Po besedah kustosa razstave Vladimirja Vidmarja je na razstavi postavljen pod vprašaj ne (le) medij oz. specifika tematske skupinske razstave, temveč tudi njen privilegiran status danes.
Kot je še zapisal kustos, smo navajeni, da je raison d'etre razstave, vsaj njihovega velikega dela, določena tema, ki ni nenavadna niti za samostojne razstave. Ob tem se sprašuje, kako tovrstne razstave prebiramo in kaj je z deli.

"Koreografija" skupinske tematske razstave po njegovih besedah zgledno zajema diagram sodobne umetnosti kot paradigme. In v ta diagram se umešča Bernikova intervencija z naslovom The End (To ni tematska razstava). The End je njun skupni predlog, odgovor na povabilo za izvedbo študijske razstave, v katerem je postavljen pod vprašaj ne (le) medij oziroma specifika tematske skupinske razstave, temveč tudi njihov privilegiran status danes in njihova vloga v legitimaciji dominantne paradigme umetnosti danes.

Kot zapiše, je The End neki izpraznjen, izdolben prostor, nekaj, v središču česar najdemo neki manko. Je neki negativen prostor in tudi ime za to, kako se ta umesti v neki pozitiven prostor. Tej strukturi sledi tudi Bernikova intervencija v prostor, institucijo in mehanizme delovanja Mestne galerije Nova Gorica.

Obiskovalca galerijski prostor preseneti z neko odpovedjo uživanja, prestavljanjem zadostitve, ki si jo kot ljubitelji umetnosti obeta v centralnem prostoru galerije. Ta ga pričaka s temo, negacijo izkušnje videnja, ki je prestavljena na konec obiskovalčeve poti, v tisto, kar sicer deluje kot njeno zamolčano materialno jedro – skladišče.

Pot skozi galerijo tako postane obuditev metafore, v Bernikovi maniri dodobra ironične, iskanja razsvetljenja, je svojevrsten diagram siceršnje poti po tematski razstavi. Ta s svojo strukturo, trajektorijem in retoriko pelje obiskovalca od domnevno nevednega stanu – ali vsaj nezadostno ozaveščene vednosti – prek dramaturgije različnih del, ki z najrazličnejšimi sredstvi vzbujajo interes, zastavljajo vprašanja, ponujajo obilico informacij in včasih celo odgovorov.

Bernik ogoli to izkušnjo in vse, kar ostane, je pot, pot skozi temo do svetlobe. Ta preboj skozi temačno galerijo do njenega žarečega osrčja po kustosovih besedah ni kritika tematske razstave, vsaj v prvi vrsti ne. V resnici gre za poskus zajetja, kaj je v tem trajektoriju, ki je razstava, dejansko izkušnja umetnosti.