Bojan Šrot se na letošnjih lokalnih volitvah odpravlja po sedmi mandat za župana mestne občine Celje. Celjsko občino vodi že 24 let in se svojega dela še ni naveličal. Celjska občina je peta največja slovenska občina, v njej pa živi nekaj manj kot 50 tisoč prebivalcev.

Med projekti iztekajočega se mandata sta njemu najljubša tehnopark, ki naj bi mlade med drugim spodbudil k študiju tehnike in naravoslovja, in izgradnja najemnih stanovanj, ki so jih nekatera že predali v uporabo, druga pa bodo na voljo pozno jeseni.

Celje je mesto celjskih grofov, polno je zgodovinskih znamenitosti in je tudi mesto bogatega kulturnega življenja. Celje pa je tudi mesto celjske cinkarne in desetletja dolgega problema sanacije območja stare cinkarne. Načrti obstajajo, sanacija še čaka na izvedbo. V naslednjih petih letih, obljublja župan.

Letos greste že sedmič po župansko funkcijo – se še niste naveličali?
Ne, to je funkcija, ki se je po mojem mnenju nikoli ne naveličaš, ker je zelo dinamična, kreativna, vedno se kaj novega dogaja. Mislim, da imam vse potrebno za dobro opravljanje te funkcije. Imam veliko znanja, izkušenj, dobro ekipo. Veliko je idej, tako da se mi skorajda zdi, kot da bi kandidiral prvič.

Ali to pomeni, da boste upokojitev pričakali kot župan? Razmišljate tako daleč?
Ne, sem še mlad, se še ne mislim upokojiti …

Ja, saj na to mislim … Če boste kandidirali še naprej v prihodnosti …
Ne vem, kako bo naprej, vedno se odločam sproti. Po navadi sem se odločal približno dva meseca pred volitvami, letos sem se odločil bistveno prej. Nikoli ne rečem, da je to zadnjič, tudi tokrat tega ne govorim. Ne vem, kaj bo čez štiri leta.

Kaj pa vpliva na vašo odločitev? Pogledate okoli po mestu in si rečete, kaj vse je še treba postoriti …
Ja, predvsem to. Pri tem pa je zelo pomembno, da je v mestu dovolj visoka politična kultura. V tem mandatu je bil tudi mestni svet res dober, mestni svetniki so izkazali visoko stopnjo politične kulture. Mi se medsebojno spoštujemo ne glede na to, iz katerih političnih logov kdo prihaja. Iščemo predvsem dobre rešitve za probleme mesta, to se mi zdi pomembno, ker se s tem generira neka pozitivna energija, veliko različnih idej. Tudi ekipa na mestni upravi – tudi tisto, čemur pravim širša uprava, to so vsi občinski zavodi, javna podjetja – dobro deluje. In človek potem ob uspešnih projektih in rezultatih tudi uživa. Mislim, da je to tisto glavno zadovoljstvo, ki ga taka politična funkcija nudi.

Se pravi, nikoli niste imeli nekih velikih težav z mestno upravo ali mestnim svetom? Na državni ravni smo navajeni metanja polen pod noge, včasih tudi samo zato, ker se lahko. Kako dosegate to složnost? Vseeno se mestni svet po vsakih volitvah vsaj nekoliko premeša, pridejo druge stranke ali pa se razmerja spremenijo. Čemu to pripisujete?

Ja, to je že res, ampak mestni svet nima velikega vpliva na mestno upravo. Ta je predvsem v pristojnosti župana in pa direktorja oziroma direktorice občinske uprave. Na tem področju se držim načela, da nikoli ne zaposlujemo po političnih kriterijih. Nobenega od sodelavcev, s katerimi sem se v teh 24 letih pogovarjal za službo, nisem vprašal, kako je politično opredeljen, ker se mi zdi pomembno, da so v mestni upravi predvsem strokovni, učinkoviti ljudje. In da je to edini kriterij, po katerem se v mestni upravi zaposluje. Sicer se z večino zaposlenih v upravi ukvarja direktorica občinske uprave, ona ima tudi kadrovsko pooblastilo, ampak ve, kako razmišljam v teh zadevah.

