Razstavo, ki so jo pripravili ob 60-letnici umetnikove smrti, bodo v mali dvorani Dolenjskega muzeja hkrati odprli z razstavo Navdih z deli študentov, ki so jih navdahnile Lamutove slike in grafike.

Predstavljajo se študenti oblikovanja tekstilij in oblačil ljubljanske Naravoslovnotehniške fakultete, ki so na povabilo Dolenjskega muzeja v Lamutovih delih našli navdih za oblikovanje tekstila, spominkov in uporabnih predmetov.

Po besedah kustosinje Dolenjskega muzeja Katarine Dajčman je Lamut, ki je potovanja dojemal kot študijski ideal, v Parizu leta 1954 preživel tri mesece. Tam se je znašel prvotno v vlogi sprotnega zapisovalca razgibanega pariškega okolja. Upodabljal je predvsem hiše, poulično dogajanje in življenje ob Seni, njegovo bivanje v Parizu pa se je odrazilo v obratu k okrepljenemu ekspresionizmu in modernejšemu izrazu.
V Bruslju, kamor je med letoma 1959 in 1960 odšel na sedemmesečno grafično izpopolnjevanje na Državni šoli za arhitekturo in dekorativno umetnost, pa sta ga najbolj prevzela zvrtinčenost obmorskih sipin in simbolika odhajajočih ladij ob sončnih zahodih.

V tem obdobju lahko pri Lamutovih delih zaznamo tudi najopaznejši preskok, saj njegova grafika doseže višek izpovedne moči, njegov realizem pa je začel prehajati v domišljijo. "Njegova razsežnost se je omejila na dvodimenzionalno ploskev ostro zašiljenih črt, v katere so se ujeli glasni vzdihi neuslišanega umetnika ter nemi molk žalosti, skrit za klovnovsko masko bolečine," je povedala kustosinja.

V galerijski avli bodo s časovnim trakom in Lamutovimi osebnimi predmeti predstavili tudi njegovo življenjsko pot z vsemi ključnimi prelomnicami. Na ogled pa postavljajo tudi njegove izvirne slikarske pripomočke.

Lamut se je leta 1915 rodil na Čatežu ob Savi, njegova družina se je kmalu po tem preselila v Novo mesto. Po novomeški gimnaziji je v Zagrebu eno šolsko leto študiral umetnostno zgodovino, leta 1941 pa je diplomiral na zagrebški slikarski akademiji. Kot honorarni učitelj risanja je nato do internacije – poslali so ga v italijanski Gonars – do leta 1942 poučeval na novomeški gimnaziji.

Po vrnitvi v domovino se je zaposlil na ljubljanskih meščanskih šolah Vič in Moste, po vojni je spet poučeval v Novem mestu. Leta 1954 je tri mesece preživel v Parizu, med letoma 1959 in 1960 se je izpolnjeval v Bruslju. V Novem mestu je umrl leta 1962. Ob njegovi retrospektivni razstavi, ki so jo v Dolenjskem muzeju pripravili leta 1987, so izdali monografijo Pot k vrtincem molčanja, ki jo podpisuje Milček Komelj.

Razstavi bosta na ogled do 8. februarja prihodnje leto.