Za slovenske dežele sta za emancipacijo delavstva najpomembnejši letnica 1848 in "pomlad narodov", ki je pretresla tako rekoč celo Evropo in tudi habsburško monarhijo, slovenski narod pa je bil prvič v zgodovini predstavljen kot nosilec suverenosti na določenem ozemlju. Delavstvo, nižje meščanstvo in študentje so bili na nogah, navdušenje v pričakovanju prihajajoče svobode je bilo neizmerno. Prvič je zavihrala tudi slovenska belo-modro-rdeča trobojnica, ki jo je v Ljubljani na Wolfovi ulici 8 7. aprila 1848 izobesil domoljub Lovro Toman.
Meščanska elita, ki je po dokončnem padcu absolutizma demokratično prevzela oblast, pa si demokracije ni zamislila za vse, saj so volilno pravico omejevali davčni cenzusi. Logika je tu preprosta, tisti, ki plačuje davke, naj odloča. Številno delavstvo in kmetje so tako ostali brez volilne pravice, imele pa so jo na primer ženske davkoplačevalke, ki jih je bilo sicer malo, saj je bil nosilec družinskega gospodarstva praviloma moški. Prihod liberalne demokracije je bil tako za nižje sloje eno veliko razočaranje, saj se brez volilne pravice delavstva njihov glas ne sliši in drugi odločajo o njihovi usodi ter pravicah.
Sindikalni boj kot temelj delavskih pravic
Brez samoorganizacije delavstva v sindikalna gibanja, ki so z družbenim pritiskom izsilila danes samoumevne pravice, kot so volilna pravica, osemurni delavnik, dopust, bolniški in porodniški dopust, regres itd., se ne bi zgodilo nič. Meščanska elita je videla v množici delavcev in kmetov nevarnost za svoje "stolčke", in prav nič se ne bi premaknilo brez boja za pravice tako intelektualno kot na "terenu". Liberalni kapitalizem 19. st. je tako postajal vedno bolj podoben socialnemu kapitalizmu, značilnemu za 20. st.
Socialdemokratske ali delavske stranke so se postavile na stran delavstva in zagovarjale splošno in enako volilno pravico, na Kranjskem jih je podprla tudi katoliška Slovenska ljudska stranka (SLS), saj so si obetali kmečkih glasov s podeželja. Ljubljanski liberalci pa so se širitve volilne pravice sprva vzvišeno otepali z besedami, da "se hoče meščana poteptati pod podplat proletariata", ter da "okoliške kmete ne zanima kaj drugega kot prodajanje solate na tržnici", kot lahko beremo v tedanjih liberalnih časopisih, kot je Slovenski narod, in kar nam kaže njihov pokroviteljski odnos do "neizobražene mase".
Po mnenju fevdalnega gospoda, pri katerem so garali brezpravni tlačani, je bil privilegij že to, da so lahko garali na njegovi zemlji in celo obdržali devet desetin pridelka. Pot, ki jo je prehodil delavec do današnjega s tlačanom primerjalno relativno udobnega položaja, je bila dolga in trnova. Da so se lahko rodila prva delavska gibanja, ki so pridobila vse danes samoumevne pravice, je bilo ključnih več dejavnikov.
Razsvetljenski temelji
Brez razsvetljenstva, ki je s svojim filozofskim vetrom razpihalo zaprašen srednjeveški fevdalizem in ki je obrnilo pozornost k znanosti ter razumu, v središče pa postavilo človeka, gotovo ne bi prišli do industrijske revolucije 19. stoletja. Nemška filozofa in sociologa Theodor Adorno in Max Horkheimer sta zapisala, da je razsvetljenstvo "odčaralo svet".
Kot prelomno gotovo lahko štejemo francosko revolucijo leta 1789, ki je zatresla absolutistične monarhije, prinesla pa razmah nacionalizma, demokracije in liberalnega kapitalizma po okusu meščanstva ali t. i. buržoazije. Liberalizem je tako med drugim prinesel parlamentarno demokracijo, svobodo tiska, svobodo veroizpovedi, svobodo posamezniku in njegovi lastnini, prosti trg, ki ga ureja "nevidna roka" Adama Smitha in posvetne vlade.
Industrijska revolucija s pomočjo strojev
Začetek industrijske revolucije sredi 18. stoletja je treba postaviti v Veliko Britanijo, kjer je cela kopica tehnoloških izumov in izboljšav omogočila industrializacijo in posodobitev. Produktivnost in z njo dodana vrednost, ki so jo omogočili stroji, je skokovito narasla. Potrošniške dobrine so postajale vse dostopnejše širšim množicam, življenjska raven je rasla, število prebivalstva pa skokovito naraščalo. Prelomna sta bila izum parnega stroja, ki ga je škotski izumitelj James Watt izboljšal in leta 1769 patentiral, in prihod železnice, ki je omogočila cenen prevoz velikih količin dobrin.
Za naložbe v tovarne pa je bil potreben tudi zagonski kapital, ki se je nabiral od dobičkov zaradi izboljšav v kmetijstvu in britanske čezmorske trgovine. Do začetka 19. stoletja je tako v Londonu zraslo že okoli 70 bank, na podeželju kakšnih 400, in vse so tiskale lasten denar. Zagnana je bila tudi londonska borza, na katero se je stekal kapital, ki je vse skupaj poganjal, in sicer leta 1773.
V tem času je denar morala banka kriti z žlahtnimi kovinami, zato so bile panike in bankroti zelo pogosti, saj je večkrat upadlo zaupanje v banko. Vsi komitenti so nato hoteli zamenjati papirnate bankovce za kovino, a praviloma se je izkazalo, da so banke natisnile mnogo več papirja, kot pa so imele zlata in srebra. V času "krutega" kapitalizma je banka takoj propadla in je niso reševali davkoplačevalci, tisoči pa so ostali brez prihrankov.
