Ohranjanje spomina na prvo svetovno vojno in njene žrtve je v stoletju, ki je sledilo, doživelo različno intenzivne valove – od skrbnega postavljanja spomenikov in urejanja vojnih pokopališč že v času samega spopada do odrivanja komemoriranja v družinsko sfero v času Kraljevine Jugoslavije, od tako rekoč popolne pozabe po drugi svetovni vojni do znova prebujajoče se vneme po zbiranju, raziskovanju in na koncu tudi vsesplošnem obeleževanju, ki smo mu priča v zadnjih desetletjih.
Preživeli vojaki in družine padlih tudi zaradi političnih okoliščin prave osmislitve in vsaj moralnega zadoščenja dolga leta niso zares dočakali. Ne prav veliko manj kot stoletje je moralo miniti, da je tako pomemben spopad, ki je popolnoma predrugačil svet in človeka 19. stoletja dokončno potisnil v realnost uničujočega 20. stoletja, dobil ustrezno obravnavo in javno zavedanje o njegovem pomenu.
Kako obstranskega pomena je bila prva svetovna vojna še v 80. letih 20. stoletja, pove anekdota, ki spremlja nastanek enega najbolj cenjenih slovenskih albumov – Državnih ljubimcev skupine Pankrti. Platnica plošče, ki je bila razglašena za najboljši jugoslovanski album leta 1982, je seveda vsem dobro znana, malo manj prepoznavne so noge kipa, ki ga objema moški. Kot se spominja Gregor Tomc, gre zgodba nekako takole: potem ko so zasedbi nekaj naslovnic že zavrnili, so se odločili za podobo nekoga, ki objema vojaka. Odločili so se, da kip poiščejo na ljubljanskih Žalah, tam našli Kranjskega Janeza, spomenik žrtvam 1. svetovne vojne, in ob njegovih nogah posneli fotografijo za naslovnico. Ko so to prinesli na ZKP RTV Slovenija, ki je ploščo izdal, je bilo prvo vprašanje – iz katere vojne je kip na fotografiji. Ko so odvrnili, da iz prve, so v založbi zamahnili z roko, češ da ta nikogar zares ne briga. S spomenikom iz druge svetovne vojne si seveda tega ne bi mogli privoščiti.
Glede na to, da gre pri Kranjskem Janezu za javni spomenik, povezan z vojno, je bil v bistvu zelo dolgo v pozabi, povsem na robu javne zavesti, pove Marko Štepec, kustos Muzeja novejše zgodovine Slovenije za prvo svetovno vojno, ki svoje zanimanje usmerja tudi v proučevanje in dokumentiranje spomenikov prve svetovne vojne. Da je na tako legendarni plošči prisoten detajl tega pomembnega spomenika, so prvi opazili prav v muzeju, razlaga, in tudi to veliko pove, kako slabo je zavedanje in poznavanje tovrstne dediščine v javnosti.
Zgodba spomenika na Žalah je na neki način tudi povzetek vseh sprememb, ki so se v kontekstu spominjanja prve svetovne vojne zgodile v zadnjem stoletju. Kranjski Janez je začel nastajati v kasarnah v Judenburgu, delati pa ga je začel Svetoslav Peruzzi, prav tisti kipar, ki je nemara najbolj znan po spomenikih Franca Jožefa. Kip je bil sprva zamišljen kot spomenik padlim junakom 17. pehotnega polka, torej ene najbolj slovenskih enot z eno najdaljših tradicij, pove Marko Štepec. Spomenik, ki ga je pozneje dokončal Lojze Dolinar, se je ob postavitvi na ljubljanskih Žalah v javno zavest zapisal kot spomenik judenburškim žrtvam, redkeje pa kranjskim janezom. Danes ima funkcijo osrednjega državnega spomenika žrtvam prve svetovne vojne, ki pa je kljub svojemu zadevnemu pomenu dolgo časa nekako sameval. Septembra 2014, ob zaznamovanju stoletnic začetka prve svetovne vojne, se je predsednik države Borut Pahor ob spomeniku poklonil vsem padlim oziroma vsem vojaškim in civilnim žrtvam prve svetovne vojne. In to je bilo tudi prvič po začetku vojne, da se je najvišji državni predstavnik in s tem država uradno poklonila ob tem spomeniku, spomni Štepec.
