Miran Senčar je na čelo Mestne občine Ptuj pred štirimi leti stopil iz podjetniških vod, potem ko je v drugem krogu volitev premagal dolgoletnega župana Štefana Čelana. Pove, da je uspel spremeniti in na novo začeti marsikaj, a da se je ves čas spoprijemal tudi s stalno opozicijo, zbrano okoli nekdanjega župana. Ob tem je pogosto zapadel v bitko z državnimi mlini na veter, ključnih ljudi z ministrstev pa tudi ob pomembnih dogodkih v najstarejše slovensko mesto ni bilo. Več upanja polaga v novo vladno garnituro, saj jo vodi nekdanji župan, svojemu nasledniku pa po njegovih besedah občino zapušča v dobri kondiciji. Zdaj je čas za vnuke, dodaja.

Prvega oktobra so nevladne organizacije po Sloveniji pripravile t. i. Šolo za župane, v kateri so županskim kandidatom želeli pokazati dobre prakse vključevanja občanov v občinsko politiko. Med njimi je bila izpostavljena tudi vaša, in sicer, da ste pred sprejetjem proračuna dokument dali na vpogled ljudem, ki so lahko nato povedali svoje predloge, pripombe. Kako se je obnesel tak način? So se Ptujčani odzivali, dajali svoje predloge?
Danes je moderna razprava o participativnem proračunu. To je zelo kompleksna stvar, saj je treba vedeti, koliko sredstev ima občina sploh na voljo, da bi jih lahko na ta način razdelila. Ptuj ima že dolgo neke vrste participativni proračun, ki se tako sicer ne imenuje. Imamo namreč osem mestnih četrti in vsaka ima glede na število prebivalcev svoj "budžet", ki ga lahko porabi. V prejšnjih letih je bil ta denar namenjen za obnovo cest, zadnji dve leti pa je bila možnost, da se ga porabi tudi za druge namene. Pred sprejemanjem proračuna ali rebalansa vedno pozovemo vsa društva, javne zavode, javna podjetja in seveda mestne svetnike, da podajo svoje predloge, kaj ob osnutku, ki smo ga sestavili, bi se v proračun še dodalo. To se nato obravnava na mestnih odborih in komisijah. Proračun se sprejema v dveh stopnjah – najprej predlog, nato dopolnjen predlog, vmes pa imamo javno razpravo. Ko dajo svoje mnenje še odbori, se sestavi predlog proračuna.

Ste torej na ta način dobivali dodatne ideje, projekte?
Smo. Pomembno je, da slišiš občane in organizacije, saj ne moreš vedno poznati vse specifične problematike vsakega dela okolja. Če je nekaj nujnega, je pomembno, da se predlaga in nato mestni svet odloči, kako bomo razdelili tisto, kar se še da razdeliti. Uvedel pa sem tudi novost glede participacije občanov – to so strokovne komisije. Želel sem pripraviti predloge projektov na način, da najprej dobim predlagane rešitve strokovne javnosti in šele nato to predlagam mestnemu svetu. Da torej stvari niso moja pogruntavščina, ker nihče ni najbolj pameten na svetu in ne more poznati vseh področij delovanja. Ustanovil sem 14 strokovnih komisij, ki so imele od pet do petnajst članov, delovali so brezplačno. Sodelovalo je 15 doktorjev znanosti, štirje magistri znanosti in še ostali strokovnjaki z različnih področij. Pripravili smo veliko število projektov, ki smo jih nato tudi izvedli.

