Hermina Pacek, ki se je rodila leta 1931 v Malem Mraševem pri Podbočju, je po do zdaj znanih podatkih edina sestra usmiljenka, ki se je vse življenje ukvarjala z avtorsko fotografijo. Njene fotografije tematsko segajo na različna področja: dokumentarno, zgodovinsko, medicinsko in socialno. Vendar je šele zdaj dočakala svojo prvo fotografsko razstavo. To so pripravili v Slomškovem domu v Brežicah, kjer je Justina, kot so jo klicali domači, tudi začela svojo fotografsko pot.

Avtor razstave Dejan Vončina, muzejski svetovalec iz postojnskega Notranjskega muzeja, ki mu je sestra Hermina zaupala vpogled v svoj dobro ohranjen opus črno-belih fotografij, pravi, da gre za edinstven primer fotografskega ustvarjanja v slovenskem in širšem prostoru, ki poleg življenja sester usmiljenk prikazuje še marsikaj. In dodaja: "Sestra Hermina je naredila v bistvu svojstvene, unikatne fotografije. Kajti vemo, da ima vsaka redovna skupnost svoje stroge zakone, pravila, sestre usmiljenke pa še posebej stroge. Ona je imela to srečo, da se je nekako izučila za fotografinjo pri fotografski družini Bavec v Brežicah. In seveda je to svoje znanje uspela prenesti tudi v Beogradu, kjer je leta 1957 postala sestra usmiljenka. Imela je svoj fotolaboratorij, poleg življenja v samostanu in tam, kjer so delovale sestre, pa je fotografirala še marsikaj."

Fotografirala je tudi na Kosovu, v vasi Letnica, pa tudi v domačih krajih, ko je prihajala na obisk. Njen nečak in župnik na Čatežu ob Savi Jože Pacek je vseskozi spremljal njeno delo in je z njo sodeloval tudi pri pripravi knjig, ki jih je napisal. Zanje je sestra Hermina prispevala številne ilustracije. Svoje likovno znanje je namreč pridobila tudi pri akademskem kiparju in medaljerju Vladimirju Štovičku, kjer je nekaj časa pomagala v gospodinjstvu in pridobila kakovostne osnove iz risanja in slikanja na platno. Največ pa se je naučila v fotografskem ateljeju Bavec v Brežicah. Jože Pacek je ponosen na svojo teto in njeno delo in pravi: "Ko sem si zdaj ogledal to njeno razstavo, sem nanjo res zelo ponosen. Saj sam nisem vedel, da je bila tako talentirana oziroma da je tako veliko ustvarila zanimivih stvari in vse to ohranila tudi za prihodnje rodove. Zlasti so za nas zanimivi njeni dogodki iz Beograda, življenje sester usmiljenk, pa iz kosovske Letnice, kjer so sestre skrbele za pomoči potrebne. Zanimiva pa so tudi njena srečanja s sorodniki, ki jih je neumorno slikala, pa tudi fotografije, ki jih je naredila, ko je hodila po teh naših vaseh."

Sestra Hermina pa ni bila zgolj fotografinja, ampak še marsikaj
Dejan Vončina v več zapisih o sestri Hermini ugotavlja, da je bila po svojih besedah nekoliko "boječa" in zadržana, vendar se je z vztrajnostjo in ustvarjalno radovednostjo uspela v dokaj zaprti sestrski skupnosti uveljaviti na fotografskem in likovnem področju. Njena kreativnost se je kazala tudi na drugih področjih: na igralskem in recitatorskem, pri animiranju bolnih otrok v otroški bolnišnici v Beogradu in predstavitvi kulturne dejavnosti znotraj sestrske skupnosti. S tem so sestre usmiljenke ovrgle splošni predsodek javnosti, da v prostem času samo molijo. K temu dodaja: "Tudi fotografska produkcija sestre Hermine kljub specifičnim okoliščinam kaže presenetljivo raznovrstno sporočilnost delovanja znotraj sestrske skupnosti v Beogradu in na terenu. Uspela je ohraniti okoli 600 fotografij, ki se v veliki meri nanašajo na sorodnike z družinami, saj jih je spremljala od rojstva do zrelosti. V večini primerov gre za črno-bele fotografije, nekaj pa je tudi barvnih. Nekatere fotografije še posebej izstopajo s svojo unikatno povednostjo in segajo na različna fotografska področja: dokumentarno, zgodovinsko, medicinsko, socialno in etnološko. Posebej impresivne so fotografije, starih, bolnih in pomoči potrebnih ljudi v odmaknjenih vaseh v Sloveniji, fotografije znotraj sestrske skupnosti v Beogradu, otrok v otroški bolnišnici v Beogradu, v domači vasi in hrvaški katoliški skupnosti v Letnici na jugozahodu Kosova."

Prav Herminina splošna razgledanost, širina duha in neomajna pripadnost fotografiji je omogočila, da bodo zanamci skozi fotografijo lahko spremljali način življenja, ki ga danes ni več, je prepričan Vončina in dodaja: "Zato so njene fotografije zelo pomemben dokument časa tudi v širšem mednarodnem kontekstu, saj nismo nikjer, niti na svetovnem spletu, zasledili tako kakovostne črno-bele avtorske fotografije. Danes je namreč v ospredju predvsem barvna fotografija sester usmiljenk brez avtorskega pristopa, kar zmanjšuje njen pomen in vrednost. Prav avtorski pristop in samostojnost (lastna fotodelavnica) sta sestri Hermini omogočila, da je ustvarila svojstveno in unikatno fotografsko dediščino."

Za MMC Goran Rovan