Množica mrtvih in prva pokopališča
Kranjski Janez je torej eden od tistih številnih spomenikov, ki so vsaj začeli nastajati že v času same vojne, ko je tako po zaslugi prizadevanj oblasti kot pobude vojakov zrastel marsikateri še danes pomemben in obiskovan spomenik žrtvam prve svetovne vojne. Avstro-Ogrska je bila zelo birokratska oziroma v več pogledih skrbno urejena država, ki je že med vojno načrtovala urejanje spomenikov in vojaških pokopališč. Čeprav je vojna v marsičem presenetila, tako ljudi kot institucije, saj nihče ni pričakoval spopada takšnih dimenzij, pa so se vseeno zelo hitro učili in vzpostavili vse potrebno – od vojnotiskovnega urada do prehranjevalnih in cenzorskih uradov. Zelo zgodaj so začeli razmišljati tudi o tem, kako ljudi pokopati, razlaga Štepec. Pieteta je seveda bila le en razlog za pokope, enako pomembna pa je bila v vojni ob množici mrtvih na bojišču tudi higienska potreba. Padlo je ogromno ljudi in treba je bilo najti učinkovit način, kako jih pokopati. "Tako kot vsi sanitetni sistemi ali pa zabaviški sistemi za vojake je začel delovati tudi ta moment pokopa. Veliko vlogo so prevzeli vojni kurati, tako za motivacijo in stiske vojakov kot vse verske obrede, in pokop je pomemben del tega."
Začela so nastajati množična pokopališča, za katera so zelo vestno skrbeli in ob njih postavljali spomenike. Že na začetku se je vse to seveda povezalo in prekrilo s propagando in premislekom, kako prenašati vojno, zato ni naključje, da je že v času Avstro-Ogrske nastala vrsta motivacijsko zastavljenih razstav, ki povezujejo vojsko s civilisti, na osrednje mesto pa dajejo zvestobo monarhiji in cesarja. Znotraj tega so svoje mesto dobili tudi padli vojaki, pove Štepec. "Najprej nastopi torej šok, ker je toliko mrtvih, in takoj zatem razmislek, kako zdaj to množično smrt osmisliti. Vsi ti vojaki so nenadoma postali hrabri vojaki, ki so padli za domovino, se zanjo žrtvovali, domovina pa naj jim na ta način pokaže vsaj hvaležnost za njihov pogum."
Propagandni cirkus ali rekonstrukcija jarkov na Dunaju
Leta 1916 je bila v Pratru na Dunaju velika razstava, v sklopu katere je 4. dunajski pehotni polk pripravil rekonstrukcijo strelskih rovov. Za meščane je bila to prava senzacija, veteranom, povratnikom z bojišč, ki so vojno izkusili na lastni koži, pa se je to verjetno zdel prej čuden cirkus, pravi zgodovinar.
Vse to je vplivalo tudi na slovenski prostor, kjer so predlagali dva oziroma tri vojne muzeje, pri čemer naj bi bil osrednji v Ljubljani. Pripravili so načrte, kako in koga predstaviti po sobah, ideja, ki jo je med drugim podprl tudi poveljnik 5. armade Svetozar Borojević, pa je predvidevala, da je vsaj ena soba namenjena tudi spominu na padle in osmišljanju njihove žrtve.
Nova država, nov spomin
Vsi ti načrti, ki so bili tudi že v času vojne turistično usmerjeni – obenem so razmišljali o poklonu padlim ob sprehajališčih na Bledu in v Bohinju –, so z razpadom monarhije padli v vodo. V novonastali Državi in nato Kraljevini SHS vsi na novo združeni narodi niso delili enake vojne izkušnje, zato spomin na vojno ni bila najboljša podlaga za skupno državno ideologijo in spominjanje na prvo vojno je bilo zelo različno, zapleteno in posledično bolj ali manj odrinjeno v zasebno sfero.
Znotraj nove države so torej nastale velike razlike, in če so območja nekdanje Kraljevine Srbije v Kraljevini SHS polno razvila svojo komemoracijsko strukturo in vojno mitologijo, v slovenskem prostoru tega v takšni obliki ni bilo. Po Štepčevih besedah je razlog ravno v tem, da so bili slovenski in hrvaški vojaki vojaki poražene avstro-ogrske armade, ki se je na bojiščih in tudi balkanskem bojišču borila na nasprotni strani od vojske Kraljevine Srbije, zato je državna ideologija na tej osnovi zelo težko gradila neko skupno podlago za prihodnost.