Katere, na primer?
Želja Ptuja, umetnikov in ljubiteljev umetnosti je bila, da bi imeli mestno galerijo. Na začetku mandata sem ustanovil strokovno komisijo, ki jo je vodil Dušan Fišer, in po dveh letih smo galerijo tudi ustanovili. Nismo je ustanovili le na papirju, komisija je poiskala ustrezne prostore, na mestnem svetu smo predlagali obnovitev teh prostorov – in imamo čudovito veliko mestno galerijo. Komisija je bila sklicana tudi za arheološki park Panorama. Naša želja je bil namreč arheološki park na prostem, prihodnje leto praznujemo 1950. obletnico Ptuja. Na hribu Panorama so v 2. in 3. stoletju živeli zaslužni rimski vojščaki – leta 103 so se rimske legije s Ptuja preselile na Dunaj, Ptuj pa je postal kolonija in sem so naseljevali zaslužne vojščake. Na predlog komisije smo izvedli neinvazivno preslikanje hriba in natančno videli, kje so potekale ulice, stale hiše, bili speljani vodovodi. Najprej smo uredili poti, natanko tam, kjer so tekle ulice. Strokovna komisija je nato rekla, da je treba spisati konservatorski načrt, saj v zgodovinskih mestih vedno najprej potrebuješ konservatorski, nato pa idejni načrt, ki ga morajo potrditi razni soglasjedajalci, med njimi je najpomembnejši Zavod za varstvo kulturne dediščine. Ko bomo imeli to idejno rešitev, bomo iskali investitorje. To je velikanski, 30-letni projekt, a ko bo tukaj nekoč arheološki park, bo to eden največjih magnetov Ptuja.
Ko sva ravno pri arheologiji – Ptuj nima arheološkega muzeja, o njem se je govorilo vse od začetka obnove Dominikanskega samostana, kjer so bile razstavljene arheološke izkopanine, zdaj pa je že sedem let večina predmetov v depoju, Ptuj, ki se ponaša z nazivom najstarejše slovensko mesto, pa ima obiskovalcem pokazati zelo malo arheoloških ostalin. Kje se zatika?
Ko se je samostan začel obnavljati, je bila storjena napaka, da niso najprej zgradili arheološkega muzeja ali nadomestne stavbe, v katero bi prestavili izkopanine, da bi lahko ostale na ogled. Zdaj je Dominikanski samostan kulturno središče, za Ptuj in celotni del Evrope pa je katastrofa, da te stvari niso razstavljene. Arheologi imajo več kot 500.000 popisanih izkopanin in še več kot 500.000 tistih, ki še niso popisane, so pa že v depojih. In nič od tega ni na voljo. Seveda si vsi želimo arheološki muzej, a se ga je treba nekako lotiti. V svojem mandatu sem strokovno komisijo ustanovil tudi za to, vodil jo je direktor Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož, da napravi projektno nalogo, kaj za tak muzej sploh potrebujemo. To so naredili – torej, katere prostore, koliko ljudi, približno koliko denarja – stvar pa se je ustavila: arheološki muzej ne more biti le breme občine, ampak je to breme in tudi ponos celotne države. V prejšnjem ministru za kulturo nismo našli sogovornika, ni nas niti obiskal, a ministrstvo za kulturo mora sodelovati. Mestna občina je že odkupila stavbo za muzej, ki je ob Dominikanskem samostanu – gre za naravno nadaljevanje: Dominikanski samostan, arheološki muzej, nato pa bi bil že arheološki park Panorama. Občina je pripravljena delno sofinancirati muzej, ne more pa si privoščiti, da bi financirala program in zaposlene. To pa moramo izposlovati pri novem ministru za kulturo. O tem smo se že pogovarjali, prisluhnil nam bo in skupaj bomo iskali rešitev.

Zakaj ni primerno, da bi muzej ostal v Dominikanskem samostanu?
To bi lahko bila začasna rešitev, a to ni to. Ptuj mora imeti takšen arheološki muzej, kjer se bo pobirala vstopnina in kar bo tisti, ki bo vse to želel videti, tudi pripravljen plačati.
Da nadaljujeva z investicijami: prenova tržnice. V medijih smo okoli tega projekta spremljali dokazovanja na sodiščih, podiranje dreves, spreminjanje cene. Končna cena, za katero ste dobili tudi pristanek mestnega sveta, je 5,3 milijona evrov. Za laika je ta znesek precej visok – tolikšen se omenja tudi pri gradnji novega urgentnega bloka na Ptuju. Kaj vse bo postorjeno s temi sredstvi?
Vsak tak velik projekt ima neki redosled dejavnosti: ideja, da se mora tržnica obnoviti, je zaživela še pred mojim mandatom, a nihče glede tega ni storil nič konkretnega. Mi smo naredili natečaj za idejno rešitev, prišle so tri ideje, izbrali smo eno in jo predstavili mestnim svetnikom. Nato se začne sprejemanje dokumentov na mestnem svetu – najprej DIP-dokument identifikacije projektnega načrta, mestni svet ga je potrdil. Tam je pisalo, kaj vse na prenovljeni tržnici bo, med drugim tudi, da ne bo garaže, nobene zgradbe, ne bo obstoječih dreves, da ne bo ostala ograja. Ko je mestni svet to sprejel, je bil signal mestnim službam, da projekt izpeljejo. Podali smo razpis za projektanta, ko je ta prišel dovolj daleč, je mestni svet sprejel investicijski načrt. Še vedno ni bilo govora o nobeni garažni hiši, nobene dileme ni bilo glede dreves, saj je v načrtu pisalo, da bomo namesto sedmih starih imeli 15 novih dreves. Tu nihče ni videl težave. Ko je bil investicijskih program sprejet, smo lahko vložili vlogo za gradbeno dovoljenje, to je bilo izdano in s tem smo dobili signal, da izvedemo razpis. Dokler ne dobiš ponudb, ne moreš vedeti, kakšna bo cena.