Od leta 2006 funkcijo opravljate kot nepoklicni župan. Boste pri tem ostali tudi v morebitnem prihodnjem mandatu?
Ja, absolutno. V vsem tem času nisem imel nobenih težav s tem, ali sem poklicni ali nepoklicni župan, pomembno se mi zdi predvsem to, da funkcijo opravljaš predano in da tisto, kar obljubiš, sploh v takem času, kot je predvolilni čas, potem v mandatu poskušaš v največji meri uresničiti. Zelo veliko sem prisoten tukaj, za nepoklicno opravljanje pa sem se odločil predvsem zato, ker ne želim biti eksistenčno odvisen od politike. Že samo ta občutek neodvisnosti mi veliko pomaga pri sprejemanju odločitev, ki so včasih lahko tudi neprijetne za koga, in na takih funkcijah potem vedno tehtaš – če se bomo tako odločili, se bomo zamerili temu, če se bomo drugače, se bomo onemu. Poskušam sprejemati odločitve, tiste, ki so v moji domeni ali pa v predlogih mestnemu svetu, ki so dobre za mesto in vse prebivalce te občine.

Pa vendar to pomeni, da imate zraven še neki drugi poklic. Imate svojo odvetniško pisarno. Kako je z združevanjem teh dveh obveznosti? Tako velika mestna občina gotovo zahteva celega človeka. Kako to gre?
Gre tako, da si od jutra do večera, "petek in svetek" nekje. Meni 16 let gre, tako smo navajeni v družini. Tudi moja soproga zelo veliko dela in dan se v bistvu nikoli ne konča ob treh, štirih. Med tednom pogosto prihajam domov ob osmih, devetih zvečer, tako da je včasih že problem pokositi travo okoli hiše. Ampak to se potem postori ob koncu tedna, takrat se izogibam obveznostim, ker je to čas, ki ga porabim zase in za družino.

Na volitve greste zdaj že drugič s svojo stranko, Celjsko županovo listo, ste bili pa vedno povezani z SLS-om. Bili ste tudi predsednik stranke in že na prejšnjih volitvah, potem ko ste že izstopili iz nje, vas je takratni predsednik stranke javno (pre)štel med svoje, SLS-ove župane. Ste še vedno povezani z SLS-om? Kje stojite politično? Tam vas štejejo za svojega, kajne?

No, kam me je predsednik stranke štel … Že nekaj časa nisem član Slovenske ljudske stranke. Z njo smo se razšli, nisem pa svojih političnih prepričanj spremenil. Sem desnosredinsko, socialno usmerjen politik in pri tem na lokalni ravni, pa predvsem v naši stranki, gojimo neideološko politiko.

Sam vedno rečem, da lokalna politika ni ideološka. Mi se pogovarjamo o cestah, vodovodu, vrtcih, šolah in podobnih stvareh, pri katerih ni ideologije, ampak v glavnem iščemo načine, kako bi rešili čim več tovrstnih problemov in na katerih lokacijah jim dati prednost. Mislim, da nam to dobro uspeva in da najdemo praktično pri vseh odločitvah v mestnem svetu zelo visoko stopnjo konsenza. Hkrati nikoli nisem sklepal kakšnih koalicij, čeprav smo bili v neformalnih koalicijah vedno na primer s stranko SD, pa nekaj zadnjih mandatov tudi z SDS-om, ampak po volitvah. Na prejšnjih volitvah je Celjska županova lista prejela tretjino glasov, imamo 11 glasov od 33 svetnikov v mestnem svetu, ampak mi mesta v odborih mestnega sveta in komisijah razporedimo ne glede na volilni rezultat, ker ne želim, da bi bili v teh odborih v večini člani moje stranke. Zato ker imajo tudi drugi, ljudje iz drugih strank – v tem mandatu ni bilo nobene nestrankarske liste v mestnem svetu – dobre ideje, sposobne, izobražene ljudi, takšne, ki si želijo narediti kaj dobrega za skupnost. Prav je, da imajo tudi oni besedo in se čutijo enakovredni del tega sistema.

Ali to pomeni, da vas politika na državni ravni absolutno ne zanima več?
Absolutno. V taki politiki ne bi mogel delovati.

