Umetnice in umetniki mlajše generacije – to so Sara Bezovšek, Žan Juhart & Jernej Šimec, Tim Kropivšek, Nejc Trampuž in Kamila Walendykiewicz – na razstavi sodelujejo z novejšimi deli, v katerih torej naslavljajo razmerja med naravo in tehnologijo, naš odnos do bivanjskega okolja, vprašanje prehoda iz analognega sveta v virtualno resničnost ter stanje narave v kibernetskem prostoru; močan poudarek je na okoljskem sporočilu.

Egalitaren pristop k razstavnemu procesu
Pobuda za razstavo, ki se bo odvijala v neposredni okolici Švicarije (v primeru dežja pa v njej), je prišla s strani samih umetnikov. Kolektivna iniciativa je sprožila obraten proces delovanja, od začasnega kolektiva mladih umetnic in umetnikov prek vključevanja nevladnih organizacij do javnega zavoda, je pojasnila kuratorsko-producentska ekipa. Premešale so se tudi tradicionalne vloge v produkciji razstavnega projekta: pod razstavni dogodek je podpisana ekipa, ki na nehierarhičen prepleta kuratorske, produkcijske in organizacijske vloge; s tem pa vpeljuje spremembe, ki bi jih radi videli v širši družbi.

Je tehnološki razvoj lahko etičen?
Razstavljena dela si zastavljajo vprašanje, kakšen učinek ima umestitev tehnološko generirane reprezentacije v naravno okolje ter kako se v vedno hitreje razvijajočem postnaravnem svetu naše pojmovanje narave in tehnologije spreminja. Ustvarjalce zanima, ali je možen tehnološki razvoj, ki preseže individualno potrošnjo in generiranje profita velikih korporacij. Njihove stvaritve zaznamuje občutek izgubljenosti, nemoči, tesnobe, frustracije, strahu pred neizbežno katastrofo in izumrtjem.

S postavitvijo del v naravi želijo umetniki poudariti človeško željo po prevladi nad vsem, kar nas obdaja, tj. ilustrirati brezmejno človeško željo po kolonizaciji drugega – pa naj bo to narava, njeni resursi, živali in rastline, ali sočlovek, drugačna kultura ali družba.

En tematski sklop, množica pristopov
WorldCrash.img Nejca Trampuža je interaktivna instalacija, ki se ukvarja z vplivom tehnologije in potrošniške družbe na našo okolico ter raziskuje povratni vpliv spremenjene okolice na človeštvo: iz nezavarovanih spletnih kamer zajema posnetke, ki vključujejo širok spekter umetnih, pa tudi naravnih pokrajin in živali, včasih celo ljudi.

V videu A Quake in Being (Pretres v bivanju) se Kamila Walendykiewicz sprašuje o naravi v posthumanem svetu. Zanima jo trajnost podatkov in izgubljenost preštevilnih digitalnih podob na medmrežju. O prihodnosti življenja na planetu se sprašuje tudi Sara Bezovšek, prav tako z uporabo vsebin, najdenih na spletu. Video www.nuclear-winter.world v obliki zgoščenega kolaža citatov filmske in spletne kulture upodablja možen scenarij po jedrski vojni, ki vodi v jedrsko zimo oziroma globalni ohladitveni dogodek.

Svetlobno-zvočna interaktivna instalacija Novi naravni svet Tima Kropivška ponazarja izumiranje in izrinjanje živalskih vrst zaradi človeške okupacije njihovega življenjskega prostora. Epruvete kot namig na znanstveno-tehnološke procese shranjevanja genetskega materiala vsebujejo elektronske dele, ki opominjajo, da bomo v bližnji prihodnosti z večino živali lahko stopili v stik le še prek digitalnih vmesnikov.

Žan Juhart in Jernej Šimec se sprašujeta, kaj pomeni napredek, ko v celotni družbi
niso izpolnjene najosnovnejše človeške potrebe. Na razstavi sodelujeta s skupnim projektom Odsotni dogodki, video prenosom performansa gradnje zatočišča iz naravnega materiala v gozdu. Gradita ga oblečena v posebno zeleno obleko, ki s pomočjo učinka zelenega zaslona na posnetku povzroči njun digitalni izbris. Narava tako na videz sama gradi zavetje in postavlja se vprašanje, za koga.