Sorodna novica Kostja Gatnik: Najraje bi videl, da bi bilo vse brez naslovov

Umetnik je bil danes pokopan v družinskem krogu.

Gatnik se je rodil leta 1945 v Ljubljani. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, po diplomi je študij nadaljeval na slikarski specialki. Znan je kot avtor knjižnih oprem, stripov, plakatov, filmskih in gledaliških scen, celostnih podob, znakov, ovitkov nosilcev zvoka, fotografij, risb, akvarelov in slik.

Vsa najvišja priznanja stroke
Prejel je več nagrad, leta 2011 tudi Levstikovo nagrado za življenjsko delo in pred tem leta 2010 Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju likovne umetnosti. Leta 2019 je v sklopu slovenskega bienala ilustracije prejel tudi nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo.

Gatnikov opus zaznamuje razpiranje pojma vizualnega in vizualnih komunikacij zadnje četrtine 20. stoletja, je pred dobrim desetletjem v utemeljitev Prešernove nagrade zapisala komisija. Njegovo slikarstvo, grafično oblikovanje, ilustracije in fotografijo je združevala "izjemna inteligenca in redko izpostavljena visoka merila kvalitete v neizprosnem samonadzoru".

Šarm disidentskega poparta kot vstopnica v slikarstvo
Gatnik je na likovno prizorišče vstopil skozi popart in hiperrealizem. V poznih 80. letih prejšnjega stoletja je presenetil s poudarjeno osebnoizpovedno in refleksijsko poetiko. V sedemdesetih letih so začele nastajati 'fantazmagroije z oblaki in kamni'. Kasneje je čisto in jasno ozračje neba zamenjal pogled v viharnejše, temačnejše, bolj nasičeno nebo, ki se dviguje nad ozkim zemeljskim pasom, v devetdesetih pa se je vrnil k figuraliki.

Pregnetel "socrealistično sivino" Tribune
Njegovo likovno urednikovanje Tribune je pomenilo odskočno desko v kompleksnost popkulture. Med ustvarjalci svoje generacije je posebej zaslužen, da so diskurzi o privilegiranih umetnostnih medijih v zadnji četrtini 20. stoletja postajali irelevantni. "Kostja je s svobodo svoje duše, ki ji je roka pridno sledila, čez noč spremenil socrealistično sivino študentske revije Tribuna v barvit, s humorjem in svetlobo prežarjen časopis, ki je bil angažiran ravno v svoji sproščenosti, fičfiričevstvu, posmehu velikim temam in idejam. Likovna plat časopisa je dobila prevratno mesto, Kostja je obrobne rubrike, kroniko študentskega podtalja, ki je mlade preplavilo z novo kulturo, spremenil v osrednjo temo zgodovine. Namesto revolucije smo dobili čarodeja, ki je pobarval Tribuno, namesto zunanje, policijsko vodene moči smo se z njegovo pomočjo spopadli z diktaturo domišljijske vznesenosti in ustvarjalne ekstaze. Je še kaj pomembnejšega v življenju?," je o vrstniku pred leti zapisal pesnik Milan Dekleva.

Dal je podobo zelenemu škratu iz Narodne galerije
Kot ilustrator se je podpisal pod številne slikanice, ki jih danes pozna skorajda vsak. Med drugim velja poudariti iz 70. let preteklega stoletja ilustracije za zbirke otroških pesmi Toneta Pavčka: Čenčarije, Mokedaj in Slon v žepu, pozneje sta se pesnik in slikar sijajno povezala v zbirki Majnice. Plodno je bilo tudi sodelovanje s pesnikom Nikom Grafenauerjem: začelo se je z Avtozavrom, nadaljevalo z Zmajčkom razgrajačkom in knjigo Kam pelje vlak?.

Priljubljene pa so postale tudi Gatnikove naslovnice in ilustracije za besedila Svetlane Makarovič, med njimi Gal v galeriji in Pekarna Mišmaš. Likovno podobo je dal tudi junakom slikanice Jure Kvak kvak Saše Vegri.

Prvi slovenski underground strip
Kostja Gatnik je zaslužen tudi za uveljavljanje 'nekomercialnega' stripa v Sloveniji. Njegov kultni strip Magna Purga je prvič izšel leta 1977 pri založbi ŠKUC. Avtor se je podpisoval z M. P. oziroma Magna Purga. Ta naziv se mu je zasidral v spomin že v rosnih letih, češ da je šlo "za družinsko pratiko, ki se je valjala po predalih pri babici in je v njih bila reklama za odvajalno sredstvo s tem imenom. Magna Purga“. Predvsem mu je bila všeč tipografija, potem pa tudi preneseni pomen odvajala.

Strip je kmalu po izidu postala prava uspešnica, nekateri izreki v njem pa so praktično ponarodeli. O njegovem vplivu tega stripa zgovorno pričajo besede Jonasa Žnidaršiča: "Ob odkritju Beatlov, Buldožerja in Magne Purge sem jih enega za drugim prinesel pokazat domov. Prvi so bili mami všeč, drugi že malo manj, Purge pa ni razumela. Aha! Takoj sem se je začel učiti na pamet."

Pozneje se je Gatnik časa Magne Purge spomnil kot časa, ko je bil zelo kritičen do vsega, kar se je dogajalo in zato je skušal spreminjati svet po svojih močeh. Pred dvanajstimi leti ni bil v komentiranju slovenske kulture nič manj luciden: "Potrošniška miselnost porazno vpliva na celotno družbo in kulturi ni pri tem nič prizanešeno," je komentiral za MMC.

Slikarstvo kot "privatni kotiček" ustvarjalnosti
Če je bil nenehno navzoč v grafični in knjižni produkciji s karikaturo, stripom, plakatom, ovitki nosilcev zvoka, knjižni opremo in ilustracijo, pa je slikarski opus pokazal le izjemoma - to pa zato, ker je slikal samo zase. Sam je sicer na slikarstvo znotraj svojega opusa gledal kot na "en tak majhen, dokaj miren privaten kotiček, kjer odgovarja samo sebi".

Preprosta fotografska filozofija
Svoje fotografije, izbor iz opusa, ki je bil do tedaj javnosti nepoznan, je prvič razstavil leta 2008. Kot je pojasnil, je bil dolgo zadovoljen s tem, da je bila slika zabeležena na filmu ali na kartici. "Ne maram dela v temnici. Ko je s pomočjo novih tehnologij postal prenos na papir enostavnejši, sem se lažje odločil za razstavo," je dejal in dodal, da je na sprožilec pritisnil vedno, ko je zagledal dovolj zanimiv motiv.

Odsotnost ali suhoparnost naslovov ni bila naključna
Medtem ko njegove fotografije vedno spremljajo naslovi, pa so z redkimi izjemami slikarska dela celotnega opusa večinoma brez naslovov. "Najraje bi videl, da bi bilo vse brez naslovov, saj lahko naslovi gledalcu odvzamejo možnost originalnega doživljanja. Iz praktičnih razlogov fotografije naslavljam, vendar se pri tem omejujem v glavnem na lokacijo in čas nastanka posnetka ali pa na minimalen suhoparen opis," je Gatnik razmišljal v intervjuju za MMC leta 2010.