Šola je bila ustanovljena leta 1861, učitelje pa so začeli izobraževati v šolskem letu 1862/1863. Na visoki jubilej bodo vsak mesec spomnili dogodki, ki predstavljajo delček življenja na šoli nekoč in danes. O zgodovini III. gimnazije smo se pogovarjali z dolgoletnim ravnateljem šole, zgodovinarjem Janezom Pastarjem.

Poučevanje sprva le za moške
V začetku 19. stoletja so za vzgojo učiteljev ljudskih šol organizirali najprej trimesečne, nato pa enoletne pripravljalne tečaje. Z odlokom je namestništvo avstrijskega ministrstva 21. septembra leta 1861 odločilo, da se enoletni pripravljalni tečaj preoblikuje v dvoletno učiteljišče v Mariboru. To je začelo delovati v šolskem letu 1862/1863. Slovenščina je bila obvezen predmet, nadzor nad izobraževanjem je imela Cerkev. V šolo so se lahko najprej vpisovali le moški.

"Ti zlati časi so enkrat za vselej mimo, če se temu lahko nasmehnemo. Izhajajoč iz tega, da je bilo tudi žensko učiteljišče kot neka vzporednica, je seveda nekaj časa trajalo, da so sprejeli oba spola. Ironija usode, če lahko temu tako rečem, pa je, da je bilo potem učiteljic veliko več kot učiteljev," se pošali ravnatelj Janez Pastar.

In kakšen je idealen učitelj? "Mnogi strokovnjaki trdijo in mislim, da je tako, da bi morali biti učitelji najboljši, se pravi tisti, ki so najbolj dojemljivi, najbolj strokovni in po človeški plati najprimernejši za ta poklic. Po vseh teh letih službovanja imam občutek, da se učitelj rodi. Če ima ta čut v sebi, o strokovni plati nima smisla govoriti, ker če ni na strokovnem področju suveren, potem je del zgodbe končan, ampak govorim o človeški plati. Se pravi o razumevanju mladine, pripravljenosti pomagati, spoštovanju načel, biti vzor v marsičem. Tudi takšni učitelji so in menim, da še vedno prevladujejo," pove.

Stoletje in pol političnih sprememb
Šola je preživela mnoge politične režime in spremembe, dve svetovni vojni in osamosvojitveno vojno. S ponosom povedo, da so njihovi učitelji in absolventi sodelovali tudi z generalom Rudolfom Maistrom.

"Vsako obdobje je po svoje zanimivo, vsako obdobje ima svoj razcvet in seveda tudi tragičen del zgodbe. Socialistični del se seveda kaže v tem, pa ne samo tukaj, ampak po vsej državi, Kninsko učiteljišče je tak primer, ki ga opisuje Arlica, hrvaški pisatelj, pa še mnogo takšnih primerov je, kjer je bil pritisk režima, ki je v luči partijskih dokumentov poimenoval ta del izobraževanja kot elitno, elitne vzgojno-izobraževalne zavode, ki morajo biti komunistični, leninistično usmerjeni, kar je vnovič postavilo dijake in učitelje v specifičen položaj. Kljub temu pa lahko rečemo, da se je ta zadeva, če primerjamo s preostalo Vzhodno Evropo za železno zaveso, relativno hitreje umirjala in umirila kot sicer. Je pa dejstvo, da je bilo od vsakega učitelja odvisno, kako bo te zadeve urejal in uredil."

Po vojni petletno učiteljišče
Šola se je od svojega nastanka selila skoraj po vsem mestu. Na današnjo lokacijo, na Gosposvetski 4, v prostore učiteljišča nekdanjih šolskih sester se je preselila leta 1950, leto kasneje je postalo učiteljišče petletna šola. Njeni maturanti pa so desetletja v osnevne šole sprejemali in v nižjih razredih učili mnoge generacije.