V družinskem krogu
Obenem se je Kraljevina zavedala, da gre za množico mrtvih in žalujočih, katerih žalovanja ni mogoče potlačiti, zato tega pietetnega elementa ni ovirala. "Postavljanje spomenikov država dovoljuje, jih pa ne spodbuja, prav tako jih ne financira in kralj jih ne otvarja." Ob povratku iz vojne so bili torej preživeli vojaki in civilist tisti glavni motivatorji in ohranjevalci spomina. "Tako kot se najbolj avtentičen spomin premakne v dnevnike, v rokopise v predalih (kljub temu da je veliko stvari objavljenih, še vedno veliko zapisov ostane doma), tako je tudi spominski del umaknjen v polje družinskega," pove Štepec.
Spomenike je tako mnogokrat postavljala lokalna skupnost, veterani, vplivni so bili pri tem bivši avstro-ogrski vojni kurati, pogosto pa so jih postavljali na cerkvenih zemljiščih. "Govorimo o simbolnih spomenikih, prekopov je bilo zelo malo, čeprav imamo oglase v časopisih, po katerih vemo, da so se tudi ti dogajali. Vendar, med številnimi padlimi jih še danes večina leži po vzhodnem bojišču," razlaga zgodovinar.
Med gradnjo cest in objektov na območju nekdanjega vzhodnega bojišča zato še danes odkrivajo posmrtne ostanke ljudi, ki jih s pomočjo arheologov analizirajo, in skrbijo, da se jih čim bolj pietetno pokoplje na najbližja vojaška pokopališča. Marsikje je ta področja pozneje prekrila druga svetovna vojna, zato so nekdanja bojišča prešla v pozabo, ustreznega odnosa do padlih pa tudi zaradi sprememb meja ni bilo. "Kot vemo, je bilo v Sovjetski zvezi marsikatero pokopališče opuščeno in spremenjeno, na njih so zgradili naselja, veliko je bilo uničenega ali pa prepuščenega, da je čas naredil svoje. Vrednote ruske carske armade so v kolektivni memoriji hitro postale tuje. Tudi marsikateri kos dediščine je bil uničen, saj se zanj ni nihče zanimal ali pa je bil celo sistematično uničen," pravi Štepec.
Rep vojne, ki ga rešuje Država SHS
Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je obstajala prekratek čas, da bi se lahko dobro posvetila vprašanju spominjanja in ohranjanja pietete. Pričakal jo je drugačen logistični problem – množica živih vojakov, ki so se vračali domov. Kaos po propadu 600-letne monarhije bi bil lahko katastrofalen, opozori Štepec, a stvari so se skušale urejati, vzpostavile so se narodne straže, poskusilo se je narediti vse, da je življenje teklo naprej in da so oblastni in upravni organi tudi v novih razmerah delovali. "Obdobje 33 dni je bilo prekratko za urejanje področja spomina. To je bil v resnici začetek novega in 'rep' konca vojne. Iz spopadov, ki so se končali 3. novembra s premirjem, se je takoj prešlo v italijansko zasedbo ozemlja prek stare avstro-ogrske meje, na severu so se za mejo začeli novi konflikti, spopadi z vojsko Nemške Avstrije …"
Dela kamnosekov in priznanih umetnikov
Postavljanje spomenikov je bilo torej vprašanje, s katerim se je začela ukvarjati šele Kraljevina SHS, pa še ta se mu ni zares posvetila, le ovirala ga ni. Na pobudo veteranov in lokalnih skupnosti so tako v naslednjih letih postavili številne spominske plošče in spomenike, oblikovne vzore zanje pa poiskali predvsem pri modelih starih avstro-ogrskih spomenikov 19. stoletja. Zato je veliko piramid kot gomil in obeliskov, ki prevladujejo na Štajerskem. Marsikaterim spomenikom se je v tistem času v časopisju sicer očitalo, da gre za preproste obrtniško-kamnoseške izdelke, ki kažejo premalo posluha za umetniško vrednost, po drugi strani pa avtorstvo spomenikov podpisujejo tudi nekateri največji umetniki tistega časa – od Franceta in Toneta Kralja, ki sta s svojim ekspresionizmom znala ustvariti vrhunska umetniška dela in izraziti tragiko tistih, ki so jim postavljali spomenik (Videm, Dobrepolje), do Jožeta Plečnika (npr. spomenik Breznica na Gorenjskem), med drugim avtorja zamisli sicer nikoli uresničenega spomenika neznanemu junaku na Brezjah ali v Ljubljani, v obliki triglave piramide.
