Vrhpoljci v tem razgretem poletju ponujajo prijetno osvežitev v njihovih podzemnih kamnitih velbanih kleteh. Prav vsaka domačija se ponaša s takšnim znamenitim vinskih hramom. Vinska tradicija je namreč v Vrhpolju doma že stoletja, kajti "na gričih na severnem obrobju Vipavske doline, kjer se vznožje Gore že skoraj dotakne pobočja Nanosa, stoji naša vas. In tu se - s koreninami v flišnatih tleh, v soncu in burji submediteranskega podnebja – trta odlično počuti in že stoletja Vrhpolje obdarja z odličnim grozdjem." Tako so v turistični zloženki, ki je del nove celostne podobe Vrhpolja, zapisali ponosni domačini, ki so prepričani, da »so rojenice Vrhpolju v zibko položile: 'tvoje življenje bo s trto prepleteno'..."

Vrhpolje – zibelka trte
Trto naj bi na vrhpoljske griče prinesli že Rimljani. Spomnimo, da je bila pred več kot 1600 leti - leta 394 - prav tu, kjer dandanes stoji Vrhpolje, odločilna bitka rimskega cesarstva. Takrat je krščanski cesar Teodozij dokončno premagal poganskega nasprotnika Evgenija, potek bitke pa naj bi odločila znamenita vipavska burja... Za Rimljani naj bi ostale trte...

Zapise o kakovosti in slovesu vrhpoljskih vin najdemo tudi v zapuščini Janeza Vajkarda Valvasorja iz 17. stoletja. Branko Tomažič, predsednik Vinarsko-turističnega društva Vrhpolje, je ponosen: "Valvasor je opisoval, kako je bilo naše vrhpoljsko vino zanimivo za dunajski dvor. Tamkajšnje dvorne dame so bile zelo vesele, ker so pile naš "Kindermaher". Dunaj je cenil tudi vino 'Vrhpolc', takrat imenovane 'Oberfelder'. Tudi dandanes Vrhpoljci prisegamo na naše avtohtone sorte, kot so zelen, pinela, pergulin, poljšakica ...."

Vinski strokovnjaki so si enotni, da imajo današnja vrhpoljska sortna vina in za ta kraj značilne zvrsti – vse najboljše lastnosti vipavskih vin. Bela so skladna, sveža in pitna. Rdeča so močno obarvana, njihova posebna sestava omogoča staranje in zorenje v lesenih posodah.

V Vrhpolju se trta rojeva
Vrhpolje je res rojstni kraj trte, saj je tu tudi več kot stoletje stara tradicija trsničarstva oziroma vzgoje trsnih cepljenk. Prvo "cepljarsko društvo" je bilo v Vrhpolju ustanovljeno leta 1905. Prva svetovna vojna je zatem razvoj trsničarstva upočasnila, tudi v medvojni italijanski okupaciji so ga zavirali. Šele po drugi svetovni vojni je Kmetijska zadruga Vrhpolje, ki je bila ustanovljena leta 1946, ponovno začela proizvodnjo trsnih cepljenk. Sledili so vzponi in padci.

Da bi se lahko še bolj posvetili vzgoji kakovostnih trsnih cepljenk, so leta 1994 ustanovili specializirano trsničarsko zadrugo z imenom Trsnica Vrhpolje, ki danes združuje petdeset članov. In danes je Vrhpolje osrednji nosilec razvoja trsničarstva v Sloveniji. Skoraj vse cepljenke izvažajo. Vrhpoljske trte torej zorijo v najbolj znanih vinorodnih državah po vsem svetu. Doma pa iz njih pridelajo vrhunska vina.

"Eno" je Vrhpolje
Lučki Peljhan iz agencije Aladin, avtorici nove blagovne znamke, se je ob takšni vinski dediščini porodilo geslo za novo celostno podobo vasi: "To, kar danes delajo in dosegajo vrhpoljski vinarji, je bilo dovolj pomembno, da smo si upali reči "Eno" je Vrhpolje, in tako je nastala znamka "Eno". Pomembno je, da so z njo povezali pet največjih vinogradniških in vinarskih družin: Vina Krapež, Monvi, Žvokelj, Nafa in Kmetijo Tomažič. Nova blagovna znamka 'Eno Vrhpolje' torej združuje ves kraj."