Če greva na drugo temo – zadnja raziskava s področja turizma je pokazala, da je imela celjska občina celo večji turistični priliv zdaj kot v predkoronskem času, verjetno na račun gasilske olimpijade, prihaja evropsko prvenstvo v ženskem rokometu. Ali so takšne velike prireditve ključ celjskega turizma?
V neki meri so, ampak to je primer v vseh mestih in v mestnem turizmu. Mi smo letos imeli ne samo gasilsko olimpijado, ampak tudi svetovno prvenstvo v rokometu za dekleta, kar pomeni tudi veliko športno prireditev, pa novembra imamo evropsko prvenstvo v rokometu za ženske. Tudi sicer praktično vsako leto priredimo kakšno večje športno tekmovanje.

So to projekti, ki so zelo pomembni za občino?
Ja, seveda so zelo pomembni, tudi zato, ker imamo vso potrebno športno infrastrukturo. Hkrati je to priložnost za promocijo mesta. Ljudje, ki pridejo na te športne dogodke, imajo možnost in tudi čas – saj veste, tekma je dolga dve uri – ogledati si še kaj drugega. Mi gradimo prihodnost celjskega turizma predvsem na zgodovini mesta, tako iz rimskega obdobja kot srednjega veka. Mesto je danes zelo lepo urejeno. Mislim, da je eno najlepše urejenih mest v Sloveniji. Čisto, privlačno, manjka nam mogoče malo pri gostinski ponudbi, predvsem malce višja gastronomija. Sicer pa je mesto, po moji oceni, privlačno tudi za turiste, ki imajo radi mestni turizem, in predvsem tiste, ki se radi izognejo mestnemu vrvežu velikih mest. Tudi v prihodnje bomo strategijo gradili na tem. Ne gre pozabiti, da je v okolici Celja sedem naravnih zdravilišč in da tudi obiskovalci teh zdravilišč običajno vsaj enkrat v času bivanja tam pridejo v Celje in si ogledajo katerega od muzejev, mesto pod mestom, stari grad ali kaj podobnega … Ko se pogovarjam z gostinci v mestu, vsi povedo, da je turistov v mestu presenetljivo veliko, in tega smo veseli.

Zgodovinske objekte je treba vzdrževati, obnavljati. Kdaj se bo začela obnova Knežjega dvora?
Vprašanje bi se pravilno glasilo, kdaj se bo končala obnova Knežjega dvora, kajti obnova se je začela že pred skoraj 30 leti. Manjka še ta zadnji del, ki pa je finančno precej zahteven. Po naših ocenah je vreden okoli 8,5 milijona evrov. To je več kot 15 odstotkov našega normalnega letnega proračuna. Mi imamo vse projekte pripravljene, imamo gradbeno dovoljenje, tako da projekt je "ready to go". Čakamo le še na kakšen ustrezen razpis za sofinanciranje, za dokončanje obnove Knežjega dvorca. Nekaj upov smo polagali v letošnji razpis. Dobili smo praktično vse možne točke razen tistih, ki zahtevajo, da se projekt nahaja 30 kilometrov od državne meje ali pa da je na vpisnem seznamu Unesca, tako da na tistem razpisu nismo bili uspešni. Sami tega bremena ne bomo zmogli. Upam, da se bo čim prej tudi operativno začela izvajati finančna perspektiva, v kateri časovno že smo, operativno pa še ne – torej, za obdobje 2021/2027 – in da bo država poskrbela, da bo denar tudi za kulturno dediščino. Namreč, v prejšnji finančni perspektivi so na to verjetno pozabili, ker ne najdem nobenega drugega razloga, zakaj je ne bi uvrstili vanjo, sploh upoštevaje dejstva, da je 90 ali pa 95 odstotkov kulturne dediščine v lasti lokalne skupnosti ali pa države. Žal zadnjih sedem let za te namene ni bilo denarja.

