Starševski dopust zajema različne vrste dopusta (samo ime dopust je sicer verjetno precej neposrečeno, saj je skrb za novorojenca vse prej kot prostočasna dejavnost), vsem pa je skupno, da gre za pravico do odsotnosti z dela zaradi poroda oziroma nege in varstva otroka tiste osebe, ki otroka dejansko neguje in varuje, piše na straneh slovenskega ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ne le pri nas, tudi v mnogih drugih državah ga delimo na porodniški dopust, očetovski dopust ter dopust za nego in varstvo otroka, obstaja pa tudi posvojiteljski dopust.
Prednjačijo severne in srednjeevropske države
Toda razlike v zagotavljanju pravic novopečenim staršem po svetu so izredno velike, pravzaprav gromozanske. Ko smo prečesali različne podatke in poročila, smo ugotovili, da se slovenske matere (vsaj tiste z redno zaposlitvijo) glede trajanja starševskega dopusta nikakor ne morejo pritoževati, saj je zagotovljenih 52 tednov (oziroma eno leto) precej veliko v primerjavi s številnimi državami, pa ne le s tistimi v razvijajočem se svetu, ampak tudi z marsikatero z višjo življenjsko ravnjo.
Minimalni standard ILA je 14 tednov
Mednarodna organizacija za delo (ILO), ki sodi v sklop organizacij Združenih narodov, je v poročilu "Maternity Protection At Work" iz leta 2010 ugotovila, da po svetu 51 odstotkov držav zagotavlja porodniški dopust v dolžini najmanj 14 tednov, kar je tudi standard, ki ga je s konvencijo 183 postavila ta organizacija. 20 odstotkov držav zagotavlja porodniški dopust, dolg 18 tednov ali več, v tretjini držav pa se morajo matere vrniti na delovno mesto že po 12- do 13-tedenski odsotnosti, med katero se posvečajo svojemu novorojencu. V 14 odstotkih držav je stanje še slabše - matere morajo za delo poprijeti že po manj kot 12-tedenski odsotnosti z delovnega mesta zaradi poroda.
V skoraj vseh državah, natančneje v 178, zaposlene matere, ki odidejo na porodniški dopust, dobijo za svojo odsotnost nadomestilo v višini med 75 in 100 odstotki svoje povprečne plače, 54 držav pa plačano odsotnost daje tudi novopečenim očetom.
Čehinje in Slovakinje pogosto ostanejo doma
Zanimivo je, da so poleg nekaterih skandinavskih držav najbolj radodarne glede starševske politike prav srednjeevropske države, ki so leta živele v socializmu za "železno zaveso". Pravice, ki pripadajo na primer češkim, slovaškim, bolgarskim in tudi slovenskim staršem, so veliko večje v primerjavi z zahodno Evropo, kjer veliko držav pozna le nekajmesečno odsotnost zaradi porodniškega dopusta, o celem letu lahko le sanjajo. Kljub temu tako rekoč vse najrazvitejše države na svetu (velika izjema je ZDA, ki pa se je bomo dotaknili v nadaljevanju), članice Evropske unije, evropske države, ki niso del EU-ja ter članice skupnosti Commonwealth zagotavljajo minimalni standard, torej vsaj 14 tednov plačanega porodniškega dopusta.
Do mater in otrok so, kot rečeno, prijazne tudi srednjeevropske države, kjer je čas, ki ga lahko doma preživi mati z dojenčkom, običajno krepko daljši od treh mesecev. Za primer navajamo Češko, kjer delovnim materam pripada 28 tednov porodniškega dopusta, ki ga začnejo od šest do osem tednov pred predvidenim datumom poroda. V tem času jim pripada nadomestilo v višini 70 odstotkov plače, kar je v primerjavi s Slovenijo manj ugodno. A Čehinje se lahko odločijo za dodatni starševski dopust, ki lahko traja dve, tri ali kar štiri leta, v tem času pa dobivajo nadomestilo v višini okoli 440, 300 oziroma 180 evrov mesečno, odvisno, za kako dolgo ga podaljšajo. Ta čas se lahko zaradi dvojčkov ali novih potomcev še podaljša. Starševski dopust lahko vzame kateri koli izmed staršev ali kar oba hkrati, a v tem primeru nadomestilo dobiva le eden. Običajno starševski dopust vzame partner z nižjimi prihodki. Podobno velja za Slovaško, kjer ni nenavadno, da matere po rojstvu otroka ostanejo doma kar tri leta. V prvih dveh letih jih država podpira z 256 evri mesečno, v zadnjem letu pa se ta znesek zniža na 164 evrov. Podoben model velja v Avstriji, kjer ženske prav tako lahko izbirajo med eno- in triletno odsotnostjo z dela zaradi naraščaja.