Vinogradniki so s celostno podobo zadovoljni. Aleš Žvokelj: "Več kot nas je skupaj, lažje nastopamo in se uveljavljamo. Pa tudi stroški so tako manjši. Učinek skupnega nastopa je že viden – odkar imamo nove informacijske table Eno Vrhpolje, je obisk na naših vinskih domačijah že precej večji." Nejc Tomažič: "Res je pohvalno, da se celotna vas pojavlja oziroma promovira na trgu. Kajti – čim je prepoznaven eden iz vasi, odpira pot tudi drugemu. Skupaj si pomagamo. In skupaj smo močnejši."

Takšne celostne turistične podobe so si Vrhpoljci želeli že dolgo. Branko Tomažič: "Kar trikrat smo se prijavili na razpis evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Dvakrat neuspešno, v tretje nam je končno uspelo. Dobili smo nekaj manj kot dvesto tisoč evrov – in ves denar vložili v informacijske in usmerjevalne table, v tri bogate turistične zloženke v dveh jezikih, v ogromno promocijskega materiala. Vložek se nam bo kmalu obrestoval."

Ponudbe je še precej
Življenje Vrhpoljcev je res prepleteno s trto. Glavni dogodki v vasi so zato tudi povezani z njo. Najprej je to tradicionalni pohod med vrhpoljskimi vinogradi na zadnjo nedeljo v februarju, ko pohodnike popeljejo do najpomembnejših vaških znamenitosti. Drugi najpomembnejši vrhpoljski dogodek je novembrsko martinovanje. Vse leto vas vabijo v vinske hrame in v vinoteko Vinarskega turističnega društva Vrhpolje sredi vasi.

Poleg trte pa je Vrhpolje poznano tudi po drugih zanimivostih oziroma znamenitostih. Zanimiva je soteska Bela nad vasjo z mlini, kovačijami in čudoviti tolmuni z imeni Kotel, Sklečka, Korita, Tekc in Hudičev stolček. Po ustnem izročilu naj bi sam hudič zvalil skalo v tolmun tako, da je pod njo nastalo priljubljeno kopališče. Prijetno vabilo za te vroče dni, torej ... Višje v soteski je mogočna stena, ki jo je voda skozi tisočletja grizla in na njej pustila čudovite sledi. Ob steni je Krnica, poletno kopališče vaške mladine. Iz struge Bele se dviga znana plezalna stena Bela. Pozna in obiskuje jo veliko plezalcev iz vse Evrope.
Višje nad vasjo se pne Pšava, od koder se odpre pogled na dolino in na višje ležeče vinograde.

Blizu so razvaline majhnega samostana, kapucini so v njem že davno pridelovali vino. Vrhpolje je izhodišče za mnoge kolesarske in pohodniške poti, tu se začenjajo planinske ture na Nanos. Vas je poznana tudi po kamnitih znamenjih oziroma 'pilih' - najbolj znan je Petrov pil iz leta 1660, lep primer domačega kamnoseštva. Sklepajo, da ga je donator Peter Čič - avtor pila, postavil kot znamenje svojemu zavetniku sv. Petru. Posebno veduto pa dajeta vasici tudi dva zvonika – Vrhpolje se namreč ponaša z dvema cerkvama. Novejša je posvečena sv. Primožu in Felicijanu, starejša pa sv. Križu. In v župnijski cerkvi je eden največjih mozaikov v Sloveniji, mozaik p. Marka Ivana Rupnika, ki ga je postavil novembra 2013. Izdelovalo ga je 24 umetnikov – in sicer dva meseca v Rimu in teden dni v Vrhpolju. Mozaik meri kar 180 kvadratnih metrov.

Mojca Dumančič, TV Slovenija
Foto Mojca Dumančič