Mi pa tudi sicer veliko vlagamo v ohranjanje kulturne dediščine. Pri prenovi starega mestnega jedra smo naleteli na rimske mozaike in smo tam postavili turistični informacijski center. Pri obnovi glavnega trga, Muzejskega trga, smo naleteli na rimske freske in smo malce spremenili projekt, kar nas je stalo nekaj manj kot milijon evrov, ker želimo te freske po restavriranju tudi prezentirati. In enako ravnamo tudi pri vseh drugih stvareh. Na celjskem starem gradu je treba vsako leto kaj narediti in to je objekt, ki ga prezentiramo kot ruševino, ampak tudi to je treba vzdrževati, da je varno za obiskovalce in da se dodajajo nove vsebine. Ne nazadnje, tudi samo mestno jedro je zaščiteno, vanj veliko vlagamo. Več kot desetletje že sofinanciramo obnove pročelij v starem mestnem jedru, tako da so večinoma zelo lepo urejene. In še kaj, ampak saj veste, pri proračunu je vedno umetnost možnega. Denar je treba razporediti za veliko različnih področij. Približno tretjino proračuna porabimo za področje družbene dejavnosti, vrtcev, šol, kulture, športa in vsega drugega, kar spada na to področje.

Kako pa je z gradnjo visečega mostu? To je vaš projekt.
Ne, to je projekt mestne občine, ne moj projekt. Mogoče …

Dobro, ne vaš osebni, ampak ideja …
Ideja je prišla z moje strani, pa s strani še koga. Projekt je v fazi izvajanja, trenutno pripravljamo vse potrebno za razpis. Imamo pravnomočno gradbeno dovoljenje, delamo finančno konstrukcijo. Naša želja je, da bi bil ta viseči most v javni lasti, ker smo po zgledu nekaterih podobnih mostov po Evropi lahko videli, da je to lahko tudi nekakšen generator pritoka denarja, ki ga potem lahko vložiš v druge podobne projekte – na področju kulturne dediščine, v kulturne prireditve ali pa podobno.

Se pravi, pričakujete neko finančno pomoč ali neko sofinanciranje …
Mi imamo po zakonu o financiranju občine sklep države za sofinanciranje tega projekta v višini 1,5 milijona evrov. Prijavljeni smo bili na razpis, ki so ga nedavno razveljavili na ministrstvu za gospodarstvo. Čakamo malce tudi na to, kaj se bo zgodilo s to finančno perspektivo in s tem t. i. CTN-mehanizmom, ki je bil v prejšnji finančni perspektivi na voljo mestnim občinam. Mi smo iz tega denarja zgradili tehnopark v središču mesta, preostanek pa pretežno vložili v gradnjo javnih stanovanj – 142 novih stanovanj, ki jih gradimo. Sicer pa imamo različne možnosti, ali gremo v kakšno javno-zasebno partnerstvo ... Skratka, ni vprašanje same realizacije projekta, trenutno gre bolj za vprašanje finančne konstrukcije.

Se pravi soglasje obstaja? Most bo?
Soglasje koga mislite?

Občanov.
Ja. Ljudje me v glavnem sprašujejo, kdaj bomo začeli delati. V veliki meri soglasje občanov obstaja, sicer pa se v lokalni politiki naučiš, da nikoli niso vsi za. Lahko delaš najboljši projekt na svetu, vedno se bo našel nekdo, ki je proti. Poskušamo slediti interesu večine ali pa velike večine prebivalcev. Tudi ko obrezujemo mestno drevje, so nekateri odločno proti, nekateri pa skozi okno kričijo: "Še to vejo odžagajte, to drevo podrite!" Takšna je pač mogoče naša mentaliteta, ampak verjetno je to normalno, da ljudje vidimo stvari različno.

Mislim, da bo gradnja tega mostu veliko pripomogla k še boljšim rezultatom na področju turizma, sploh ker gre za urbano legendo, da je takšen most v času celjskih grofov že obstajal. S tem želimo narediti turističen produkt, Zgodovinski dan v Celju – z ogledom starega mestnega jedra, muzeja, znamenitosti iz rimskih časov, časov celjskih grofov oziroma knezov, od mestnega parka do Heraklejevega svetišča, ki je tudi edinstven v tem območju Evrope, in potem čez most na stari grad, ogled starega gradu in tam se lahko tak zgodovinski dan konča. Mislim, da bo to atrakcija – sploh zato, ker bo z mostu tudi lep razgled na staro mestno jedro.

