Prvi je nekoliko ljudski, čeprav se pojavlja tudi v strokovnih krogih, in to v smislu odsotnosti resnega teoretsko-kritiškega razmisleka o pojavih v slovenski likovni umetnosti nasploh. Je torej bolj impliciten, gre pa nekako v smeri, da imamo v Sloveniji – kaj pa vem – 700 vrhunskih slikarjev in kiparjev.

Sorodna novica Klub neodvisnih – ko so velikani slovenske umetnosti prvič stopili iz svojih okvirjev

Drugi je bolj ekspliciten, pojavlja se v strokovnih krogih, njegovo vsebino pa povzema izjava, "Slovenska umetnost je provincialna". Po tem nazoru v Sloveniji ni izvirnih, vrhunskih slikarjev in kiparjev.

Oba nazora sta napačna.

Ko rečemo, da je nekaj vrhunsko, izvirno, moramo najprej razložiti, kaj to pomeni. Pomeni najprej vrhunsko obvladovanje medija (ne veščin, medija! Obvladovanje medija je precej bolj kompleksna reč kot zgolj obvladovanje veščin.) Večina slikarjev in kiparjev pade že na tej točki. Medija ali medijev večina slikarjev in kiparjev preprosto ne obvlada.

V drugem delu mora pri delu v mediju priti do vzpostavitve nečesa izvirnega. Kdaj in kako pride do tega? O tem je pred leti veliko pisal umetnostni zgodovinar, kustos in filozof Andrej Medved, ki najprej privzame, da umetnikov brez vplivov ni. Vprašanje, ki ga je treba v resnici zastaviti, je, kako močno so ti vplivi prisotni v delu obravnavanega umetnika. Ali bolj specifično: je obravnavanemu umetniku uspelo vplive predelati v lastno izkušnjo.

Če to modularno vprašanje kot mrežo vržemo preko del umetnikov, ki jih vidimo na razstavi v Cankarjevem domu, pridemo do zanimivih spoznanj. Razstava namreč zajema delo skupine slovenskih umetnikov, delujočih v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Na razstavi je očitno, da se v tistem času nastala dela razstavljenih umetnikov med seboj slogovno le malo razlikujejo. Zelo malo se tudi ločijo od zgledov, katerim so ti umetniki sledili. Štirim izmed razstavljenih pa v času po drugi svetovni vojni vendarle uspe razviti lastne sloge in izkazati vrhunskost. In če smo natančni, ugotovimo, da so semena te vrhunskosti prisotna že v tistih njihovih delih, ki jih vidimo na razstavi. Četverica torej vendarle nekoliko izstopa že v tridesetih.

In kateri štirje so to?

Kregar, Mihelič, Mušič in Pregelj. Ostalim pač ni uspelo razviti ničesar vrhunskega.