Igor Akrapovič je podjetnik, ki je hobi uspešno preobrazil v delo in v skoraj četrt stoletja ustvaril visokotehnološko razvojno podjetje, ki je z lastnimi izdelki prisotno na globalnem trgu in se še širi v nove prodajne segmente.

Blagovna znamka izdelkov, v krogu specialistov uveljavljena že dve desetletji, pa postaja prepoznavnejša tudi v širšem krogu kupcev, ki jih očitno še ne bo zmanjkalo.

Podjetje si mednarodni ugled gradi na prepoznavnosti in podpori vodilnih motociklističnih dirkalnih ekip, s pomočjo Akrapovičevih izpušnih sistemov pa je prestižne naslove osvojilo že skoraj 90 svetovnih prvakov na dveh ali štirih kolesih. Uspehov pa ne žanjejo le na področju zmogljivosti, ampak tudi oblikovanja, kar dokazuje osvojitev naziva najboljše od najboljšega Red Dot za izpušni sistem iz linije evolution za Ducati 1199 panigale.

V okviru projekta Uspešna Slovenija iščemo sogovornike, ki dokazujejo, da je mogoče tudi uspevati in dosegati dobre rezultate, ne pa le tožiti o krizi in bolj ali manj čakati na boljše čase. Spodbuden je že en uspeh ali nagrada, pri podjetju Akrapovič pa je bilo že samo letos teh uspehov kar nekaj. Poleg osvojitve prestižne nagrade Red Dot je med zadnjimi tudi rekordni čas kroga na Nürburgringu z novim Meganom R.S. 275 Trophy-R. Kaj takšni uspehi pomenijo za podjetje in vas osebno?

Predvsem moram reči, da sem izjemno vesel takšnega priznanja, kot je Red Dot, ker za njim stoji uveljavljena mednarodna organizacija, ki ima pregled nad vsemi dizajni v celem svetu in biti »best of the best« v svetovnem merilu je gotovo velika čast. Po drugi strani je pa izjemno spodbudno, da so ljudje v našem podjetju sposobni konkurirati na takšni visoki svetovni ravni. Kar dokazuje, da smo v podjetju uspeli vzpostaviti sistem, ki dejansko motivira mlade inženirje, v kontinuirano učenje ter razvoj, ki jim daje sposobnosti, potrebne za doseganje rezultatov na izjemno zahtevnih svetovnih trgih.

Pri Renaultu pa gre za res odlično sodelovanje z velikim proizvajalcem, po drugi strani pa se je dojemanje naših strank, da smo mi proizvajalci izpuhov samo za izjemno drage, prestižne avtomobile, s tem tudi malo spremenilo. S projektom Renaultom smo vstopili v višji srednji razred in dokazali, da smo konkurenčni za vključitev v prvo vgradnjo tudi pri manjših, omejenih serijah. To je za nas zelo pomembno, saj promoviramo izpuhe iz titana, ki zmanjšujejo skupno težo vozila, izboljšajo zmogljivosti in dejansko posledično tudi zmanjšujejo emisije. Menim, da je v izpuhih iz titana velika prihodnost za športne avtomobile, seveda pa to velja le nekje do srednjega razreda.

Upam pa tudi, da se bo cena materiala dolgoročno še znižala, kar nam bo seveda izjemno povečalo konkurenčnost.

Akrapovič je danes blagovna znamka v svetovnem merilu, slabe četrt stoletja pa ni prav dolga doba za takšen uspeh. Kaj je bilo ključnega pomena za hitro rast; tekmovalna strast, želja po zmagovanju, ki ste jo prenesli iz svojih tekmovalnih dni?

Lahko bi rekel, da je to eden izmed glavnih vzrokov. Tukaj je naše udejstvovanje na tekmovanjih po svetu ključnega pomena, tako da letos sponzoriramo že več kot 80 ekip. To sodelovanje smo začeli že zelo zgodaj, tam nekje 93. ali 94. na nemškem prvenstvu prosuper bike, in že 96. smo bili v tovarniški ekipi Kawasakija.

