Slovenija, Ljubljana ne štejeta, Slovenija je provincialna, nepomembna in zatohla. V Sloveniji tudi ni izvirnih umetnikov. Tako pravijo.

Ampak tako je bilo. Stvari so se v zadnjih desetletjih temeljito spremenile.

Povsem jasno je, kje je bil center umetniškega vesolja leta 1900, potem ko je to bil že skozi večji del devetnajstega stoletja. Kdor je hotel biti slikar ali kipar, ki ga bodo resno jemali, je šel v Pariz. Pariz je bil točka nič za slikarje in kiparje, vsi, ki so kaj veljali, so bili leta 1900 tam.

Povsem jasno je tudi, kje je bil center umetniškega vesolja petdeset let pozneje. Kdor je hotel biti slikar ali kipar, ki ga bodo leta 1950 resno jemali, je šel v New York. Pariz, Berlin itn. niso bili več pomembni. Mimogrede: kdaj ste nazadnje slišali za kakšnega svežega slikarja iz Pariza?

Vendar se je New York kot središče hitro izkazal za precenjenega: Jackson Pollock, Willem de Kooning, pozneje popart, Andy Warhol in spremljevalci pač nimajo trajne umetniške vrednosti. Tako kot je tudi John Coltrane ali Michael Jackson – natančni glasbeni vzporednici Pollocku in Warholu – nimata.

50 let pozneje se je za kratek čas zdelo, da bo štafeto prevzel London. Pa se je zelo hitro izkazalo, da imajo Damien Hirst ali Tracey Emin, 'Young British Artists', še manj substance kot newyorški umetniki pred njimi.

Centra zdaj ni več. Danes je vseeno, kje slikar ali kipar živi in dela. Leipzig, Berlin, Pariz, New York, London ali Ljubljana: povsod je približno enako in povsod imate v povprečju zelo podobne možnosti. Stvari zdaj potekajo prek spleta.

Pa saj tudi vesolje nima središča, pravijo fiziki zadnja desetletja. Ali obratno: vsaka točka je središče vesolja.

Sorodna novica O slogu, izvirnosti, vrhunskosti

In tako kot s tem spoznanjem odpadejo značilne lamentacije filozofov o majhnem planetu, ki ždi v nekem nepomembnem osončju v nekakšnem galaktičnem zakotju – saj če je vsaka točka središče vesolja, je s tem v središču vesolja tudi Zemlja, kar pomeni, da o Zemlji kot zakotju ne moremo govoriti – tako s spoznanjem, da ni več umetniških centrov, oziroma jih je množica v povprečju enakih, odpadejo lamentacije o Sloveniji in Ljubljani kot umetniškem zakotju.

Kar se pa izvirnosti tiče: v Sloveniji se je od prve svetovne vojne naprej nabralo nekaj deset slikarjev in kiparjev, ki jih smemo imeti za izvirne. Ksenija Čerče je ena od teh. Več tukaj.