Ima pa ta projekt nesrečno ime, ne gre le za obnovo tržnice, obnovili bomo tudi dve ulici, tržnica bo v bistvu manjši del. Gre za veliko investicijo, a hkrati gre za velik del mesta, ki ga bomo obnovili. Že v prejšnjem mandatu se je začela obnova mestnih trgov, in ko so obnovili glavni, Mestni trg, je ta postal zbirališče turistov, sem prihaja tudi veliko več domačinov. Tudi tržnica bo zagotovo novo zbirališče tako za domačine kot za turiste – pridobili bomo velikansko prireditveno površino, dopoldne bo tam pokrita zelena tržnica z ograjo, da ponudnikom ne bo treba vsega odnašati in vsakodnevno prinašati nazaj, tam bo prodajalna za kmetijske izdelke. Na Ptuju imamo že leta mednarodno razstavo Dobrote slovenskih kmetij in naša želja je bila, da bi te dobrote lahko vse leto nekje kupili. Tržnica bo novo zbirališče Ptujčanov, saj bomo imeli veliko gladko površino, kjer bodo potekale animacije za otroke, blizu bodo gostinski lokali, senca. V zimskem času bo tam drsališče, ki ga nabavljamo v okviru prav tega projekta. Kupili bomo premično streho za potrebe prireditev. Tukaj bodo tudi predpripravljene inštalacije za Odprto kuhno, ki je na Ptuju velik uspeh. Želimo se rešiti avtomobilov v mestu in s tem to uresničujemo – ukinjenih bo 100 parkirnih mest, nastala pa bo velikanska mestna ploščad. Seveda moramo ta parkirišča nadomestiti in bi jih že, če bi mestni svetniki dali jasen signal, da je to zdaj naš projekt. Zanimivo je namreč, da mestni svetniki nikoli niso rekli, naj ustavimo projekt, ker ni v redu, ampak je šlo za zavlačevanje ene skupine, ki se je zbrala okoli bivšega župana.

Kdaj bo torej ta prenova končana?
Pogodba je podpisana, dela so se začela, časa imajo 210 dni. Če bo zima huda, bo seveda treba dela prekiniti, a do konca maja bo tržnica in ta del mesta obnovljen.
Omenili ste spremembo mobilnosti po mestu, radi bi umaknili avtomobile. Del tega je tudi pred kratkim uvedena izposoja koles Pecikl.
Pecikl je majhen projekt v našem načrtu, da spremenimo mobilnost v mestu. Prvi večji je bilo parkirišče Park and Ride. Nekaj časa je bilo prazno, kar je bilo grozljivo gledati, a če veš, kaj želiš doseči, veš, da bodo avtomobili prišli tja. In so res – sicer ob prenovi in zaprtju mostu. Uvedli smo brezplačni mestni avtobus, ki ima 17 voženj dnevno, in se je zelo dobro prijel. Zaradi tega je veliko ljudi šlo iz avtomobilov na avtobus. Uvedli smo Zapeljivca – v Ljubljani je Kavalir, pri nas je brezplačni električni avtobus za prevoz po mestnem jedru Zapeljivec. Ljudje ga veliko uporabljajo in naslednje leto bo treba kupiti še enega. Izposoja koles je v prvi fazi – imamo navadna kolesa, v načrtu pa so tudi električna za dostop do okoliških hribovitih razglednih točk. Naš najpomembnejši projekt trajne mobilnosti pa so kolesarske steze. Imeli smo srečo s financiranjem, saj nam pripada instrument CTN – celostne teritorialne naložbe, ki so namenjene samo mestnim občinam za sanacijo degradiranih območij v mestih. Izborili smo si 10,5 milijona evrov, nekaj za prenovo območij (in v okviru tega obnavljamo tržnico), nekaj bo šlo za mobilnost, nekaj pa za energetsko sanacijo stavb v starem mestnem jedru. Na voljo imamo tudi CPS – celostno prometno strategijo ter Dogovor za razvoj regij, v sklopu katerega urejamo kolesarske povezave z bližnjimi občinami. Ker imamo celostno prometno strategijo, lahko ustvarimo povezave mesta z okolico. Tako bomo uredili kolesarsko povezavo Ptuj–Hajdina–Majšperk, Ptuj–Vurberk, Juršinci–Ptuj, Desternik–Ptuj, Dornava–Ptuj, Markovci–Ptuj, Ptuj–Spuhlja. Ne bo le povezave Videm–Ptuj, ker se Videm ni želel priključiti temu projektu. Gre za 11 milijonov evrov kolesarskih povezav.

