Slavnostno odprtje muzeja M+ museum ali krajše M+ je bilo pred dvema dnevoma, 12. novembra, vendar med prebivalci Hongkonga odmeva že ves mesec, saj so nanj čakali kar deset let.

Še pred desetletjem je Hongkong veljal za kulturno puščavo (ang. cultural desert). Kritiki so ga videli kot poslovno-komercialno mesto, brez umetnosti in kulture. Večmilijarda investicija bo slabšalno poimenovanje verjetno izbrisala za vselej. M+ želi postati prvi azijski globalni muzej sodobne vizualne umetnosti. Njegova razstavna površina meri nekaj več kot 60.000 kvadratnih metrov, kar ga postavlja ob bok Muzeja moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku, Tate Modern v Londonu in Centru Pompidou v Parizu.

Objekt sestoji iz dveh monumentalnih horizontalnih in vertikalnih volumnov, razkošnim podijem in vitkim nebotičnikom, s katerim so v arhitekturnem biroju Herzog & Meuron (ta je med drugim prejemnik prestižne Pritzkerjeve nagrade) hoteli ujeti arhitekturno krajino Hongkonga. Muzej je postavljen v kulturnem središču Hongkonga Kovlun.

A zahtevna je bila že sama zasnova objekta, ki je pod zemljo obdan z linijami podzemne železnice, kar mu daje edinstveno podobo.

"Sama zgradba M+, od zbirk do muzeja, je kulminacija desetih let investiranja in ekspertiz z namenom, da bi ustvarili sodobni muzej, ki pripoveduje večdimenzionalno zgodbo, privoli v geografske in časovne kompromise, tudi s svetovnega vidika, iz katerega črpa navdih, hkrati pa je umeščen v edinstveni kontekst Hongkonga," je dejal Dorzun Čong, namestnik direktorja, kurator in vodja kuratorjev v M+. "Na svetu preprosto ni takšnega muzeja," je še dodal po poročanju designbooma.

Ob vstopu obiskovalca spreleti snop naravne svetlobe, ki pronica skozi betonske strukture v glavni hali. Vertikalne kovinske tirnice, lesena tla in ogromna steklena okna dajejo muzeju industrijski videz. Ob samem vstopu je na steni izobešena kaligrafija Tong Yang-Tze, ki jo je naročil muzej. Nasproti pa so razpostavljeni živopisni digitalni zasloni, ki projicirajo imena donatorjev. Stilizirana kinetična tipografija združuje pomen besedila in vizualne kulture s tehnologijo.

Kuratorji so za slavnostno odprtje izbrali delo dansko-vietnamskega umetnika Danh Vo Mi, Ljudje (2011–16), skulpturo, narejeno iz razdrobljene bakrene plošče, ki prikazuje desno ramo in pazduho Kipa svobode ter kitajsko-francoskega umetnika Chen Zhena in njegovo Okroglo mizo – Side by Side (1997) – dve okrogli leseni mizi sta med seboj združeni in obdani z 28 stoli, v različnih vzhodnjaških in zahodnjaških slogih.

Prav tako gostijo razstavo Tsang Tsou-choija, znanega pod vzdevkom kralj Kovluna, in Lui Shou-kwan.

"Muzej se zdi skorajda prevelik za nekoga, ki bi si ga želel pogledati v celoti, saj je v njem razstavljenih toliko del," so zapisali na spletni strani ARTnews. Celo direktor MoMe Glenn Lowry je dejal, da je odprtje M+ "najbolj pričakovani dogodek v svetu umetnosti letos. Ne morem navesti še kakšnega drugega muzeja, ki bi imel večji potencial od M+ in ki bi imel priložnost pisanja nove zgodovine sodobne umetnosti."

Med stalnimi zbirkami muzeja je tudi razstava, kronološki pregled Od revolucije do globalizacije, v katero so uvrščena dela sodobnih kitajskih umetnikov od 70. let prejšnjega stoletja pa do 2000. Zgodovina mesta je razdeljena na štiri poglavja: Tukaj, Indentitete, Kraji in Onkraj. "Razstava skuša osvetliti klavstrofobični občutek megamesta in hkrati vzbuditi nostalgični občutek skozi popkulturne elemente, kot so podobe zvezdnikov iz 80. let, ki so postavljene poleg arhitekturnih maket urbanih struktur, kot so nebotičniki," še piše ARTnews.

Največji galerijski prostor je v drugem nadstropju, kjer je na ogled tudi kitajska sodobna umetnost, izbrana izmed 1510 kosov, ki jih je muzeju podaril švicarski zbiratelj Uli Sigg. Tu je tudi delo britanskega umetnika Antonyja Gormleyja, instalacija Asian Field (2003) ali Azijsko polje, ki ga sestavlja 200.000 glinenih skulptur, ki so jih izdelali prebivalci vasi v Gvangdžov.

Na samem vrhu zgradbe pa je pohodna streha z mestnim vrtom in pogledom na morje.