Zato ima na sevniškem gradu svojo galerijo, kjer je na ogled le nekaj njegovih likovnih stvaritev in vse njegove natisnjene pesniške zbirke. Druge skulpture, grafike in olja so po celem svetu, haikuji pa objavljeni tudi v številnih literarnih revijah in prevedeni v več svetovnih jezikov.

Sevničan Rudi Stopar je po rodu sicer Boštanjčan, kjer se je rodil 30. maja 1939. Svojo prvo skulpturo iz pločevine je naredil davnega leta 1958, ko se je po srednji strojni šoli tudi zaposlil. Kasneje je zamenjal kar nekaj služb, zdaj pa je že vrsto let upokojen. Skulpture ustvarja že vse od ranega otroštva, kar verjetno ni naključje, saj izvira iz družine z dolgoletno kovaško tradicijo. Prvo samostojno razstavo pa je imel že leta 1969 v Sevnici v Osnovni šoli Sava Kladnika.

V več desetletnem ustvarjanju je z oblikovanjem železne ali bakrene pločevine naredil več kot tisoč skulptur. Je avtor številnih javnih spomenikov oziroma kiparskih obeležij, ki se nahajajo na javnih mestih, v javnih in zasebnih galerijah in muzejih ter v številnih zasebnih zbirkah po Sloveniji in v svetu. Med njimi je tudi 28 večjih spomenikov in obeležij. Imel je že več kot 110 samostojnih razstav in sodeloval na 160 skupinskih razstavah v številnih državah skoraj na vseh kontinentih. Njegove najbolj znane skulpture so Deseti brat, Krjavelj in Zeleni Jurij. Sicer pa se udeležuje tudi Forme vive v Makolah, kjer je sodeloval tudi pri organizaciji tega kiparskega srečanja.

Stopar pravi, da najraje ustvarja s kovino, saj je po poklicu strojnik. Skulpture ustvarja tudi v drugih materialih, tako v kamnu kot lesu in pojasnjuje: »Tam po 90. letu in tudi že prej sem pa začel delat male skulpture iz nerjaveče pločevine, iz bakra in medenine, vseskozi pa sem koval in oblikoval železo. Železo je pri meni glavno, saj je primerno tako za notranjo kot za zunanjo postavitev. Še posebej, ker ga sam še posebej površinsko obdelam in ga zaščitim z lakom, tako da nastane tista sveža bakrena barva, če pa pustim, pa postane takšno kot bron.«

Rudi Stopar pa ni le kipar, ampak tudi tiska grafike, izdeluje vitraže ter slika. Obvladuje različne kiparske in grafične tehnike, pri čemer preseneča njegova izjemna natančnost izdelave skulptur, vključno z neobičajnimi kombinacijami materialov. Njegova slikarska bera je nekaj sto risb, grafik in olj, zadnja leta pa ustvarja tudi hajge (ilustracije haiku poezije).

Je tudi literarni ustvarjalec in piše haikuje
Ob kiparskem ustvarjanju pa Stopar vseskozi piše tudi poezijo, predvsem haikuje. Svoj dosedanji pesniški ciklus je naslovil s skupnim imenom Te moje pesmi in doslej je izdal že 11 pesniških zbirk. Ob tem je izdal še nekaj leposlovnih knjig - Zavrčki (1987), V pomendranem času (1995), Vlakna mojega raja (2000) in Tolmuni neba (2004). V devetdesetih letih 20. stoletja je začel odkrivati izrazne možnosti haikuja, ki jih je do zdaj napisal več tisoč in jih zbral v več zbirkah (Pomladno cvetje, Letni časi, Srčni veter, Sedem stez, idr.). V tujini se je uveljavil predvsem s pesniškimi zbirkami haiku poezije, saj je zanjo leta 1993 dobil prestižno nagrado celo na Japonskem. Leta 1994 je na 5. mednarodnem festivalu haiku poezije osvojil prvo nagrado. Njegovi haikuji so prevedeni v številne svetovne jezike in objavljeni širom po svetu. Zanje je doslej prejel več mednarodnih priznanj in nagrad.

Svoje haikuje pa je v hajgah dopolnil tudi z risbami. Stopar pravi, da ustvarja poezijo odkar pomni in dodaja: »Pišem pa takrat, ko haiku najdem. Pri tem pisanju gre za slike iz narave, ki so čim bolj preproste, a globoke po mislih. Recimo kar tri misli v teh 17. zlogih povedat, je že včasih mal težko, ampak gre, če si vztrajen. Mislim, da je haiku, ki je po izvoru oblika japonske pesmi, tudi nekakšna oblika ekološke pesmi. Ob haikujih sem začel ustvarjati tudi hajge, to je pesem izražena v sliki. Delam pa tudi skulpture, ki so izražene v pesmih in tako prepletam svojo literarno, slikarsko in kiparsko ustvarjanje.«

Na sevniškem gradu ima svojo galerijo

Ob kiparskem slikarskem in literarnem ustvarjanju je tudi kulturni animator in organizator ter mentor na številnih delavnicah in kolonijah. Za svoje obsežno in vsestransko ustvarjalno, kulturno, mentorsko ter organizacijsko delo je prejel številne nagrade in priznanja doma in na tujem. Med drugim je častni občan kanadskega mesta Dundas, leta 2004 je prejel zlato plaketo občine Sevnica, leta 2011 pa zlato Prešernovo plaketo Zveze kulturnih organizacij občine Krško, saj je tudi član Društva likovnikov OKO iz Krškega. Zato ima na sevniškem gradu od leta 2011 tudi svojo galerijo imenovano »Ogled« in tam pripravlja srečanja z različnimi kulturnimi ustvarjalci pod skupnim naslovom »Radogost«. Ob svoji 70. letnici je leta 2009 del svojega obsežnega umetniškega ustvarjalnega opusa zapusti Posavskemu muzeju, s katerim je sodeloval že dolga desetletja. Tega leta je v galeriji Posavskega muzeja pripravil tudi jubilejno razstavo, ob kateri je izšel obsežen katalog.

V njem je muzejska svetovalka Oži Lorber med drugim zapisala: »Od 1958. leta do njegovega zrelega obdobja je nastajala mala in spomeniška plastika v tehniki žgane pločevine, zrelo obdobje zadnjih nekaj let pa je prineslo umiritev v popolnoma drugačnem slogu, v ciklusu imenovanem Kotaljenja, kjer je oblika reducirana na gladke linije vijugastih in kroglastih oblik. V okviru njegove kiparske izraznosti zadnjih nekaj let, opredeljene z novimi principi gradnje in uporabo drugačnih materialov - lesa in jekla, je predvsem opazna odprtost za problematiko sodobnega sveta z aktualno ekološko poanto z metaforično obarvano simboliko. Če so glavna motivika minulih let junaki iz slovenskih literarnih del, je v zadnjih letih motivika simbolno sporočilna. Vedno poln ustvarjalnih idej je iskal odgovore na osnovna vprašanja, človek - narava, v času in prostoru. Njegovi ptice in metulji so simbol svobode, neomejenosti, miru, drevesa simbolizirajo vitalnost, življenje in naravo, riba je prav tako simbol življenja, plodnosti in predvsem modrosti, krogla kot simbol človekovega posega v naravo, pa uničenje naravnih danosti. S fantazijskimi oblikami se približa antropomorfnemu, vendar reducira likovno doživljanje najprej na površinsko sliko, pozneje začne graditi z varjenim železom in železno pločevino.«

Za MMC Goran Rovan