Trikrat sem bil v Reutteju v Avstriji, kjer imajo podoben viseči most, in neverjetno je, kakšno število turistov privabi. Tam iz mostnine, ki se plača, že nekaj let obnavljajo graščino, ki je bila praktično razsuta. Nad to graščino je bila nekdaj vojaška trdnjava in tudi to so že začeli obnavljati. Skratka, vali se ta kepa snega, če imaš neki stalni dotok denarja, lahko marsikaj narediš. Tudi na starem gradu so še ideje, kako bi to prizorišče, ki je fantastično in nekaj posebnega, v poletnem času morda pokrili s kakšno premično streho, ker je sicer odvisnost od vremena nočna mora vseh organizatorjev koncertov ali kakšnih drugih predstav.

Zdaj pa pojdiva na okolje in na stalno temo na tem področju. Kako daleč je dejansko sanacija območja stare cinkarne? Januarja je spet padel en zakon v vodo. Kaj se na tem področju dogaja?
Ti zakoni se pogosto pojavljajo v predvolilnem času, bolj v volilne namene kot pa za namene resne sanacije. Mi bomo to območje sanirali. Naredili smo nekaj pilotnih projektov, imamo več različnih možnosti, kako to območje sanirati, predvsem razmišljamo v smeri urbanizacije. To pomeni, da bi ga prekrili z neprodušno podlago, kot je že en večji del, in na tem območju zgradili lahke objekte. Trenutno v Celju manjka prostora predvsem za različne skladiščne hale, manjše proizvodne objekte ... In na tem prostoru je predvidena gradnja takšnih objektov.

To bo stalo kar precej denarja. Ali imate že …
Zakaj?

Ali ne bo stalo precej denarja?
Ja, bo stalo nekaj več, ampak …

Za to imate že predvidena sredstva?
Ne, nimamo še proračuna za naslednje leto. Seveda bo nekaj stalo, žal je tako, da je lastnik, tisti, ki je pustil za sabo to onesnaženo območje, v pretežni meri država, ki se potrudi, da vsako leto pobere praktično ves dobiček, ki gre v desetine milijonov evrov. Država ali pa paradržava, kamor pač štejemo DUTB, razne sklade in podobno … Mi pa naj bi sanirali to območje. Posebni smo tudi glede tega, da so te stare industrijske deponije cinkarne v občinski lasti. To se je zgodilo že pred mojim prihodom na občino. Cinkarna jih je prenesla na občino in …

To je bila napaka?
Danajska darila. Dobiš nekaj, kar ti pravzaprav povzroča stroške, saj vsi vemo za definicijo danajskih daril.

Takrat se ni gledalo/vedelo, da je to območje tako zelo onesnaženo?
Ne govorim samo o tem območju, ampak tudi o industrijskih deponijah. Stara deponija sadre, deponija trdnih odpadkov, za katere Cinkarna sicer skrbi, ampak so pa v občinski lasti. Nas je predvsem strah, da se lahko zgodi, da to tovarno prodajo, kar v svetovnem merilu sicer pomeni relativno malo, in da se kupec odloči, da jo zapre, in potem bodo tudi deponije naše breme. Čudi me, ker za komunalne deponije morajo lokalne skupnosti dati garancije za finančno pokritje po zaprtju deponij, tu pa praktično teh garancij ni. Stanje je pač takšno, kot je, in ga moramo rešiti na čim bolj primeren način, ki je finančno vzdržen, kar sami zmoremo. Če pa bi imela država resen namen sanirati stara okoljska bremena, in ne samo tega, saj jih je po Sloveniji še precej, pa bi bilo po mojem mnenju relativno preprosto sprejeti učinkovit zakon, v katerem bi najprej definirali, katera so ta bremena, kdo so povzročitelji in ali so ti povzročitelji še živi. Potem pa za vsako breme narediti projekt sanacije. Mislim, da bi bilo v primeru stare cinkarne zelo primerno, da bi država določila, da če se to območje ne sanira, se prepove izplačilo dividend lastnikom. Ampak to se seveda ne bo zgodilo, ker država sama sebi ne bo prepovedala izplačila dividend. Skratka, mi bomo to območje reorganizirali, tako kot so podobne prakse na tem področju po Evropi in svetu, kjer so takšna območja sanirali z reorganizacijo, nekakšnim vodotesnim pokrovom čez zemljišče, kontroliranimi iztoki meteornih voda in uporabljali takšno območje še naprej za poslovne industrijske namene.