Rekorderka Švedska - 480 dni odsotnosti
Kot smo že navajeni, pa so tudi pri urejenosti in ugodnostih starševske politike v ospredju skandinavske države, predvsem Švedska in Norveška, ki tudi sicer slovijo po svojem modelu socialne politike. Švedska tako velja za "prvakinjo" v dolžini porodniškega dopusta, saj staršema zagotavlja kar 16 mesecev oziroma 480 dni plačanega dopusta za vsakega otroka. Partnerja lahko teh 480 dni uporabita v celoti ali pa sploh ne, lahko si jih popolnoma prosto razdelita med seboj in porabita, kadar koli želita, dokler otrok ne dopolni osem let. To v praksi pomeni, da je lahko na primer eden izmed staršev pol leta doma, odide za dve leti v službo, je nekaj tednov spet doma in tako naprej. Od prvega do zadnjega dne starševskega dopusta dobivajo nadomestilo v višini 80 odstotkov svoje plače, ne glede na to, ali gre za mater ali očeta.
Kaj pa druge celine? Izmed 50 afriških držav jih skoraj polovica (48 odstotkov) zagotavlja porodniški dopust v dolžini najmanj 14 tednov, v 34 odstotkih držav pa so zaposlene matere lahko doma od 12 do 13 tednov. Le v eni izmed petih afriških držav je porodniški dopust krajši od 12 tednov. Najbolje je poskrbljeno za Južnoafričanke, ki lahko po rojstvu ostanejo doma štiri mesece, najslabše pa so urejene razmere v majcenih državah Lesoto in Svazi na jugu, kjer materam ne pripada niti dan porodniškega dopusta. Izmed držav, ki takšen dopust poznajo, pa je najbolj "neradodarna" Tunizija s 30-dnevnim porodniškim dopustom.
Še Bližnji vzhod boljši od ZDA
Bližnjevzhodne države so znane po tem, da se morajo ženske v njih še boriti za enakopravnost ter svoboščine, ki so v zahodnem svetu nekaj popolnoma običajnega. To se pozna tudi pri zagotavljanju porodniškega dopusta, saj sta po podatkih organizacije ILO izmed enajstih bližnjevzhodnih držav le dve - Sirija in Iran, takšni, ki dosegata minimalni standard dolžine porodniškega dopusta, torej 14 tednov, v preostalih državah je to obdobje še krajše. Matere niso prav dolgo doma niti v latinskoameriških in karibskih državah, saj je v kar treh četrtinah držav porodniški dopust krajši od 13 tednov, daljši od 18 tednov je le v Čilu, Venezueli in na Kubi.
Tudi v Aziji in v tihomorskih državah le redke države dosegajo standard ILA, torej 14 tednov porodniškega dopusta - to so Bangladeš, Mongolija, Singapur in Vietnam, Papua Nova Gvineja pa je celo ena izmed le štirih držav na svetu, ki ne poznajo plačanega porodniškega dopusta za novopečene matere.
Torej, katere države predstavljajo dno, v katerih mati po rojstvu otroka ostane brez sredstev in brez upravičene odsotnosti od dela ter se mora znajti, kakor ve in zna? Starševskega dopusta ne poznajo v štirih državah - Svaziju, Lesotu, Papui Novi Gvineji in ... ZDA! Res je, Združene države Amerike, svetovni hegemon, največja svetovna gospodarska in vojaška sila, sodijo v četverico držav, ki matere po porodu pustijo povsem brez pravic. To je v ameriški družbi in medijih že stara tema, na katero opozarjajo številne organizacije in družbe, a ni videti, da bi se v bližnji prihodnosti kaj spremenilo.
Le nekaj Američank lahko ostane doma, a niso plačane
Kakšno pomoč torej od države lahko pričakujejo Američanke, ki na svet pozdravijo jokajočo kepico? Starševsko politiko ureja zakon o starševskem in zdravniškem dopustu iz leta 1993, ki 12-tedensko neplačano odsotnost z dela zagotavlja le ženskam, ki so zaposlene v podjetju z najmanj 50 zaposlenimi in ki so na tem delovnem mestu najmanj eno leto, v tem času pa so opravile najmanj 1.250 delovnih ur. Zapleteno? Tem zahtevam ustreza približno polovica Američank, ki jih po pretečenih treh mesecih čaka vsaj ista služba, če v tem obdobju že ostanejo brez finančnih sredstev. Drugi polovici, ki te "sreče" nimajo, ostane - prazen nič. ZDA so torej edina razvita država, ki ne pozna uzakonjenega oziroma obveznega plačanega starševskega dopusta.
