Severina Trošt Šprogar, slikarka iz Trbovelj, je bila zaposlena na Srednji tehniški in poklicni šoli Trbovlje in je ob sredah popoldne v večnamenskem prostoru šole vodila brezplačne medgeneracijske likovne delavnice. Preden se ji je služba iztekla, je želela na šoli pustiti svoj pečat. Predlog, da napravijo mozaik sredi stopnišča, so njene učenke sprejele z navdušenjem. Poimenovale so se Skupina mozaik.

Del te skupine nadaljuje svoje druženje v MCH-ju, kjer so jim lani dali enkrat tedensko v brezplačno uporabo svoj prostor, mladi pa se jim lahko v zameno kadarkoli pridružijo in se tako izpopolnjujejo v svojem likovnem izražanju. »Janiju Medvešku, direktorju, smo zelo hvaležne,« pravi Severina, »saj je njihov prostor zelo lep in svetel. Tako je bilo samoumevno, da pustimo svoj pečat tudi tukaj. Dekleta so pristopila z navdušenjem, pa tudi Jani nam je pomagal od vsega začetka ...«

Medvešek: »Seveda smo ponudbo sprejeli z odprtimi rokami, saj v Zasavju nimamo posebnih medgeneracijskih centrov, zato to vlogo prevzemamo mi in je tudi v naših programih. Pomembno je, da se znanje prenaša, saj se tako dviguje kvaliteta bivanja. Taki projekti spodbujajo h kulturi in umetnosti, ki zadnje čase izgublja pomen v družbi. Mladinci so te dni priskočili na pomoč, kadar je bilo treba opravljati težja dela, nekateri pa so pomagali tudi pri izdelavi mozaika.«

Zbiranje gradiva in priprave za potrpežljive
Priprave pred začetkom so trajale dober teden dni. Mentorica, duša projekta, je s sodelavkami iskala keramične in marmorne ploščice v okolici pri kamnosekih, različne kamne, steklo ... obenem pa so po družbenih omrežjih in po prijateljskih zvezah že pozivale, da posamezniki prinesejo predmete, ki jih bodo vnašale v mozaik. Za naš kraj značilni predmeti bi tako v mozaiku predstavljali preteklost in sedanjost hrastniške doline. Kolikor tega gradiva niso pripeljale same, so ga dostavili lastniki. »Ne morem verjeti, kako so vsi prijazni!« je bila Troštova vsa srečna. »Odprla se je linija povezovanja med nami in pozitivna energija je prežela vse po vrsti. Ko so dekleta tolkla ploščice, je iz teh materialov izžarevala ljubezen. Gotovo jo bodo občutili ljudje tudi pri ogledu končnega izdelka.«

Tudi nosilno steno bodočega mozaika je bilo treba pripraviti. Mladinci so odstranili zvočnike, projekcijsko platno in letvice, zaščitili električno omrežje, njihov likovni kolega in njegov zet pa sta ojačala steno z lesenimi ploščami. Ploščice so premazali z emulzijo in z elastičnim lepilom. Potrebna je bila kompaktna vezava. Steno so premazali z lepilom za keramiko po delih, ker se sproti suši. Težje in večje predmete so še dodatno pričvrstvili z žeblji. Ko so koščki keramike in drugih predmetov položeni, se posušijo in potem sledi fugiranje ter čiščenje. Letos so lahko ustvarjale bolj umirjeno, ker dela ni bilo treba končati ob koncu tedna. Lani jih je na SPŠT-ju preganjal šolski zvonec. Je pa trajalo dlje časa, ker je predmetov več. Prinašali so jih posamezniki, društva, podjetja … ne samo ena šola.

Prinašalci predmetov in njihove zgodbe
V nekaj dneh se je na stolih in mizah znašlo na stotine predmetov, ki bodo za vse večne čase vključeni v hrastniški mozaik. Tako so sprejeli na primer iz Tovarne kemičnih izdelkov nekaj kozmetike, ki so jo prodajali v preteklosti, nekaj specialnih stekleničk njihovega sodobnega laboratorija in podobno. Prav tako so bili radodarni v Steklarni, kjer niso dobili samo odpadne steklovine, ampak tudi lepo oblikovane steklenice, ki so jim v ponos. Dobili so svetila iz Sijaja, ki pravkar prehaja v stečaj, pa imenitne izdelke evropsko znanega Forsteka z Dola pri Hrastniku.

Potem pa so začeli deževati še drugi predlogi. Kaj pa naš rojak Anton Sovre? Po njem se imenuje Sovretova nagrada, dvakrat je dobil Prešernovo nagrado. Pa naši uspešni športniki? Naš najboljši slovenski kanuist na divjih vodah Peter Kauzer ml. se pravkar pripravlja na olimpijado v Avstraliji, tako da smo angažirali njegovo mamo. Z veseljem je podarila veslo, staro okoli petdeset let, kar pomeni, da je last njegovega očeta Petra st., ki je tudi njegov trener. Kolajne in tekmovalne številke pa so sinove, mlajšega datuma. Tudi druge športnike smo prosili, da so odstopili nekaj podobnega – od mlajših tekmovalcev do svetovnega veteranskega prvaka v atletiki.