Eden izmed glavnih vzvodov rasti blagovne znamke je tako prepoznavnost s tekmovanj, po drugi strani pa smo začeli z organiziranimi aktivnostmi tudi na marketinškem delu in poudarjeno razvijati oblikovni del. Tako imamo sedaj tudi svojo kreativno agencijo, kjer se pripravlja vse od prospektov prek interneta do sejmov in vsega ostalega. Nič ne prepuščamo naključjem.

Glede na število zaposlenih, če se ne motim že kar 700 ljudi, ste velika »ekipa« in glede na nekatere izjave vas samih in zaposlenih v preteklosti imam občutek, da dejansko delujete kot usklajena športna ekipa. Kako vam uspeva vzpostaviti takšno pozitivno delovno vzdušje?

V podjetju poskušamo nagrajevati sodelavce, ki so najbolj delavni, sposobni, odgovorni, in menim, da se je tudi s tem nagrajevanjem in napredovanjem teh ljudi zgradila uspešna ekipa, v kateri so na vseh položajih pravi, odgovorni ljudje in peljejo podjetje zelo hitro naprej. Po drugi strani pa moramo dobro skrbeti tudi za vzdržnost te izjemno hitre in dinamične rasti podjetja. Letos bo kar nekaj problemov s selitvijo in ostalimi zadevami, ki sledijo po selitvi proizvodnje iz Ivančne Gorice v Črnomelj, in bo tudi na tem področju treba ljudi držati motivirane.

Sodi med zagotavljanje dobre delovne klime tudi pristop k pridobitvi certifikata družini prijazno podjetje?

Absolutno, pravzaprav je bila to pobuda moje hčerke. Proces pridobitve smo začeli lansko leto. Priznati moram, da so rezultati izjemno pozitivni, letos imamo recimo poletni tabor za otroke, lansko leto smo imeli novoletno zabavo za najmlajše. Tudi dnevi odprtih vrat so bili zelo pozitivno sprejeti, ker so svojci lahko videli, kje in kaj zaposleni delajo in kakšno delovno okolje imajo. Vključevanje družin zaposlenih je zelo pomembno. Trdno sem prepričan, da se delo z ljudmi vedno obrestuje.

Ker ste visokotehnološko razvojno in proizvodno podjetje, ki hkrati tudi trži svoje izdelke na svetovnem trgu, je verjetno kadrovska struktura precej pestra.

Imamo zelo različno strukturo, nekako čez sedemdeset inženirjev, pet doktorjev znanosti, po drugi strani pa je tudi ogromno ljudi v proizvodnji s srednjo ali osnovno izobrazbo. Rekel bi, da je povprečje kar nekako normalno, morda le malo višje, kot bi pričakovali v tej naši branži.

Drugače pa neprestano iščemo ljudi v vseh segmentih. Velik problem je dobiti inženirje, ki imajo že nekaj več izkušenj. Mlajši, ki pridejo s fakultete, potrebujejo leto ali dve, da se uvedejo. Po drugi strani proizvodnja rabi zelo veliko varilcev, kjer je zelo podoben problem. Na trgu jih praktično ni, zato imamo tudi izobraževanja in potem nekako poskušamo ljudi privabiti k temu delu. Sicer pa tudi kadrovsko trenutno na vseh segmentih rastemo in vlagamo v prihodnost.

Morda sodelujete tudi s posameznimi strokovnimi šolami? Jih je v Sloveniji dovolj, so kakovostne?

Sodelujemo s fakultetami, največ inženirjev prihaja z ljubljanske fakultete, z mariborske pa praktično nobenega, ker skoraj vsi odhajajo v Avstrijo. Predvsem Gradec je močan industrijski bazen. Mi smo pa na trgu kar malce nekonkurenčni s plačami, predvsem zaradi obremenitev, kot so v Sloveniji, zato bo treba dolgoročno te stvari spraviti v primerljiva razmerja z našimi sosednjimi državami.

Motošporti še vedno veljajo za bolj moške športe, v avtomobilski industriji pa na vseh ravneh posamezna mesta zasedajo tudi ženske, kakšna je struktura zaposlenih pri vas?