Kdaj predvidevate, da bi to lahko steklo in bi se območje reorganiziralo?
Mislim, da v naslednjih petih letih, saj trenutno območje ne pomeni neke potencialne nevarnosti za okolico ali kar koli podobnega. Če gledamo podatke NIJZ-ja, imamo prebivalci mestne občine Celje nadpovprečne rezultate, tako glede življenjske dobe kot pojavnosti raka in tudi po vseh drugih merilih. Se pravi, da živimo v zdravem okolju.

To pomeni, da se je tudi kakovost zraka v Celju izboljšala. Pred desetletji je bilo Celje zelo onesnaženo.
Pred 30 leti, sredi 80. let. Tega se še spominjam. Seveda, takrat se je veliko gospodinjstev ogrevalo na velenjski lignit oziroma premog. Mi smo v tem času naredili res velike korake na področju izboljšanja kakovosti zraka, predvsem manjše onesnaženosti z delci PM10. Že nekaj let gospodinjstvom subvencioniramo nadomestitev starih kurilnih naprav z novimi, sodobnimi plinskimi kurilnimi napravami. Veseli smo, da je Eko sklad v mestnem jedru, na območju mesta nehal subvencionirati kurilne naprave na les, sekance in pelete, ker je to zelo pripomoglo k povečanju delcev PM10. V Celju imamo razvejan sistem daljinskega ogrevanja, več kot osem tisoč uporabnikov je vključenih v daljinsko ogrevanje, imamo zelo razvejan sistem plinovodov. Žal je zdaj s plinom situacija takšna, kakršna je, zato občane nenehno opozarjamo na ta problem.

Kakovost zraka je malce pogojena tudi s samo lego mesta in vremenskimi razmerami. Na mestnem svetu smo ob sprejemanju odloka o izboljšanju kakovosti zraka v mestnem jedru ugotovili, da približno tretjino izpustov prispeva promet, tretjino industrija, tretjino pa gospodinjstva. Na področju prometa smo naredili velike korake k trajnosti in mobilnosti. Pred nekaj leti smo uvedli javni potniški promet CeleBus, potem sistem izposoje koles Kolesce, ki je zelo razširjen, saj imamo več kot 13 tisoč uporabnikov v mestu, poleg tega pa se širi tudi na področju sosednjih občin kot enoten sistem.

Če ostaneva pri okolju – leta 2018 ste se pred volitvami z mojim kolegom pogovarjali tudi o varnosti pred poplavami. Takrat ste dejali, da je treba med drugim zgraditi še en nasip. Je projekt poplavne varnosti končan? Glede na zadnje deževje in težave po Sloveniji mislim, da je na mestu vprašanje, ali je celjska občina varna pred poplavami.
Ne, Celje je mesto na sotočju treh rek in nikoli ne bo varno pred poplavami. Smo pa skupaj z državo, Direkcijo Republike Slovenije za vodo naredili in izvedli vse lokalne ukrepe za poplavno varnost, vključno z višanjem nasipov, vključno z izgradnjo lokalnih suhih zadrževalnikov, še vedno pa čakamo na realizacijo že več kot 20 let obljubljenih zadrževalnikov v Zgornje Savinjski dolini – predvidenih je bilo šest. Država se je takrat, mislim, da leta 1999 ali 2000, lotila izdelave državnega lokacijskega načrta, ki danes, po več kot 20 letih, še vedno ni narejen. Kolikor sledim v medijih, se zdaj v Savinjski dolini pogovarjajo, ali narediti suhe zadrževalnike ali mokre zadrževalnike in vodo uporabljati za namakanje. Tako da se bojim, da bo še kar nekaj Savinje preteklo, preden bo ta problem rešen. Verjetno pa bi morali, tudi ob teh vremenskih spremembah, v državi razmišljati, kako čim več vode zadržati v Sloveniji, ne pa da smo vse vodotoke regulirali, hudournike regulirali in naredili iz njih kanale, da voda čim prej odteče tja, kamor pač voda teče – proti Hrvaški ali pa še kam drugam.