Janez Pastar: "Ti ljudje še vedno zelo radi pridejo na obletnice mature, potem se radi zberejo na šolskem dvorišču, si ogledajo stavbo. Poslušam njihove zgodbe, kako so bili po končanem učiteljišču poslani v glavnem po severovzhodni Sloveniji, Slovenskih goricah, Prekmurju in kako so ne samo učili, ampak so bili nosilci vaškega kulturnega življenja in še marsikaj več. Govorijo o tem, da so delali brez delovnega časa, da je bilo samo po sebi umevno, da so postorili najprej tisto v razredu, kar je osnovni poklic, potem pa še vse drugo – od krožkov, dramskih skupin in tako dalje. Tem ljudem se morda ni nikoli nihče prav zahvalil in oddolžil. Če lahko, kot ravnatelj šole s to tradicijo, še enkrat izrazim globoko občudovanje do njihovega dela, do vsega tistega, kar so storili. Niso zahtevali plačila, verjetno jim ga nihče tudi ni dal, ampak so storili kar dosti – za narod kot tak in za nebroj bodočih intelektualcev, ki so bili v njihovih rokah."

Na šoli so poučevala mnoga priznana imena
Svoje sledi so ne le na šoli, ampak tudi v družbi pustili mnogi pedagogi. Na šoli so med drugim poučevali Henrik Schreiner, dr. Ljudevit Pivko, Franjo Sušnik in Gustav Šilih.
"Seveda so pustili svoj pečat, ne samo v literaturi, ki je ostala za njimi in je bila dolgo ena izmed osnovnih literatur, čeprav se je potem stvar razraščala. Tudi dr. France Strmčnik, ki je dolga leta predaval na Filozofski fakulteti, je izšel iz teh vrst. Ker je bilo tukaj učiteljišče, ki je imelo celo vadnico, kjer so vadili, kako poučevati otroke, je popolnoma normalno, da je bila tukaj ena tako imenovanih pedagoških central," se spominja naš sogovornik.

Ravnatelj že več kot dve desetletji
Janez Pastar je ravnatelj šole od leta 1991. In na kaj je danes najbolj ponosen? "Verjetno je treba biti v prvi vrsti ponosen na to, da so mnoge generacije tukaj uspešno končale šolanje. Dejstvo je, da je kar veliko nekdanjih dijakinj in dijakov prišlo do vidnejših, odmevnejših mest v slovenskem kulturnem prostoru. Bojim se, da bom koga izpustil, kljub temu da mi spomin še služi, ampak na primer gospa Darja Švajgerjeva je naša dijakinja, Sebastjan je naš, odmevali smo predvsem na nogometnem področju, v nekem trenutku smo imeli tukaj dobršen del Nogometnega kluba Maribor, od Matjaža Keka, ki nam je kasneje zaupal še svojega sina, potem Oliverja Hafnerja, Borisa Ljubiča in še nekatere druge, ki so bili odmevnejši športniki. Potem smo imeli mnogo športnikov, ki so bili odmevni na drugih področjih, verjetno sem koga pozabil, tega se zavedam. Imeli smo ljudi, ki so odmevali lani, gospod Mitja Čander je dijak te gimnazije in je bil nosilec Evropske prestolnice kulture, še prej pa so bili še slavnejši. Imamo kar dosti dijakov, ki so tukaj dobili neko osnovo, jo nadgradili, postali uspešni in so nam v čast. V čast so nam vsi, ki so hodili k nam, ki so končali in ki zdaj vestno opravljajo svoje delo, kjer koli pač so," pravi.

150 let izobraževanja izobraževalcev
Stoletje in pol dolgo tradicijo izobraževanja bodo na šoli zaznamovali s številnimi dogodki, gledališkimi predstavami, razstavami, okroglimi mizami in literarnimi srečanji, na katerih bodo sodelovali nekdanji in sedanji dijaki ter profesorji. Tako v januarju nekdanji dijaki in profesorica Tatjana Radonjič pripravljajo predstavo Kreonov padec, nekdanji dijak Peter Ternovšek pa šoli podarja predstavo Sokratov zagovor. Posebej veselo bo v juniju, ko se bodo zgodb in prigod z življenja na šoli spominajle mnoge generacije dijakov in profesorjev. Prireditve ob obletnici bodo sklenili novembra s svečano akademijo v SNG Maribor.