Delavska gibanja - socialdemokrati in sindikati
Kapitalistična družba z moderno industrijo je ustvarila novo družbeno kategorijo delavstva, ki je garala v brutalnih in nemogočih razmerah, pogosto za borno mezdo, s katero si delavec ni mogel privoščiti ustrezne nastanitve in prehrane. Garaškemu izkoriščanju v tovarnah niso ušli niti otroci. Spoznanje, da bo potrebna nekakšna skupna organizacija, je prišlo šele po prvih delavskih vstajah proti izkoriščanju, ki so bile krvavo zatrte. Zaradi nezadovoljstva s slabim družbenoekonomskim položajem je prvi stroje razbijal angleški proletarec Ned Ludd, po katerem je poimenovano spontano uporniško razbijanje ali ludizem.
Začelo se je organizirano prizadevanje za izboljšanje delovnih in življenjskih razmer, za soudeležbo pri politični oblasti ter za spremembe družbenih odnosov. Delavci so se samoorganizirali v sindikate, na političnem prostoru pa so kot glas delavstva spregovorile socialdemokratske stranke.
Čartistično (charter v prevodu listina) gibanje v Angliji je bila prva uspešna organizirana akcija delavstva sploh, s peticijami so namreč zahtevali celo vrsto sprememb, in sicer splošno in enako volilno pravico, uvedbo demokracije, krajši delavnik, omejitev dela otrok itd. Parlament je vse tri peticije iz let 1838, 1842 in 1848 gladko zavrnil, a vztrajnost se je izplačala, saj jim je na koncu uspelo izsiliti več pomembnih ukrepov, med drugim krajši, deseturni delavnik.
Marksizem
Teoretično orožje za boj s kapitalizmom je delavsko gibanje dobilo z delom Karla Marxa in Friedricha Engelsa Kapital (1883), v katerem sta podala znanstveno kritiko kapitalistične družbe. Objektivno poslanstvo delavskega razreda je po Marxovih ugotovitvah, da razreši nasprotja družbenega sistema z odpravo kapitalizma, ki je kriv za večino ali pa kar vse težave v družbi, na njegovo mesto pa postavi socializem.
Že prej februarja v nemirnem letu 1848 je v Londonu izšel Marxov Komunistični manifest, ki je nakazal revolucionarno pot v brezrazredno družbo. Ideja utopične družbe, kjer bodo vsi enaki, ne bo krivic, nihče ne bo lačen, brez strehe nad glavo itd., je poskrbela, da je besedilo hitro postalo programska osnova delavskega gibanja.
Sociolog Herbert Spencer začrta ostro ločnico med liberalnimi družbami individualne svobode in kolektivističnimi družbami z militantno naravo. Liberalizem je tu diametralno nasprotna sila vsem drugim konkurenčnim kolektivističnim ideologijam, ki ne postavljajo svobode posameznika na prvo mesto in bi rade pokorile svet, saj je prepričan, da sam svet "osvobaja". Podobno kot je marksizem prepričan, da "osvobaja" delavca.
Kapitalizem deluje "sam od sebe"
"Razlika med kapitalizmom in komunizmom je v tem, da se je na komunizem gledalo kot na idejo, ki je spodletela v realizaciji, medtem ko je kapitalizem deloval sam od sebe," je v predgovoru k izdaji zloglasnega Komunističnega manifesta izpod Marxovega peresa zapisal slovenski svetovno znani filozof Slavoj Žižek. "Kapitalističen manifest" torej sploh ni potreben, zadeva deluje kar sama, je nekakšno naravno stanje stvari. Komunistična ideja pa medtem vztraja, preživi lastne neuspele realizacije, kot pošast, ki se vedno znova vrača, je še zapisal.
Z razpadom Sovjetske zveze je realizacija Marxovih idej klavrno propadla v praksi, kapitalizem liberalnih demokracij je zmagal in ameriški zgodovinar Francis Fukuyama je konec 80. let pisal celo o koncu zgodovine, v smislu spopada dveh velikih ideologij.
Postindustrijski kapitalizem
V postmoderni, potrošniški ali informacijski družbi se poudarja predvsem pomen znanja in varovanja okolja, industrija pa se seli daleč proč v manj razvite dele sveta s cenejšo delovno silo. Klasična proizvodna delovna mesta izginjajo, že davno pridobljene in samoumevne delavske pravice se krčijo, kapitalizem postaja vedno bolj prvinski, rojeva se potrošniška individualistična družba, nekakšna skupna delavska zavest pa se izgublja. Žižek opaža razcepljenost na tri frakcije, in sicer na intelektualni razred postmoderne multikulturalne identitetne politike, na delavski razred regresivnega populističnega fundamentalizma, in na izobčence, ki jih sestavljajo napol ilegalne skupine, kot so kriminalne tolpe, verske sekte itd..
"Proletariat je torej razcepljen na tri zoperstavljene si dele: na intelektualne delavce, ki so polni predsodkov zoper "kmetavzarske" delavce, ki izkazujejo populistično sovraštvo do intelektualcev in izobčencev, ki so v antagonističnem odnosu do družbe kot take. Stari poziv "Proletarci vseh dežel, združite se!" je torej danes aktualnejši kot kdaj koli prej: v novih pogojih "postindustrijskega" kapitalizma je enotnost teh treh frakcij delavskega razreda že njihova zmaga," je Žižek sklenil predgovor k izdaji Komunističnega manifesta.