Po zadnjih podatkih imamo zaposlenih približno 20 odstotkov žensk, vendar vztrajamo, da bi se ta delež dvignil. Moram reči, da je dejansko malo skepse med zaposlenimi moškimi, da ženske delajo na primer v proizvodnji kot varilke, ampak sam sem bil izjemno presenečen, ko sem bil na obisku v KTM-u, kjer delajo okvirje za motorje, pa je bilo 75 odstotkov varilk žensk. Mislim, da moramo ta odstotek izboljšati tudi mi, da bo v podjetju večje ravnotežje med moškim in ženskami.

Ste mednarodno podjetje, je mednarodna tudi kadrovska zasedba?

Imamo kar nekaj tujcev, ne veliko, po drugi strani pa imamo sedaj podjetje v Ameriki, kjer je direktor naš bivši direktor prodaje, ki je Belgijec, je pa tam tudi nekaj lokalno zaposlenih. Tam je namreč naša izpostava, ki skrbi za distribucijo, pregled ameriškega trga in mislim, da imamo v ZDA še kar veliko dela, da še nismo tako prepoznavni, kot bi želeli, ter mreže nimamo razširjene tako, kot bi jo morali imeti.

Če primerjate način poslovanja v Sloveniji in tujini, kje so največje razlike pri poslovni komunikaciji, sklepanju dogovorov, doseganju dogovorjenih standardov?

Tudi po evropskih državah so velike razlike. Mi delamo z moto in avto industrijo, pa je že recimo v Italiji ali Nemčiji način komunikacije precej drugačen. Ampak smo se tega nekako navadili in kakšnih posebnih težav ni. Kar zadeva trg v Ameriki, pa je zadeva že precej drugačna. Trg je bistveno manj reguliran, po drugi strani pa so sankcije za kakršne koli nepravilnosti precej hujše kot v Evropi.

Kar se tiče Azije, pa je za nas težko, malo smo sicer pripravljeni na vse ovire, ki se tam znajo dogajati, se pa še učimo. Predvsem imamo probleme spoštovanja intelektualne lastnine, kopiranja, vseh mogočih težav z uvozom, ki jih imajo naši lokalni uvozniki, in tudi na tem področju bomo morali še veliko narediti.

Mednarodni ugled ste si že pred več kot dvema desetletjema ustvarili z uspehi na področju dvokolesnikov, kako pa ste zapeljali v avtomobilistične kroge? Je bila to načrtna in premišljena poslovna odločitev, da razširite krog morebitnih kupcev, ali bolj naključje ali pa morda nov izziv, želja po preizkušnji in uspehu na novem področju.

Bila je strateška usmeritev, podjetje mora stati na več stebrih. Dve ključna sta avto in moto segment, delamo pa tudi v livarni, na področju kompozitov, kjer so zelo velike možnosti razvoja. Avtomobilska panoga je bila ključna strateška usmeritev. Vedeli smo da segmenta izpuhov iz titana na trgu ni, razen nekaj manjših manufakturnih proizvajalcev. Zato smo začeli razvoj produktov in trženje.

Začetek ni bil lahek in trajalo je kar nekaj let, da smo začeli pozitivno delovati. Investicija je bila ogromna. Večino denarja, ki smo ga zaslužili v moto segmentu, smo vložili v razvoj izpuhov kot tudi prepoznavnosti blagovne znamke na avtomobilskem trgu, kjer večji del kupcev ni bil dovolj seznanjen z našimi izdelki. Začetki so bili težki, a sodelovanje z Audijem in Aston Martinom v Le Mansu ter z BMW-jem v DTM-u nam je počasi prinašalo prepoznavnost. Nenazadnje tudi rekord na Nürburgringu z Renaultom.
Trenutno predstavlja delež prodaje izpuhov za avtomobile 30 odstotkov, verjamem pa, da bodo v treh, štirih letih avtomobili presegli prodajo segmenta motociklov. Tudi rast podjetja je letos na primer dvajsetodstotna in večji del na račun avto segmenta. Moto trg je pač omejen in čeprav se v zadnjem letu malo izboljšuje, se nikakor ne more primerjati s potencialom avtomobilskega.