Kaj konkretno to pomeni, kolesarske steze se bodo dograjevale?
Ob obstoječih cestah se bodo izdelale kolesarske steze. Devet milijonov evrov bo evropskega denarja za vse občine v spodnjem Podravju. Terminski načrti je, da bodo do leta 2022 vse kolesarske povezave tako v mestnem jedru kot zunaj njega, dokončane. Tukaj je še Dravska kolesarska pot, ki je navezava na avstrijsko dravsko pot in se bo nadaljevala na Hrvaško.
Se povezujete s turističnimi organizacijami, društvi, da bi to potem tudi oglaševali kot turistično destinacijo?
Seveda. Prav tako je v delu občinski načrt za parkirišče za avtodome. Sicer smo se pa lotili različnih strategij, ki jih občina ni imela – najprej vizija občine 2015–2025, celostna prometna strategija, strategija za mlade, strategija aktivnega staranja. Ko smo ustanovili zavod za turizem, kar je še eden velikih dosežkov tega mandata, smo naredili tudi strategijo turizma na Ptuju.

Kakšni so torej načrti, kako predstaviti Ptuj, da bi turisti ostajali več kot en dan za ogled največjih znamenitosti?
Število turistov se izjemno povečuje, imamo 2.000 ležišč, ki so zelo dobro zasedena. Število turistov raste med 10–15 % na leto. Zdaj pa se soočamo s težavo ponudbe, zagotoviti moramo javna stranišča in prevoz po mestu. Ni strahu, da turistov ne bi bilo, a moramo prepričati ponudnike, da morajo zdaj začeti graditi, investirati, če želijo kaj imeti od turistov. Ne želimo si množičnega turizma, raje manj gostov, ampak tiste, ki bodo tukaj veliko potrošili. Za to pa jim moramo ponuditi visoko kakovost storitev.

In dogajanje čez vse leto, sicer boste omejeni na čas pustovanja in poletnega lepega vremena.
Za to sploh ni težav, Ptuj je izjemno kulturno mesto, dogajanje se začne s karnevalom, nato pa imamo veliko število festivalov: Dobrote slovenskih kmetij, Festival Souvignon, glasbeni festival Arsana, likovni festival Arts Stays, festival Poezije in vina, Rimske igre, Grajske igre, festival narodno-zabavne glasbe. Imamo 1400 registriranih dogodkov, ki jih čez leto izvajajo društva. Za tistega, ki si želi videti živo kulturo, je Ptuj več kot živo mesto. V zadnjih dveh letih smo bistveno dvignili sredstva in smo se odločili, da bomo najbolj financirali tri glavne festivale – glasbenega, likovnega ter dneve poezije in vina. Naslednje leto se pridružuje še filmski festival.
Sprehodila sem se mimo mestnega gledališča – tudi to je potrebno obnove.
Mestno gledališče ni ravno vesela zgodba, ko se je obnavljalo, se je obnavljalo na hitro, neprimerno. Tudi sam prostor v gledališču ni primeren, saj z nekaterih sedežev ne vidiš na oder. Kljub temu gledališče dobro dela, ima pa težave – kot vse stavbe v starem mestnem jedru. V prihodnosti jih bo treba reševati. A od obnove gledališča je dobrih deset let, zato so zdaj na vrsti najprej druge zgradbe.
Že ves vaš mandat se vlečejo težave s prostori vrtca – predvsem centralna kuhinja je v dotrajanih prostorih, uprava vrtca pa najema prostore za delo. Ste v kratkem predvideli kakšno rešitev?
To je kompleksna problematika, ki se vleče že desetletje. Stavbe vrtca nikoli niso bile primerno vzdrževane, tudi kuhinja ni bila vzdrževana. Na drugi strani pa imamo podatek, da je ptujski vrtec najdražji v Sloveniji. Zato smo se intenzivno lotili problematike cene vrtca, naredili smo analize, sodelujemo z ministrstvom za šolstvo, ki nam je obljubilo pomoč. Znižali bomo stroške, ki niso potrebni. Uprava vrtca se je preselila v nove prostore, kjer plačujejo najemnino, ker se jim je stara stavba zaradi nevzdrževanja dobesedno podrla na glavo. Te prostore v starem mestnem jedru v 9. nadstropju smo obnovili in smo jih namenili mestni galeriji. Vemo pa, da moramo zgraditi še en vrtec s 15 oddelki, in tja bomo prestavili tudi centralno kuhinjo, pralnico in upravo vrtca. Seveda pa je za to treba najprej najti vire financiranja, potrebnih bo pet ali šest milijonov evrov.

