Ima pa zakonodajalec pri ureditvi načina financiranja občin široko polje proste presoje, meni sodišče.

Ustavno sodišče je o ustavnosti 13. člena zakona o financiranju občin odločalo na podlagi zahteve Občine Trbovlje. Ta je izpodbijala formulo, s katero se ugotavlja primerna poraba posamezne občine za posamezno proračunsko leto.

Zakonodajalec je namreč določil formulo, s katero je upošteval, da med posameznimi občinami obstajajo objektivne razlike (naravne ali družbene danosti). V enačbi za izračun primerne porabe občine se zato poleg povprečnine, števila prebivalcev in površine posamezne občine upoštevata še dolžina občinskih cest in število prebivalcev glede na njihovo starost.
Občina Trbovlje je zatrjevala, da zakonodajalec s to formulo ni ustrezno upošteval razlik med posameznimi občinami.

Upoštevan celoten sistem financiranja

Ustavno sodišče je pri svojem odločanju upoštevalo celoten sistem financiranja občin.
Eden od temeljnih pogojev za uresničevanje ustavnega načela lokalne samouprave je zagotavljanje zadostnih lastnih finančnih virov za financiranje izvirnih pristojnosti občin. V skladu z ustavnima načeloma socialne države in enakosti pa mora država v sistemu financiranja občin določiti tudi ukrepe, ki korigirajo objektivne razlike med občinami, da bi bile vsem prebivalcem, ne glede na to, v kateri občini prebivajo, zagotovljene dobrine, ki pomenijo njihove ustavne in zakonske pravice in jih zagotavljajo občine. Zakonodajalec mora presojo merila primernosti določenega sistema financiranja lokalnih skupnosti "opreti na značilnosti 'abstraktne' občine, in ne na posamezno občino", so zapisali sodniki.

"Okoliščina, da morajo občine zaradi različnih objektivnih okoliščin nameniti različen delež svojega proračuna za kritje posameznih vrst obveznih nalog, še ne pomeni, da takšna zakonska ureditev ogroža uresničevanje lokalne samouprave (138. člen ustave) ali da je zakonodajalec uredil način financiranja v nasprotju z zahtevami iz 142. člena ustave." Ustavno sodišče je sicer poudarilo, da ima zakonodajalec pri ureditvi načina financiranja občin široko polje proste presoje.

Ustavno sodišče namreč ne more presojati, ali izpodbijana določba zagotavlja najboljši mogoč, torej optimalen način ugotavljanja primerne porabe posamezne občine, so zapisali sodniki. Po njihovih besedah bi ustavno sodišče lahko ugotovilo protiustavnost zakonske določbe le, če bi zakonodajalec popolnoma spregledal eno skupino občin s skupnimi značilnostmi ali pa razmerja med posameznimi objektivnimi okoliščinami določil v očitnem nesorazmerju z vplivom, ki ga ima navedena okoliščina na višino stroškov ob upoštevanju povprečnih stroškov, ki jih ima abstraktna, povprečna občina pri izvajanju konkretnih nalog.

Soglasna odločitev sodišča

Ustavno sodišče je bilo pri odločitvi soglasno. Predsednik sodišča Matej Accetto je v ločenem pritrdilnem mnenju sicer pritrdil, da formula ni ustavno sporna, se pa strinja z občino Trbovlje, da ni povsem ustrezna. Pri tem se sklicuje na statistične podatke Računskega sodišča, ki pri enem od korekcijskih faktorjev ne pritrjujejo predpostavki, da povečuje stroške občine. Stroški na prebivalca se res večajo z večanjem površine na prebivalca oziroma manjšanjem gostote poseljenosti občine, z večanjem relativne dolžine cest na prebivalca in s povečevanjem relativnega deleža (naj)starejših prebivalcev.

"Drugačna slika pa se prikaže pri upoštevanju korekcijskega faktorja relativnega deleža (naj)mlajših prebivalcev: tu podatki kažejo, da se s povečevanjem deleža najmlajših občanov povprečni stroški občin za izvajanje zakonskih nalog znižujejo. V tem pogledu ta korekcijski faktor vsaj na videz pomembno odstopa od preostalih treh faktorjev," ugotavlja Accetto, ki opozarja še, da je to merilo skupaj ovrednoteno celo s kar 16 odstotki od skupno 39 odstotkov, ki se prilagajajo glede na korekcijske faktorje.