Marsikdo bi rekel, da vam je pri dvokolesnikih uspelo pomesti s tekmeci, dvigujete si ugled na področju štirikolesnikov … Kaj so vaše ključne prednosti pred tekmeci, so enake kot uradnih deset razlogov, zakaj kupiti izdelek z vašim logotipom?

Mislim, da je ključna prednost naš celoten izdelek - naš razvoj, vložen vanj, in blagovna znamka. Znani smo predvsem po tem, da naša stranka dobi v moto ali avto segmentu izpuh, ki je včasih popolnoma enak, kot ga uporabljajo tekmovalne ekipe, v vsakem primeru pa je narejen iz istih materialov in na isti način.

Veliko naših konkurentov je sposobnih narediti izpuh za tekmovalno ekipo, prodajajo pa izdelke, ki so na bistveno nižji ravni in mogoče izdelani v kakšnih azijskih državah, kjer je cenejša delovna sila in temu ustrezno je nižja tudi kakovost izdelka. Pri nas pa kakovost ohranjamo na izjemno visoki ravni tudi s tem, da nimamo skoraj nobenega »outsourcinga«. Vse delamo v hiši, od cevi naprej, razen vzmeti in nalepk naredimo praktično vse sami.

Ali še vedno velja, da je kopiranje ali vsaj poskusi kopiranja vaših izdelkov največje priznanje konkurence?

Na začetku da, potem, ko se soočaš z velikimi težavami pri prodaji in pa predvsem z garancijskimi zahtevami na kopirane izpuhe, se pa ta šala obrne v drugo stran. Ko dobiš kot garancijski zahtevek izpuh s »tvojo oznako« in ugotoviš, da je kopija, potem je zelo težko stranki razložiti, da je kupila kopijo. Pri vsem tem povezovanju prek spleta pa si lahko narediš veliko negativne publicitete, če stranki ne ugodiš, ker stranka pač nekako noče razumeti, da je kupila kopijo.

To so vsekakor neprijetnosti, katerih razreševanje je izjemnega pomena. Zato smo začeli tudi na tem področju intenzivno zaščito avtorskih pravic ter sistematični nadzor, ki pripelje do hitrejšega ukrepanja in posledično zmanjševanja škode, ki nastaja. Že pred leti smo ugotovili, da velikokrat naši konkurenti preprosto kupijo izpuh in ga skopirajo, tako da sedaj damo včasih izpuh na trg v zadnjem trenutku, preden pride na trg tudi motocikel. Počakamo zato, da ne damo dovolj časa za kopiranje že pred prodajo motorja. Je pa kopiranje dejansko svetovni problem in s tem se je treba spoprijeti. Takoj ko si na takšni ravni, te vsi poskušajo kopirati.

Izpušni sistemi so se v zadnjih dveh desetletjih spremenili iz dokaj preprostega kovinskega sestavnega dela motorja ali avtomobila v neverjetno zapleten sklop, ki močno vpliva na zmogljivosti avtomobila, porabo, ustreznost okoljskim standardom. Je nekakšna zgornja tehnološka meja že dosežena?

Ne, tukaj je še veliko prostora za izboljšanje, sploh pri avtomobilskih izpuhih pa tudi pri motorjih. Pri avtomobilskih izpuhih trenutno delamo na aktivnih sistemih. Recimo osnovni aktivni sistem omogoča glasnejši ali tišji zvok, kar je mogoče preklapljati s pomočjo daljinca. Delamo pa tudi na sistemih, ki spreminjajo konfiguracijo in performanse obenem pa spreminja tudi zvok glede na različne vrtljaje. To je precej zapleten sistem, saj ne gre le za izdelavo elektronike ampak jo je treba povezati tudi na originalno elektroniko na avtu, razvoj takšnega vmesnika pa ni najbolj enostaven. So pa ti izdelki zapleteni tudi zaradi sledenja homologacijskim predpisom.