Ti načrti nekako ne gredo skupaj z znižanjem cene, če je vrtec potreben tolikšnega vložka?
Stvari se morajo racionalizirati, mogoče ne potrebujejo svoje pralnice in bi lahko dali to v najem. Racionalizirati moramo poslovanje, da bomo prišli do nižje cene za uporabnike.
Za ta del Štajerske je pomembna investicija tudi gradnja nove urgence na Ptuju. Imate kakšne nove informacije, bo vlada zagotovila dodatna sredstva za realizacijo zdaj dražjega projekta?
Ptuj je tako veliko območje, sem gravitira 100.000 ljudi. Res je, da je Maribor blizu, a za nekoga iz Ormoža ni več blizu, ko so pomembne sekunde. Ptuj ima bolnišnico že več kot 100 let in nujno potrebujemo urgenco. Zato smo se krajevne skupnosti in podjetniki odločili prispevati sredstva za gradnjo, a pri pripravi projekta je bilo storjeno ogromno napak, tudi na strani takratnega vodstva bolnišnice. Dodali so kup stvari, ki jih bolnišnica sicer potrebuje, a najprej bi bilo treba zagotoviti, da bo urgentni center čim prej stal. Manjkalo pa je naročilo za arheološka izkopavanja, ki za preostali del Slovenije morda res niso potrebna, na Ptuju pa so seveda nujna. Čez ta del, kjer bo stala urgenca, je tekla rimska cesta, vemo, da so Rimljani pokopavali ljudi ob cestah, zato se predvideva, da bodo dela obsežna in tudi draga. Razpis za urgenco nato ni uspel, dobili so le eno ponudbo, ki je bila bistveno višja od projektantske ocene. V zadnjem letu se gradbena dela podražijo za 2–3 % na mesec. Zato se stvari dražijo. Ko smo se odločili za pomoč pri gradnji, smo imeli na mizi vrednost tri milijone evrov, ponudba za gradnjo pa je bila dana za sedem milijonov. Tega denarja seveda ni. Bolnišnica ima novo vodstvo, verjamem, da se še vedno bori za urgentni center. Imamo tudi novega ministra za zdravje, z njim še nismo uspeli navezati stika. Verjamem, da mu bomo uspeli pojasniti nujnost tega projekta. Župani spodnjega Podravja smo si enotni, da bomo storili vse, da dobimo urgentni center, če bo potrebno, tudi z državljansko nepokorščino v Ljubljani.

Prav tako širša zgodba je obvoznica mimo Ptuja, ki bi pomembno razbremenila naselja ob Ormoški cesti. Imate z novo vlado več upanja, da se bodo zadeve začele premikati?
Slovenija ima več kot 37 odstotkov ozemlja v območju Nature 2000 in tudi ta naša nesrečna južna obvoznica, ki jo Ptuj in druge občine nujno potrebujejo, je del Nature 2000. Da je nujno potrebna, smo lahko videli med obnovo starega mostu, ko so morali ljudje čakati tudi pol ure, da so prišli čez Dravo. Tukaj nastaja ogromna gospodarska škoda. Že zdavnaj je bil pripravljen predlog, kje naj bi potekala južna obvoznica. A se je vedno zataknilo na ministrstvu za okolje, saj zavod za varstvo narave ni dovolil, da bi gradili na območju Nature 2000. Želeli smo priti do tega, da bi lahko na ravni Evropske unije preizkusili instrument prevlade javnega interesa nad Naturo 2000, ko je ob določenih ukrepih mogoče graditi na zaščitenem območju. A zavod za varstvo narave nam nikoli ni hotel izdati negativne odločbe – želeli smo, da nam pisno sporočijo, da ne dovolijo graditi ceste čez Naturo 2000, saj bi s tem dokumentom lahko odšli v institucije EU-ja. S komisarko Violeto Bulc smo bili večkrat na zvezi in nam je poslala različne primere prevlade javnega interesa nad Naturo 2000. Tako smo videli, da bi naš projekt bil mala stvar glede na preostale. Pri tem bomo vztrajali, ne le Ptuj, temveč tudi občine, ki jih ta obvoznica zadeva. Cesta bi bila vkopana in bi imela majhen vpliv. Pri tem je pomembno še to, da je bilo v času nastanka Nature 2000 tukaj mokrišče, ki pa se je zdaj že presušilo. Na novo bi bilo torej treba preveriti, kakšen vpliv bi imela cesta.

