"To je zdaj četrta razstava o Štuklju, Novo mesto ga jemlje za svojega. Verjetno je tudi sam tako dojemal, kajti ob svoji 95-letnici je dejal, da se čuti Novomeščana, pa tudi osrednja slovesnost ob 100-letnici, in že prej 95-, je bila v Novem mestu," je povedala sokuratorka razstave Leon 120 let, ki bo na ogled eno leto, potem pa bo delno stalna razstava.

Leon Štukelj je leta 1924 prvič postal olimpijski prvak in takrat je postal v Novem mestu zelo prepoznaven. Čeprav se je potem do osamosvojitve Slovenije umaknil iz javnosti, je bil med Novomeščani zelo opažen. "Novomeščani so se nanj pogosto obračali, tudi občina, obiskovali so ga, podelili so mu tudi naziv častnega meščana," opisuje vpetost legendarnega olimpionika v novomeško življenje. Med drugim po njem nosi ime tudi osrednja športna dvorana.

Bogata razstava predstavlja poglobljen vpogled v njegovo bogato in dolgo življenje, saj je dočakal 100 let, umrl je tri dni, preden bi dopolnil 101. leto. Na ogled je pregled njegovega športnega udejstvovanja, pa tudi njegovega intimnega življenja, en del razstave pa je namenjen sokolstvu na Slovenskem in Novem mestu. "Novo mesto si ves čas prizadeva, da bi imeli vsaj stalno razstavo o njem. Ta razstava je na neki način že korak v to smer," pojasni kustosinja Dolenjskega muzeja. Pri zbiranju gradiva je muzej sodeloval z družino velikega olimpionika, ki je velikodušno odprla bogate arhive. "Večina gradiva je v lasti družine Pauko. Štukelj je imel hčer Lidijo (Pauko), ki je lastnica te zapuščine, ki so nam jo vso dali na razpolago za razstavo."

Štukelj je bil tudi strasten zbiratelj
Največji izziv pri postavitvi razstave je bila množica gradiva, po navadi je, kot pove sogovornica, namreč težava, da gradiva ni. "Tu je bilo pa zelo veliko gradiva, veliko slikovnega gradiva, ogromno predmetov, Štukelj je bil namreč tudi zbiratelj, zbiral je sokolske značke, trakove, podpise športnikov z vsega sveta. Zbiral je tudi pisma, saj si je dopisoval s športniki z vsega sveta. Ob svoji 100-letnici je prejel množico čestitk od povsod, dobival pa je tudi razna darila od znanih osebnosti." Med razstavljenimi predmeti je tako tudi nož za odpiranje pisem, ki mu ga je poklonil nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton, pa darila od dolgoletnega predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja Juana Antonia Samarancha. "Večji izziv je bil, kako zasnovati razstavo, da bo prikazal Štuklja s čim več vidikov, pa vendar ohraniti rdečo nit predstave, da ne bo do obiskovalcev delovala zmedeno," še pove Pungerčarjeva.

Razstava je del projektov, ki se v Novem mestu odvijajo ob Štukljevem letu. Letošnje leto evropske kulturne dediščine so namreč posvetili 120. obletnici rojakovega rojstva, ki so jo v ponedeljek proslavili tudi s slovesnostjo na velodromu v Češči vasi.

Izjemna zgodba o neutrudnem športnem duhu
Skupna zbirka njegovih olimpijskih medalj šteje dve zlati z OI v Parizu leta 1924 (telovadba – mnogoboj in drog), leta 1928 v Amsterdamu je zmagal na krogih in prejel še bronasti medalji za mnogoboj in ekipno uvrstitev jugoslovanske vrste, na OI v Berlinu leta 1936 pa je osvojil še srebrno medaljo na krogih. Po koncu športne kariere (tekmoval je tudi še v zrelih letih, zadnjo veliko medaljo je osvojil kot 38-letni pravnik) se je zapisal pravu, bil je tudi sodnik.

V zrelih letih je bil velik promotor samostojne Slovenije, med drugim pa je bil tudi eden od zvezdnikov slovesnosti ob odprtju olimpijskih iger leta 1996 v Atlanti. Kdo se ne spomni njegovega navdušujočega lahkotnega poskakovanja po stadionu pri častitljivih 98 letih. Za svoje dosežke in neomajno zavezanost športnim načelom je prejel številna priznanja, tudi olimpijski red za visoke zasluge v svetovnem športu in zvestobi olimpijskim načelom Pierra de Coubertaina. Skupaj z drugo slovensko telovadno legendo Mirom Cerarjem je leta 2011 postal prvi član slovenskega Hrama športnih junakov.