Kje so najboljši trgi za vaše izdelke, kje dosegate največje deleže?

Trgi so kar dobro enakomerno razporejeni. Še posebej za avtomobilski segment smo imeli deleže prodaje razdeljene kar na tretjine med Kitajsko, Evropo in Ameriko. Zadnje čase pa imamo malo težav s kitajskimi uvozniki, ker so se naši uvozniki na žalost tudi sami ukvarjali s kopijami. Potem smo zasledili naše originalne dušilce, ki so jih kupili in potem za njimi naredili kar cel izpuh, ki je bil videti grozljivo.

Ravno v teh dneh smo zaposlili novega kolega, ki bo prevzel skrb nad azijskim trgom, po rodu je Indijec in ima veliko izkušenj v regiji. Trge bo vzel pod drobnogled in potem bomo poskušali za države, kot sta Indonezija in Malezija, verjetno vzpostaviti tudi del sestavljanja izpuhov zaradi visokih carinskih obremenitev. Še posebej izdelki za cenejše motorje so namreč izjemno obremenjeni in imajo skoraj stoodstotne carine in dajatve. Podoben sistem imajo tudi v Južni Ameriki. A če 30 odstotkov izdelka narediš lokalno, te uvozne carine ni. Tako bomo vsekakor primorani odpreti tudi podjetji v Aziji in Braziliji ter zadnji del sestavljanja izpušnih sistemov izvajati lokalno.

V vašem podjetju je tako rekoč čudežni material titan, z njim vozite pred konkurenco, pravite, da je v njem tudi prihodnost … zakaj nimate na tem področju resnejših tekmecev?

Predvsem zato, ker na tem področju zelo tesno sodelujemo z dvema japonskima izdelovalcema Kobe steel in Nippon Steel, ki razvijata material, obstojen na visoke temperature. To je posebna legura titana. Vsak ima svojo zaščiteno leguro in oni pravzaprav z nami delajo raziskave in ves razvoj teh materialov, tako da smo v tem segmentu izjemno moči. Moramo pa material naročiti skoraj eno leto in pol prej, da se sprocesira skozi proizvodnjo surovine, pa potem pločevine, ker smo v svetu praktično edini kupec teh visokotemperaturno obstojnih legur. Drugi ga ne kupujejo ali pa zelo malo in dejansko je to naša konkurenčna prednost.

Surovin je menda dovolj, ceno končnemu izdelku materiala dviga proces izdelave?

Način pridobivanja je precej sofisticiran, čisti titan precej hitro oksidira na visoki temperaturi in posledično vsi ti procesi potekajo v vakuumu. Tudi naša livarna ima vakuumsko zaprto peč in dejansko je cena našega legure titana desetkrat višja kot nerjaveče jeklo. Pri izpuhu za avto tako samo strošek surovine predstavlja velik del končne cene, ki je posledično razmeroma visoka.

V motošportu je menda prvi cilj zmaga in temu sledi tudi poseganje v sestavne dele za boljše zmogljivosti, a ponudbo širite tudi na druge uporabnike, ki sta jim verjetno višje na prednostni lestvici oblika in zvok?

Zvok, dizajn, zmogljivosti, teža, blagovna znamka, prepoznavnost ... so tisti ključni dejavniki, ki vplivajo na prodajo. Avtomobilistični ali motoristični zanesenjaki pa zmeraj radi svoja vozila predelujejo in izpuh je, sploh na motociklih, eden prvih posegov, ki jih ljudje naredijo. Ta trg je zato relativno velik, predvsem na avtomobilističnem delu pa se izjemno hitro širi.

S svojimi izdelki za zdaj vztrajate v dokaj ozkem krogu tekmovalnega motošporta in krogu prestižnejših znamk oziroma modelov. Je to dovolj za nadaljevanje uspehov podjetja ali razmišljate o širitvi kroga morebitnih kupcev?

