Odgovore je iskala ob morski vodi, njenem nenehnem pretakanju in gibanju, ki ga lahko beremo tudi kot metaforični povzetek narave časa, tako sodobnega kot preteklega in prihodnjega, tako sočasnega kot linearnega, tako hipnega kot ponavljajočega se.

Ker bi zgolj fotografska podoba morske vode pomenila ustavljen čas, saj bi bilo valovljenju in gibanju odvzeta imanentna jima dimenzija bučanja, pljuskanja in penjenja, postavlja umetnica svoj premislek v ambientalno postavitev, potopitveno instalacijo, kot ji pravi, ki s podobo in zvokom gledalcu ponudi prostor izolacije, kjer si lahko vzame trenutek zase. A tudi z zvokom so to ponavljajoči se trenutki valovanja, ki nas povsem osvobojeni trušča sveta v ponavljajočem se ritmu odnesejo proti jedru nas samih.

Multimedijska instalacija je zamišljena kot ambient, kjer se lahko posameznik umiri, da bi se zavedal časa tukaj in zdaj, predvsem pa samega sebe. Tako preprosto je, razmišlja umetnica. A Brezčas je, kot nadaljuje, ob "zavedanju zeitgeistovske rane nenehnega hitenja, hlepenja in pojanja za več in še, ter ob boku z neznanjem (ali nezmožnostjo) samoustavitve, umiritve (ali celo ohranjanja te mirnosti v vsakem trenutku) tudi subverzivna", saj si postavlja prav v uvodu navedeno vprašanje.

Vendar to ni le premislek o naravi časa in niti o naši nezmožnosti zavedanja samega sebe, pač pa tudi premislek o simulirani izkušnji, v kateri živimo, in končno o vprašanju "prave" resničnosti. "Sontagova pove, da nam fotografski aparat daje lažni občutek soudeleženosti v svetu, občutek nadzora, obvladovanja situacije, zbiranja sveta. Ki sopovzroča in potencira nenehno hlepenje in pojanje za več in še. Vsekakor pa glavni cilj postavitve ni obupavati nad eksistencialno težo sodobnosti, ampak spomniti na, osvetliti, res preprosto, enostavno stikalo za potopitev v trenutek. Dih. Repetitivno gibanje. In fokusirana prisotnost," razmišlja umetnica.

Sklep razstavne sezone
Razstava fotografinje je tudi sklep letošnje razstavne sezone v Galeriji Domžale. Kot je ob tem zapisal akademski kipar Jurij Smole, nas razstava Brezčas "spomni na tisto, kar mnogi med nami od pregorelosti željno in vse leto pričakujemo, tako rekoč – komaj čakamo: prosti čas, čas brez obveznosti, čas brez moram." Smole razume njeno razstavo kot uvod v samo naš čas, "v samo naš oseben in hkrati skupen brezčas, prek trenutkov, ki jih opazi kot pomembne, neizbrisne. Kot tiste, ki nas določijo in nam vsakič dajo možnost, da se spremenimo, ker tega nikoli zares ne naredimo. Kot da brezčas vé, česa nismo zmožni".

Njeno veliko mojstrstvo in magijo njenih del prepozna Smole v na videz nepomembnem dogodku, kjer "je najprej odkrila veliko željo, ki jo je odvedla v brezčas, ta pa ji je povedal smer in pokazal način, kako naj gleda, da je bleščava iluzij ne odvrne od cilja. Iz fotografij – ali bolje – zaustavitev časa, je sestavila natančne zemljevide brezčasa, ki nas vodijo v njegovo bistvo, da bi tam srečali – sebe".