Vlagatelji so načrtovali na Griškem polju pri Senožečah postaviti do 20 podobnih vetrnic, toda po dolgotrajnih postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja potrebujejo premor. Foto: STA
Vlagatelji so načrtovali na Griškem polju pri Senožečah postaviti do 20 podobnih vetrnic, toda po dolgotrajnih postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja potrebujejo premor. Foto: STA
Gradnja
Avstrijska družba Alpe-Adria energija je vetrno elektrarno pri Senožečah postavila v nekaj tednih. Foto: STA
Veternica
Subvencije so tiste, ki poganjajo naložbe v gradnjo vetrnic. Foto: STA

Skorajda sto metrov visoko vetrno elektrarno z močjo 2,2 MW je slovensko-avstrijska družba Alpe Adria Energija pri Senožečah postavila v nekaj tednih. Vetrnica bo proizvedla toliko energije, kot je porabi več kot tisoč slovenskih gospodinjstev.

Vlagatelji so nameravali na Griškem polju pri Senožečah postaviti do 20 podobnih vetrnic, a kot je že večkrat zatrdil slovenski partner te družbe Anton Korošec, potrebujejo po dolgotrajnih postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja premor.

Naslednja pri Razdrtem?
Če bo šlo vse po načrtih in ne bo novih pritožb, bo že v nekaj dneh pravnomočno tudi gradbeno dovoljenje za gradnjo 77 metrov visoke vetrnice pri Razdrtem. Zanimivo je, da se je tega projekta lotil zasebnik iz Postojne Aleš Pučnik kot fizična oseba. Pravi, da se projekt splača. Trenutno ima v rokah dokončno gradbeno dovoljenje, čaka torej, da to postane pravnomočno. Projekt je vreden 1,2 milijona evrov, 20 odstotkov bo zbral sam, preostalo naj bi posodile banke.

Volovja reber
Precej bolj so stvari zapletene na Volovji rebri. Že 12 let poteka bitka med podjetjem Elektro Primorska in naravovarstveniki, predvsem Društvom za opazovanje ptic. Elektro Primorska sicer že ima gradbeno dovoljenje, a si ne upajo graditi, saj naravovarstveniki pred sodišči uspešno dokazujejo svoj prav. Tako bi se lahko zgodilo, da Elektro Primorska izgubi pravico do gradnje.

To pa ni edina težava. Še bolj zapleteno pa je, ker gre za deset let star projekt, ki je predvideval gradnjo 29, danes že nekoliko zastarelih vetrnic, vsaka bi imela moč 0,85 MW. Za primerjavo še enkrat, vetrnica pri Senožečah ima moč 2,2, MW. Kljub temu na Elektru Primorska pravijo, da je naložba še vedno smiselna. "Seveda bi se sama donosnost projekta znatno spremenila ob možnosti instalacije večjih enot, toda to bi za nas pomenilo, da moramo spet v boj za novo gradbeno dovoljenje," pojasnjuje Darijo Vrabec z Elektra Primorska.

Zapleteni in dolgotrajni postopki
V vseh treh primerih torej vlagatelji v vetrne elektrarne bijejo večletno bitko s sosedi, naravovarstveniki in tudi politiko. Alpe-Adria energija je na primer že lani začela graditi vetrnico, toda gradnjo je zaradi majhne birokratske napake v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ustavilo ministrstvo za okolje. Zasebni investitor Aleš Pučnik je bil bitko s sosedi, na Volovji rebri pa projekt zavirajo okoljevarstveniki.

"Tujci, s katerimi sodelujemo, so vedno znova začudeni, kako lahko ti postopki pri nas trajajo toliko časa, pri tem pa seveda pada donosnost projekta oziroma nastajajo stroški," še dodaja Vrabec z Elektra Primorska. Aleš Pučnik je podobnega mnenja: "Zdi se mi absurdno, da lahko nekdo ugovarja, nasprotuje projektu brez kakršne koli materialne odškodninske odgovornosti."

Zaradi varčevanja nižje subvencije?
Dejstvo je, da so subvencije tiste, ki poganjajo naložbe v gradnjo vetrnic. Megavatna ura električne energije namreč na trgu stane 55 evrov, država pa za elektriko, ki jo proizvajajo vetrnice, obljublja 95 evrov. Peter Novak, strokovnjak za energetiko, pravi, da tu drastičnih sprememb ne bo. "Pri nas gre računati, da bo prišlo do zmanjšanja subvencij, ampak ne drastičnega. Vodna energija, sončna energija in vetrnice bodo vedno nekoliko subvencionirane. Precej bo odvisno od hitrega ali pa počasnega naraščanja cen nafte."

V Sloveniji je krajev s stalnim in močnim vetrom dovolj, kje točno so ta mesta, je jasno - predvsem na kraškem robu, od koder je videti morje. A tam postavitev vetrnic zagotovo ne bo mogoča, saj so v večini ta zemljišča del Nature 2000.

Matevž Podjed