V segmentu motociklov imamo na področju customa, na primer Harley Davidsona, še izredne možnosti. Glede na velikost trga so možnosti rasti izjemne, vendar je treba pripraviti precej drugačen tržni pristop. Pri športnih motorjih pa imajo naši tekmeci v določenih segmentih še veliko večje tržne deleže. Konkretno pri Ducatiju je nekoč konkurenčno podjetje imelo 70-odstotni delež, mi pa le nekje dva odstotka. Odkar z Ducatijem sodelujemo v njihovi GP-ekipi, pa se je začel naš delež skokovito povečevati. Trg se dinamično spreminja, dnevno se je treba prilagajati in vsekakor še vedno velja, da si lahko podjetje z inovativnejšim, boljšim delom pridobi večji del pogače.
Če recimo pogledamo na rastoče trge, kot sta Malezija in Indonezija, se z rastjo konkurenčnosti njihovih gospodarstev dviga tudi življenjski standard. Najprej so bili tam le skuterji in mopedi, sedaj pa prodamo tudi veliko srednjega razreda od 400 do 600 kubikov. Kupna moč bo šla dolgoročno gor in oni bodo imeli tudi zaradi klimatskih in prometnih razmer čedalje več motociklov. Tako da se je treba osredotočati na te trge. Neprestano moramo biti proaktivni, spremljati dogajanja po svetu in nato ustrezno ukrepati.

Ste slovensko visokotehnološko podjetje, a z globalnim trgom, gospodarska klima v Sloveniji pa ni prav spodbudna za tiste, ki se trudijo uspevati z lastnim znanjem in delom, brez pomoči in zapletenih finančnih aranžmajev, ki ponavadi privabijo vrsto zaslužkarskih posrednikov. Verjamete, da se bo vzdušje spremenilo, ali vas kdaj zamika, da bi poiskali kakšno spodbudnejše okolje?

Mi vsekakor vztrajamo v Sloveniji. Če se stvari ne bodo spremenile, pa je treba razmišljati tudi o alternativnih možnostih. Res pa je, da osnovno delo pri nas ni zelo obdavčeno ali pa drago, plače inženirjev in teh kadrov pa so izjemno obdavčene. Za nas ni problem, da bi morali seliti proizvodnjo, za nas bi bilo veliko bolj učinkovito preseliti nekam v boljše okolje razvoj. Tako da verjamem, da bo v vsakem primeru proizvodnja v Sloveniji ostala.

Še bolj pa upam in verjamem, da bomo kot družba uvideli, da se je sprememb treba lotiti brez odlašanja, kajti odhod sposobnih in izobraženih mladih se iz leta v leto povečuje, kar pa je dolgoročna pot v katastrofo. To so že izkusile določene mediteranske države in verjamem, da se sposoben človek, ki se odseli in si ustvari družino v tujini, zelo težko vrne.

Bližajo se volitve in vprašanju v zvezi z njimi se skoraj ni mogoče izogniti, ampak ostaniva pri nepolitičnih temah. Se vam zdi, da obstajajo kandidati, ki se zavedajo pomena znanja, razvoja, zdravega gospodarstva ali nas čaka le malce drugačna garnitura starih in novih leporečnikov, z lastnimi interesi v ospredju?

Lahko tako rečem, da so naši politiki naše ogledalo, to imamo, kar si zaslužimo, in najprej moramo sami sebe vprašati, kaj smo naredil za to okolje, da bi se izboljšalo. Neprestano se pritožujemo nad politiki, ampak žal so oni samo odraz stanja v naši družbi.

Malo optimizma pa vseeno prinaša občutek, da posamezni akterji nakazujejo, da bi bili pripravljeni narediti korake v pravo smer, da hočejo razumeti sistemske ovire okolja, ki je slabo za podjetnike. Vendar je žal naš volilni sistem proporcionalen in naravnan na ustvarjanje šibkih koalicij, kjer se posledično ne da nič narediti brez velikih popuščanj določenim interesnim skupinam. Osebno sem privrženec tega, da kdor koli pride na oblast, levi ali desni, dobi možnost, da pokaže in naredi tisto, kar želi, po štirih pa jih bomo ocenili in temu primerno nagradili na naslednjih volitvah. Tako pa se samo v dobro ostajanja na oblasti neprestano sklepajo kompromisi, ki na koncu ne peljejo nikamor. Upam, da se bo volilni sistem v prihodnosti spremenil.
Glede gospodarskega okolja pa smo v okviru kluba slovenskih podjetnikov pripravili priporočila, naše videnje prepotrebnih sprememb, in upam, da bodo stranke vsaj en del tega uporabile.