Zanimiva je zgodba Simona Tanška, mojstra fotografije in odličnega direktorja fotografije, ki ima v žepu že nekaj filmskih nagrad vesna. »Pridne punce,« je zapisal na Facebooku, »jih bom šel najbrž mal pogledat ..« Pa nam je kapnilo: »Pa kakšen fotoaparat prinesi, da bo v mozaiku simboliziral imenitni hrastniški Fotoklub.« Seveda ga je prinesel, naše umetnice pa pohvalil: "Načrt imajo sicer v glavi, a ga še sproti nadgrajujejo, zaradi česar je proces dinamičen in živ.«

Bolj smešna je zgodba z rudniško svetilko. Od rudnika, ki se že nekaj let zapira, so dobili kar veliko predmetov, le stare rudarske svetilke ne. Pa se je javila znanka s spleta: »Jaz vam jo rade volje posodim ...« Seveda jo je potem podarila, ko so ji razložile, kako gredo te stvari.

Fosili, čebele, lasersko sintranje in pametni telefon
Zadnje štiri zgodbe nimajo nič skupnega, razen tega, da so se predmeti znašli v našem mozaiku. Špela Ulaga, strastna zbiralka fosilov v hrastniškem okolju, ima v svoji zbirki, ki jo je že večkrat razstavila, zanimive primerke. »Poklicala me je prijateljica iz SKUPINE MOZAIK,« je povedala, »in prosila, da jim odstopim nekaj fosilov. Predlagala sem, da gremo raje na teren in naberemo "sveže" fosilne ostanke. Našle smo morske ježke, školjke in podobno, kot posebnost pa še okamnelo srce in rudarsko borovnico, ki je v resnici zob ribe.«

Predstavniki Čebelarske zveze Slovenije že nekaj mesecev hodijo k članom Čebelarskih društev s pobudo, da bi 20. maj razglasili za svetovni dan čebel. Na dan rojstva našega znamenitega čebelarja Antona Janše. Seveda dobijo povsod podporo – doma in po svetu – dobili pa so jo tudi v Hrastniku, kjer bo ta datum zaznamovan s čebelico v njihovem mozaiku.

Lasersko sintranje imajo v hiši. Nad prostori MCH-ja je namreč delavnica Centra za hitro izdelavo prototipov in orodij. Za izdelavo potrebujejo 3D-modele. Stroj za lasersko sintranje izdelke hitro ustvari in nekaj njihovih delov bo vgrajenih tudi v mozaik.

Jani Medvešek: »V mozaik smo dodali tudi pametni mobilni telefon. Ne zato, ker bi bili nad njegovo intenzivno uporabo med mladimi pretirano navdušeni, ampak zato, ker predstavlja realnost današnjega časa in mlado generacijo. Mozaik predstavlja tako tudi medgeneracijsko sodelovanje, kot smo že večkrat omenili.«

Osnovna ideja mozaika
Kaj je torej osnovna ideja dobrih osemnajst kvadratnih metrov velikega mozaika? »Na levi v spodnjem delu teče reka; okoli nje se vse dogaja,« pravi Severina Trošt Šprogar. »Reke so informatorji in simbol življenja – časa, ki prihaja in odhaja. Na tem delu je tudi obširneje predstavljena steklarna, kemična industrija, brodarji, ki so v preteklosti predstavljali okno v svet, saj je bila Sava edina prometna žila v tem delu Slovenije. Na desno stran mozaika pa smo dali prostor podzemnemu svetu – rudarstvu, ki ga simbolizira granitni kamen – zemeljski princip. Na desni so tudi fosili, stari okoli dvajset milijonov let, iz časa, ko je bilo tu še morje. Lučka pa bo vse skupaj osvetljevala – jamo in vse simbole, ki predstavljajo življenje in dogajanje v tej dolini ...«

Hrastniški mozaik ne bo obogatil samo Mladinskega centra, ampak celo Zasavje. Nekaj jih že imamo. V Delavskem domu Zagorje ob Savi na primer v stekleni dvorani, kjer sta dva velika stenska mozaika, katerih avtorja sta priznana Ive Seljak Čopič in Marijan Tršar. V Trbovljah lahko mimoidoči občudujejo mozaik na fasadi Delavskega doma. Mozaik Marija Preglja iz muranskega stekla je na njegovem pročelju in za mnoge med najlepšimi na svetu. V cerkvi sv. Jakoba na Dolu pri Hrastniku pa sta posebnost benečanski mozaični sliki sv. Jurija in sv. Frančiška, ki jih je dala napraviti Emma de Seppi, hčerka lastnika kemične tovarne, da bi z njima svoja brata odrešila grehov. Le kakšni so bili ti grehi?!

Fanči Moljk
Fotografije: Fanči Moljk, Stanka Bantan in Vesna Babič