K neoklasicističnemu kiparju se je tedaj obračal marsikateri premožni naročnik, vsakdo si je želel njegovih kipov. Vsi popotniki, ki so obiskali Rim, so morali obiskati kiparjevo delavnico.

Sorodna novica Pod kladivo gre kip Canove, med naročniki katerega sta bila Napoleon in Vatikan

"Canova je najbolj evropski umetnik, kar jih je kdaj bilo," je za Televizijo Slovenija povedal Giuseppe Pavanello, kustos razstave v muzeju v Palazzo Braschi na Navonskem trgu v Rimu. "Vsi popotniki so med obiskom Rima prihajali k njemu," pravi. Na razstavi so zato skušali rekonstruirati tudi delavnico, v kateri je ustvarjal in v soju sveč goste sprejemal Canova. Hoteli smo rekonstruirati prav njegovo delavnico – z basreliefi, slikami, doprsnimi portreti in osnutki, z marmornimi kipi in mavčnimi plastikami, pravi kustos.

Pod naslovom Canova. Večna lepota so na ogled postavili 170 del tako Canove kot njegovih sodobnikov. Dela so razporejena v 13 sklopov, ki popeljejo po umetnosti Canove in okolju, v katerem je ustvarjal, ko se je leta 1779 ustalil v Rimu. V italijanski prestolnici seveda hranijo veliko del, a te dopolnjujejo tudi številni kipi iz drugih uglednih zbirk – tako iz drugih italijanskih mest, kot so Carrara, Ravena in Bologna, kot denimo iz sanktpeterburškega Ermitaža. Od tam prihaja Plesalka z rokami na bokih.

Večno mesto je bilo s svojo bogato antično dediščino Canovi neusahljivi vir navdiha. "Staroveško umetnost si moramo vbrizgati v žile, dokler ne postane tako pristna kot življenje samo," je razmišljal kipar. Zaradi takšnega razmišljanja se ga smatra za zadnjega med klasiki in prvega med modernimi umetniki.

Kopiranju antičnih del ni bil naklonjen in tudi restavriranju starodavnih kipov, nastalih v času mogočnega Rimskega imperija, se je izogibal, saj so bili zanj nedotakljivi. Prav ta dialog med starodavnim in modernim, antiko in neoklasicizmom želijo pokazati s primerjavo Canovovih marmornih del z nekaterimi antičnimi skulpturami, kot sta denimo Krilati Kupid (hranijo ga v Ermitažu) ter antično delo Eros Farnese, ki je sicer v lasti Narodnega arheološkega muzeja v Neaplju. Belvederskega Apolona in Borgijskega Gladiatorja bodo postavili ob Canovovi deli Perzej z glavo Meduze.

Ko je Canova, ki si je sicer leta 1775 uredil delavnico v Benetkah, ustvarjal pa tudi v Neaplju, na Dunaju in v Parizu, prispel v Rim, je ta že slovel kot eno od središč tedaj najmodernejšega likovnega ustvarjanja. Ko je leta 1787 končal spomenik Klementu XIV. v cerkvi Santi Apostoli, je ta takoj obveljal za nov primer klasične popolnosti. Poleg kipov so na največjo pregledno razstavo Canove v Italiji na ogled postavili tudi risbe, ki pokažejo njegov risarski talent. Izbor umetnin iz njegovega opusa pa spremljajo še dela drugih vidnih umetnikov, ki so v poznem 18. stoletju delovali v mestu, med drugim slikarjev Gavina Hamiltona, Pompea Batonija in Jean-François-Pierra Peyrona.