Ima Slovenija dovolj sposobnih kadrov za izhod iz tega stanja, v katerem je?

Absolutno. Slovenija ima veliko sposobnih, pridnih in delovnih ljudi. Mogoče se njih še najmanj sliši. Tisti, ki so sposobni se pač ukvarjajo s svojim delom, razvojem ... Malo manj sposobni in delovni, so pa bolj glasni in to je v Sloveniji prav obratno sorazmerno, koliko slišimo sposobne in delovne, ki v gospodarstvu ali razvoju Slovenije res nekaj prinesejo. Tistih načeloma ni v medijih. Ostali, ki so odvisni predvsem od države in njenih transferjev, pa so najbolj glasni.

Za konec pa še vprašanje, ki ga zastavimo vsem našim sogovornikom v okviru projekta Uspešna Slovenija – kaj je na kratko vaš recept za uspešnost, ki lahko služi tako posamezniku kot podjetjem in nenazadnje državi?

V Sloveniji je treba narediti konkretno prestrukturiranje; od sprememb razmerja v šolstvu, ki je 2,3 proti 1 v korist družboslovja, do priznanja nekdanje veljave delu. Včasih smo imeli popularne krilatice »delu čast in oblast« ali pa »kdor ne dela, naj ne je«. Mislim da bi se morali tega znova bolj zavedati. Pa tudi teh negativnih zgodb v časopisih je preveč, ki se pojavljajo vsak dan, ljudem pa zbijajo samozavest in moralo.

Po drugi strani je treba nujno speljati privatizacijo, ki se ji tako upiramo. Dokler bo politika lahko lomastila po podjetjih, ne vidim nobene prosperitete. Lastnik podjetja ima svojo vlogo, njegova vloga je stabilnost, dolgoročnost in razvoj podjetja. Menedžerji imajo vedno malo drugačen pogled, njihove prioritete so bile vedno bolj kratkoročne. Poskušajo prikazati svojo uspešnost in dejansko je na tej točki problem, če ima država postavljene menedžerje, ki strežejo predvsem željam trenutne oblasti.

S pogledom lastnika podjetja mi je prav grozljivo gledati, kako dobičke iz državnih podjetij prelivajo v proračun. Poglejte, če bi sedajle dvignil vse zadržane dobičke iz podjetja, bi to zašlo v velike težave. Sam pa poslušam - vse od Brnika do Krke - da se jemljejo veliki zneski iz podjetij, popolnoma brez vizije, za krpanje proračunskih lukenj.
To je dolgoročno nevzdržno, lastnik mora biti odgovoren. Ko bomo to enkrat spoznali, dobili prave lastnike in se bodo naši politiki ukvarjali samo še s tem, kako bodo postavili državo v neke normalne okvire, izboljšali poslovno okolje, pa tudi poskrbeli za šolstvo, zdravstvo, infrastrukturo ..., bo precej bolje.

Morda je preveč lastnikov podjetij v Sloveniji, ki niso podjetij ustvarili sami, ampak so bili na pravem mestu ob pravem času.

To je dejansko eden izmed ključnih problemov. Ko podjetje sam ustvarjaš, veš za vse težave na poti in jih potem dolgoročno tudi upoštevaš in imaš neko vizijo, vlagaš, organsko rasteš in se razvijaš.
Ravno nasprotno pa se je dogajalo ob netransparentni, z nacionalnim interesom obremenjeni privatizaciji, ki je dala določenim osebam možnost prevzema podjetij praktično brez svojega kapitala ter ustreznega podjetniško-ekonomskega razumevanja in dolgoročne vizije.
Žal smo v procesu sprejeli veliko napačnih odločitev, ki jih bomo še zelo dolgo plačevali.