Kakšne izkušnje pa ste sicer imeli v svojem mandatu pri sodelovanju z državnimi oblastmi? Župan je ob predsedniku republike edini neposredno izvoljeni predstavnik v našem političnem sistemu, koliko se ga upošteva?
Sodelovanje je bilo težko in velikokrat zelo slabo. Tri skupnosti občin smo se dolgo trudile, da bi na pogovore o povprečnini prišel tudi prejšnji premier, a ta nikoli ni hotel priti na noben sestanek. Prav tako se mi je zdelo nesprejemljivo, da minister za kulturo Tone Peršak ni hotel priti na Ptuj, kjer je kultura doma, na odprtje mestne galerije, niti na druge pomembne kulturne dogodke. Tudi ministrica za okolje Irena Majcen je bila na pogovorih o južni obvoznici izjemno trda, z njo nismo ničesar dosegli. Verjamem, da bo sodelovanje z novo vlado bistveno boljše, saj ima novi premier sam izkušnje, kako je, če te ne jemljejo resno. Mogoče so občine okoli Ljubljane še lahko kaj dosegle, mi, ki smo na periferiji, pa bistveno teže – vključno z Mariborom, ki je zagotovo drugo najpomembnejše mesto v Sloveniji.

Kaj bi po vašem mnenju lahko bila rešitev? Kako doseči izboljšanje? S pokrajinami, da bi s pokrajinsko upravo razbili centralizem?
To zagotovo. Razbiti bi bilo treba centralizem, institucije bi imele svoje sedeže razporejene po državi, kar je zelo pomembno. Ljubljana je polna ljudi tudi zaradi tega, ker so tam vse institucije in vsi sedeži velikih podjetij. Prav tako bi bilo treba spremeniti način financiranja občin, saj so zdaj vse občine – razen glavnega mesta, ki seveda potrebuje poseben status – v isti vreči. Tudi občine, ki so regijska središča, trenutno so to mestne občine, bi morale imeti drugačen status in financiranje kot ostale manjše občine. Predvsem zato, ker imamo tukaj nekatere ustanove, ki so pomembne za delovanje celotnega spodnjega Podravja, pa jih ostali župani le s težavo sofinancirajo – na primer knjižnica, zdravstveni dom, gledališče. Takšne stvari bi morali prenesti na pokrajine. Prav tako se cesta, kanalizacija, vodovod ne končajo na meji občine in vzdrževanje tega bi morali prenesti na pokrajine. Seveda bi zato občine izgubile nekatere pristojnosti, a saj jih v bistvu ne potrebujejo, saj so te pristojnosti le strošek.
Zakaj ste se odločili, da je en mandat na čelu mestne občine dovolj?
Vedno sem zagovarjal, da sta dva mandata največ, kar pripada enemu županu. Sam sem zadovoljen s tem, kar smo naredili v teh razmerah, a moj osebni vložek je bil prevelik glede na izplen za občino. Izjemno veliko časa, truda, prepričevanj je bilo potrebno, zato ostaja grenek priokus. Imam svoje podjetje, ki raste, v državah bivše Jugoslavije imamo 100 zaposlenih in jim grem pomagat. Pa še nekaj je – imam štiri majhne vnuke in ne bi rad ponovil napake, ki sem jo storil pri svojih otrocih, ko zanju zaradi ustanavljanja podjetja nisem imel dovolj časa. Zdaj sem se odločil, da bom imel čas za vnuke. Prepričan sem, da zapuščam občino v dobri kondiciji, da smo pripravili potrebne strategije, da ni strahu za evropska sredstva, saj so že pridobljena. Naslednjemu županu bo zato bistveno laže, kot je bilo meni.