Prej sva govorila o kurilnih napravah. V tem mandatu se je po koronakrizi zgodila še energetska kriza. Zaradi draženja energentov veliko več ljudi kot prej kupuje drva in skuša najti rešitve za ogrevanje, ki morda ne bodo najbolj prijazne za okolje. S tem se spet lahko stopi korak nazaj, kar zadeva kakovost zraka in okolja.
Lahko se to zgodi, če imajo ljudje še tovrstne kurilne naprave, ampak tudi drva niso več poceni, tako da se bo mogoče kdo odločal tudi med malo višjo ceno in malce več udobja. Ne vem, kako se bodo občanke in občani odločili, ampak verjetno, ker je v Sloveniji veliko lastnikov malih gozdov, da se bodo potrudili in si sami pripravili drva ter s tem zmanjšali strošek ogrevanja. Sreča je, da so tisti, ki so na daljinskem ogrevanju v Celju, po cenah med najnižjimi v Sloveniji, tako da se za njih kaj bistvenega ne bo spremenilo.

Ne bo jih zeblo?
Ne, sploh jih ne bo zeblo. Imamo toplarno na gorljivo frakcijo komunalnih odpadkov, tako da goriva je dovolj, cena je znana vnaprej in smo ponosni, da smo pravzaprav edini v Sloveniji, ki imamo takšen sistem, ki odlično deluje. Nas pa po drugi strani jezi, da imamo tehnološko kapaciteto naprave 40.000 ton, okoljevarstveno dovoljenje pa za 30.000 ton in da se že več kot tri leta ukvarjamo s pridobivanjem razširjenega okoljevarstvenega dovoljenja, čeprav v tovarni ne bomo spremenili niti enega vijaka. To je spet en pokazatelj, da smo te postopke popolnoma zbirokratizirali, kajti govorimo o več kot treh letih. To je več kot smo potrebovali za načrtovanje, izgradnjo in poskusni zagon same naprave. To je prvovrsten precedens in tisti, ki odločajo na ministrstvu za okolje in ARSO, se morajo zavedati, da nam s tem povzročajo tudi veliko gospodarsko škodo.

Če se ozrete na iztekajoči se mandat … Kateri je vaš najljubši uresničeni projekt?
Moj najljubši projekt tega obdobja je tehnopark v Celju. To je znanstveno-zabavni park, čudovit projekt, katerega cilj je spodbuditi čim več mladih k študiju tehnike, naravoslovja ... Mislim, da je to tisto, kar nam bo v prihodnosti še kako primanjkovalo, zato je to res dober, uspešen projekt. Veselim se tudi gradnje 142 stanovanj. Nekaj smo jih že predali občanom, preostala bodo končana letos pozno jeseni. Pomemben projekt, ker javnih najemnih stanovanj manjka, čeprav se v Celju pravzaprav premalokrat pohvalimo, da smo mestna občina, ki ima največ javnih stanovanj na število prebivalcev. Mi imamo več kot 2000 javnih najemnih stanovanj. Če to primerjate z Ljubljano, boste videli, da jih imamo približno dvakrat več na prebivalca.

Povejte mi, zakaj bi kdo želel postati Celjan, zakaj bi se preselil v Celje? Kaj lahko Celje ponudi? Bo našel delo, stanovanje, zabavo?
Seveda, stanovanja so bistveno cenejša kot v Ljubljani ali pa na Obali. Mesto je prijetno, lepo urejeno, varno, ni takšen problem najti stanovanja kot kje drugje. Tudi najti delo danes v Sloveniji za tiste, ki želijo delati, ni hud problem. Ob tem mesto ponuja tudi veliko možnosti za preživljanje prostega časa po službi. Imamo ogromno rekreacijskih površin, lepa narava je v neposredni okolici mesta, s Šmartinskim jezerom, Celjsko kočo, kjer je tudi majhno smučišče in adrenalinski park. Skratka, lepo okolje, sploh za družine z otroki. Zelo pestra je tudi kulturna ponudba tako našega gledališča kot cele vrste koncertov, ki se jih organizira. Glasbena šola ima več kot 800 slušateljev in celo vrsto odličnih glasbenih sestavov, tako da je življenje v Celju prijetno, zanimivo. Uživamo v tem, čemur Američani pravijo "small city atmosphere". Poznamo se na videz, skupaj smo hodili v šolo in še kam drugam, hkrati pa mesto še vedno omogoča nekaj tiste anonimnosti oziroma zasebnosti, ki jo človek kdaj potrebuje.