Meta Grgurevič je do zdaj s Kiblo sodelovala že dvakrat: leta 2010 v duetu z Markom Požlepom na razstavi Kraljice in kriminalci in leta 2013 v Portalu na izjemni skupinski mednarodni razstavi Materialnost. Organizatorji so ob tem zapisali, da njena prva samostojna razstava pod njihovim okriljem z naslovom Zrno zlata nakazuje nadaljevanje poti prejšnjih dveh razstav.

Za Meto Grgurevič je značilno sodelovanje z drugimi umetnicami in umetniki ter raziskovalci in raziskovalkami, v projektu Zrno zlata pa je med drugim sodelovala z Institutom Jožef Stefan.

Sorodna novica "Medtem ko je v znanosti ključen uspeh rezultata, se v umetnosti lahko s tem poigravaš"

Naslov razstave predstavlja prispodobo imetja, posedovanja in človekovih želja, ki so v domeni vsakogar, obenem pa bogastva, ki si ga deli zloglasni en odstotek. Meta Grgurevič je sicer znana po preciznih, a hkrati hudomušnih "napravah", ki se "v preprostosti form in kompleksnosti struktur razgaljajo kot vrhunsko oblikovani objekti, ki z neposredno, a večpomensko sporočilnostjo črpajo iz izkustvenega, empiričnega in izhajajo iz znanstvenega, raziskovalnega, iskalnega, intelektualnega in fizičnega", je o razstavi zapisal Peter Tomaž Dobrila.

Zlato je obenem luksuzna dobrina in sodobni tehnološki odpad. Njegova redkost ne izključuje množične prisotnosti, saj ga najdemo skoraj v vsaki sodobni elektronski napravi.

Simbol prestiža je tako obenem popolnoma devalviran, kovina, zaradi katere so se ljudje včasih med sabo pobijali, pa je z vsako napravo brez pomisleka zavržena, kar je eno izmed dejstev, iz katerih je v svojem projektu izhajala Meta Grgurevič.

Zbirala je mobilne telefone, iz njih jemala zlate komponente, nato pa jih zlila v zrno in s tem znova upredmetila v estetski objekt poželenja, ki pa s svojo majhnostjo odstira tudi našo (ne)pomembnost, je še dodal Dobrila.

Poetika znanosti
Meta Grgurevič je leta 2007 končala podiplomski študij slikarstva na Likovni akademiji v Benetkah. V svoji praksi raziskuje odnose med znanostjo, metafiziko in učinki čarovnije ter razvija kinetične objekte in večrazsežne scene kot popolnoma delujoče mehanizme, ki učinkujejo kot metafore za utopične sisteme izmenjave.

Umetnica je svoja dela razstavljala na številnih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini. Med drugim se je predstavila s samostojno razstavo Praskanje za zlatom (Cukrarna, Ljubljana, 2022), veliko pregledno razstavo Nemogoči mehanizmi (UGM, Maribor, in Künstlerhaus, Gradec, 2020) in prejela glavno nagrado občinstva na 31. Grafičnem bienalu Ljubljana za projekt Timekeepers (Ljubljana, 2015). Umetnica živi in dela v Ljubljani.

Njena zadnja samostojna razstava v Mariboru je bila leta 2020 v prostorih Umetnostne galerije Maribor. Razstava Nemogoči mehanizmi je sočasno potekala v Mariboru in Gradcu, na njej pa so bila predstavljena osrednja avtoričina dela, nastala v zadnjih osmih letih.