Usoda je hotela, da se je Vida Pfeifer rodila v Nemčiji, leta 1943 v nemškem taborišču Frohburg, kamor je bila med drugo svetovno vojno izgnana njena družina Sajko. Po vojni so se vrnili na Hrastje pri Cerkljah ob Krki, kjer je preživela otroštvo in mladost. Potem je spoznala zdaj že nekdanjega moža, s katerim sta kmalu odšla v Nemčijo, kjer je študirala na šoli za umetnost v Hamburgu. Seveda kot slikarka v tem okolju ni mogla preživeti, zato je delala 22 let kot oblikovalka v dveh nemških bankah, potem pa je šla na svoje. Pred 20 leti, ko sta njena otroka odrasla, pa se je še bolj posvetila umetnosti.

Zadnja štiri desetletja je živela v Stuttgartu, kjer je imela svojo prodajno galerijo. Ob tem je tudi sama veliko ustvarjala in veliko razstavljala, pravi, da skoraj že po vsem svetu. Ob tem dodaja: »Razstavljala sem po vsem svetu. Resda v Avstraliji še nisem, pa na Japonskem tudi ne, ampak drugače sem pa res veliko razstavljala in se tudi udeleževala likovnih kolonij. Tako sem spoznala veliko ljudi, ki so me vabili, da razstavljam tudi pri njih. Svoja dela sem tako predstavila že v ZDA, Avstriji, na Madžarskem, ob tem pa ostajam zvesta galerijam v Nici, Parizu in Gradcu.«

Naključje je hotelo, da je svoja zadnja likovna dela ustvarjala na Kostanjku, na Etnoart turizmu Špiler, saj se je na srečanju izseljencev v Škofji Loki srečala s Petrom Špilerjem, lastnikom te zanimive in samosvoje turistične kmetije. Peter jo je povabil, da ustvarja v njegovem s slamo pokritem hramu, kamor je do zdaj prišla že petkrat in bo v njem tudi pripravila razstavo. Peter o Vidi pravi: »Je zelo aktivna, polna pozitivne energije in nasploh duhovno močna, kar se vidi tudi na njenih slikah. Vesel sem, da sem jo spoznal, da sem jo pregovoril, da se vrne v bližino krajev, kjer je preživela svojo mladost in kamor jo očitno še vedno zelo vleče. Vesel sem tudi, da se je odločila in prišla k nam na Kostanjek in da smo jo tudi mi bolj spoznali in da je ona še bolj spoznala nas in tako je nastala med nami neke čudna kemija, bi lahko rekel, saj nam pomaga tudi v kuhinji in pri opravilih in smo res prava družina.«

Vida je svoje delo za razstavo že končala. Zdaj so slike že okvirjene, pripravlja pa se tudi katalog. O razstavi pa pove: »Trenutno delam v akrilni tehniki. Moja tema je svetloba. Prinašam svetlobo, zato ker je življenje in svet vedno bolj temačen.« Kljub temu, da je Vida Pfeifer v Nemčiji preživela več kot pol stoletja, pa ni nikoli prevzela nemškega državljanstva in se je vedno predstavljala kot slovenska slikarka. O tem rada spregovori in ne skriva svoje ljubezni do domovine: »Slovenija je ena dežela, katera privlači. To je eno ozračje, to je kot en magnet, ki vseskozi privlači. Pa ne samo nas, ki smo rojeni tu, ampak tudi tujce, ki to deželo doživljajo malce drugače. Tudi moja brata, ki živita v Kanadi, komaj čakata, da se vrneta v Slovenijo. Zato sem zadnje čase vse manj razstavljala drugod in sem se skoncentrirala na domovino. Doma mi je nekako najlepše.«

V Sloveniji je doslej že večkrat razstavljala. Trenutno ima razstavo v galerijskih prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani, ki jo je naslovila »Med nebom in zemljo«. Na vseh razstavah po Sloveniji je tudi podarila svoja umetniška dela - galerijam, bolnišnicam in šolam. Tako bo tudi po razstavi na Kostanjku, ko bodo na gradu Rajhenburg v Brestanici pripravili dražbo njenih del in donacije namenili za dobrodelne namene.

Za MMC Goran Rovan