Retrospektiva Srečanje. Dotik in odtis združuje dela, v katerih je Adriena Šimotova (1926–2014) radikalizirala eksistencialno dojemanje človekove osebnosti in se iskreno poglobila v stanja in odnose, ki so se ji zdeli relevantni. Svoje delo je videla kot odprto in komunikativno razmerje, poseben pomen pa je dajala etičnim in duhovnim razsežnostim ter ontološkim soodvisnostim. V tem kontekstu je s sijajno izbranimi postopki in izraznimi sredstvi raziskovala in preizpraševala dotik in odtis, ki ju je dojemala kot neločljivi del svojega pristnega umetniškega izraza. Ustvarjala je ob razmišljanju o odnosu med dotikom in odtisom in ob močnem zavedanju lastne in tuje telesnosti.

V Pragi rojena umetnica je študirala na tamkajšnji akademiji za likovno umetnost, arhitekturo in oblikovanje. Med študijem je stkala tesne prijateljske vezi z ustvarjalci, s katerimi je pozneje zasnovala umetniško skupino UB 12. Politična odjuga na Češkoslovaškem v 60. letih preteklega stoletja ji je prinesla stike s tujino. Obdobje konca 60. in prve polovice 70. let velja za čas, ko se je kalila in rasla v človeško in umetniško samosvojo, zrelo in edinstveno osebnost. Marsikaj od njenega prihodnjega umetniškega razvoja se je pripravljalo v njeni grafični ustvarjalnosti, ki ji je tudi prva prinesla mednarodno priznanje in uveljavitev, je zapisal kustos razstave Pavel Brunclik.

V 70. letih je postala ena od vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene. V 80. letih je v propadajočem kompleksu nekdanjega frančiškanskega samostana v mestu Hostinne ustvarila nekaj najpomembnejših ciklusov: perforirane prostorske risbe na večslojnem karbonskem papirju, frotaže svojih bližnjih ali same sebe in frotaže samega kraja, sakralne stavbe z davno duhovno tradicijo v situaciji njene radikalne ogroženosti. Ko se je politično ozračje v drugi polovici 80. let sprostilo, je spomnila nase z vrsto razstav, znova je razstavljala tudi v tujini. Svojevrsten vrhunec znova obujene razstavne dejavnosti je po Brunclikovih besedah med drugim mogoče opaziti v njeni veliki retrospektivi v Narodni galeriji v Pragi leta 2011.

Razstava Tehnometrija odtisa je po besedah kustosa Igorja Loinjaka poskus predstavitve del, ki so v osnovi grafična in uporabljajo tehnike sodobnega grafičnega tiska ter premisleka. Stvaritve Mirana Blažka, Vadima Fiškina, Vladimirja Freliha, Domagoja Sušca in Doriana Trepića izhajajo iz zavestnega pristopa k fenomenu odtisa, ki pripada esencialni dimenziji grafičnega medija, vendar je proces, ki vodi do končne vizualne rešitve, odmaknjen od tradicionalnega tehnološkega pristopa, ki je lasten klasični grafiki.

Temelj Blažkovega dela je fotografija stene galerije, spremenjena v sliko. Fiškinova dela so oblikovana v interakciji vira svetlobe projektorja z oblikami, ki jih snop tiska na steni. Frelih svoje delo Katalog št. 13 041 664 utemelji na odkritju, da serijske številke barve za tiskanje nimajo vedno identičnega odtenka.

Sušac, nanašajoč se na IKB, modro barvo Yvesa Kleina, stopa v dialog s Kleinom, v Trepićevih delih pa prevladuje občutek strnitve. V digitalnih grafikah je umetnik za kompozicijsko osnovo celote uporabil elemente obstoječega prostora, tako da prostor v fizičnem okvirju dela ne izhaja iz mentalne slike avtorja, temveč iz obstoječe predloge, ki jo umetnik reducira.

Razstava češke umetnice bo na ogled do 8. marca, razstava Tehnometrija odtisa pa samo do 2. januarja.