Ameriška podjetja sicer imajo možnost, da ženskam po rojstvu zagotovijo vsaj nekaj dolarjev, v zveznih državah Kalifornija in New Jersey pa obstajajo tudi programi, prek katerih novopečene matere dobijo nekaj denarja. A ženskam pogosto ne preostane drugega, da vsaj za prvih nekaj tednov kombinirajo bolniško odsotnost in dopust, da lahko skrbijo za svojega dojenčka in okrevajo. Druge si tega, da bi ostale doma, preprosto ne morejo oziroma smejo privoščiti, saj bi v tem primeru ostale brez službe, neplačani računi pa bi se kopičili. Po podatkih organizacije Save the Children le okoli 16 odstotkov ameriških delodajalcev zagotavlja stoodstotno starševsko nadomestilo za že omenjenih 12 tednov odsotnosti. V javnem sektorju je ta odstotek nekoliko višji v primerjavi z zasebnim. Po vsem napisanem ni čudno, da se ZDA izmed 43 razvitih držav, vključenih v Organizacijo za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), uvrščajo na komaj 31. mesto na seznamu držav, ki so najbolj ugodne za naraščaj.
Kako je s starševskim dopustom še v nekaterih drugih državah, pa na kratko v nadaljevanju.
Bolgarija: Starševski dopust traja 410 dni (45 dni pred porodom in 365 dni po porodu). V tem obdobju ženske z najmanj enoletno redno zaposlitvijo prejemajo 90 odstotkov povprečne plače.
Norveška: Staršem pripada 46 tednov starševskega dopusta s 100-odstotnim nadomestilom ali 56 tednov dopusta, med katerim prejemajo 80-odstotno nadomestilo. Država spodbuja veliko vključenost očetov, saj jim pripada deset tednov očetovskega dopusta.
Velika Britanija: Ženskam pripada 52 tednov obveznega starševskega dopusta, nadomestilo dobijo za 39 tednov odsotnosti. Oče ali partner lahko izkoristi dva tedna plačanega očetovskega dopusta, oba pa lahko poleg tega zaprosita za največ štiri tedne dodatnega neplačanega dopusta na leto. Ureditev velja tudi za istospolne zveze.
Kanada: Dolžina dopusta je odvisna od tega, kako dolgo je ženska zaposlena v določenem podjetju, in lahko traja od 17 tednov do enega leta. Delodajalci so zakonsko obvezani, da mater po izteku tega obdobja vzamejo nazaj v službo pod istimi pogoji, kot je delala pred tem.
Rusija: Rusinjam pripada 140 dni starševskega dopusta (70 dni pred porodom in 70 dni potem) s stoodstotnim nadomestilom. Matere lahko ostanejo doma leto in pol, a v tem primeru prejemajo le 40-odstotno nadomestilo. Po izteku tega obdobja jih mora počakati isto delovno mesto.
Francija: Francozinje so ob rojstvu prvega in drugega otroka lahko doma 16 tednov, ob rojstvu vsakega naslednjega pa 26 tednov. Nosečnosti delodajalcu ni treba razkriti vse do odhoda. Tudi njih mora ob prihodu nazaj počakati delovno mesto.
Nemčija: Nemka mora takoj, ko izve za nosečnost, o tem obvestiti delodajalca in državno zdravstveno zavarovalnico Krankenkasse, ki plača vse njene zdravstvene posege, morebitna zdravila, stroške delodajalca ter nosečniške preglede. Porodniški dopust traja 14 tednov.
Avstrija: Starševski dopust traja 16 tednov, v tem času prejema mati 100-odstotno nadomestilo.
Hrvaška: Hrvatice so lahko doma štiri tedne pred rojstvom in 26 tednov po rojstvu, v tem času prejemajo 100-odstotno nadomestilo. Doma lahko ostanejo še dodatnega pol leta, a v zameno za 80-odstotno nadomestilo. 42 dni po rojstvu otroka lahko skrb za potomca namesto matere prevzame oče, ki mu pripadajo enake ugodnosti kot materi.
Še zanimivost: mednarodne organizacije imajo glede starševskega dopusta svojo ureditev, ki je lahko popolnoma drugačna od države, v kateri imajo sedež ali države, iz katere prihajajo zaposleni. Ženskam, ki so zaposlene v največji svetovni organizaciji - Združenih narodih -, pripada 16 tednov starševskega dopusta, v katerih prejemajo nadomestilo v višini 100 odstotkov. Očetje so lahko doma štiri tedne v zameno za 100-odstotno nadomestilo, če pa so zaradi svoje službe ločeni od družine, jo lahko obiščejo za osem tednov.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje