del pripravili leta 2009 v Galeriji Murska Sobota, na njej pa je predstavil dela, nastala po letu 2004.

V izmuzljivem trenutku, ki ga vedno znova prezremo
Direktor galerije Robert Inhof je ob razstavi povedal, da Gnamuševo delo kot tako ne spada niti v preteklost niti v prihodnost, temveč sodi in bo sodilo tja, kamor sodijo vsa pomembna umetniška dela - vedno znova v tisti krhki in izmuzljivi zdajšnji trenutek, katerega obremenjeni s svojimi vnaprejšnjimi pričakovanji, željami in strahovi vedno znova prezremo.

Nekoč je dejal:"Delam zase, kot neka notranja higiena, vsak dan malo brkljam po svojem možganskem inventarju."