Pri slovenskih spomenikih prve svetovne vojne imamo le malokrat opraviti z velikimi mitologizirajočimi "betonskimi bloki", ki bi povozili zgodbo malega človeka, razmišlja Štepec. Večinoma gre za bolj pretresljive rešitve, ki se prepletajo s krščansko ikonografijo. Tu je motivika žalujoče matere, ki denimo aludira na pieta. V marsičem motivi na spomenikih spominjajo na širši javnosti dobro znane podobe z razglednic, ki so jih v času vojne pod imenom Vojska v slikah risali slikarji Maksim Gaspari, Ivan Vavpotič, Helena Vurnik in Hinko Smrekar (slednji v svoji satirični maniri, za katero pa seveda na spomenikih ni prostora). Tudi na slovenskih vojnih razglednicah so te vojne podobe sprva bolj propagandno hujskaške in agresivne, pozneje pa jih nadomesti melanholično vzdušje in pietetni poklon padlim.
V tem času nastane doprsni kip ženske v gorenjski narodni noši kot simbol žalujoče figure, matere, Slovenke kot eden prvih "ženskih" vojnih spomenikov v Kraljevini SHS kiparja Ivana Jurkoviča. V Škofji Loki so ga odkrili leta 1928. Ali morda v spomeniku lahko iščemo odmeve Majniške deklaracije oz. avtonomistične ideje dvajsetih let?
Želja veteranov po sprejetju
Zanimiv in razmeroma pogost atribut teh kipov je čelada modela Adrian, ki jo je v resnici nosil zelo majhen delež vojakov s slovenskih nabornih območij. Po Štepčevih besedah govorimo o nekaj stotinah prostovoljnih vojakov, "dobrovoljcev", v vojski Kraljevine Srbije. Hkrati pa so to čelado nosili antantni nasprotniki Avstro-Ogrske, tako italijanski kot francoski vojaki. V Šmartnem ob Paki je zelo velik spomenik, eden redkih, ki našteje kraje, kjer so se borili Slovenci, od Doberdoba do Gródka, Przemysla na vzhodnem bojišču in nato Verduna na zahodnem bojišču, kjer so se borili slovenski topničarji. Spomenik vojaka vključuje tudi čelado, ki pa je ti vojaki na bojiščih zagotovo niso imeli. Umestitev čelade je najverjetneje posledica želje veteranov po tem, da bi bili sprejeti in vključeni v veliko državno naracijo.
Veterani, glavni nosilci nezadovoljstva
Čeprav so bili predvsem veterani tisti, ki so se združevali in dobivali ob spomenikih, niso bili nostalgiki, nasprotno, že v času vojne so se prav vojaki počutili nezadovoljni in so delili splošno razširjena emancipacijska pričakovanja. Celo več, poudari Štepec, prav oni so bili nosilci nezadovoljstva, ne le slovenski vojaki v avstro-ogrski vojski, pač pa tudi drugi po vsej Evropi. Oni so tisti, ki nosijo bolečino in frustracijo, ker so izgubili prijatelje, roke, zdravje, oni so tisti, ki hočejo spremembo, tisti, ki postavljajo spomenike. In njihovi spomeniki so v slovenskem primeru drugačni od monumentalnih državnih spomenikov, ki mitologizirajo vojno in zmago in so širše čaščeni. Če pisatelj Paolo Rumiz ob obisku kostnice v Sredipolju pravi, da svojega dedka tam ne najde, saj je prekrit z betonom in izgubljen v državnem mitu, so marsikateri "manjši" spomeniki, postavljeni na pobudo veteranskih ali krajevnih skupnosti, pretresljivejši, odražajo čas nastanka in odnosa do vojne, ki se je skozi čas spreminjal, razmišlja Štepec in ob tem spomni na ganljive ekspresionistične forme spomenika Franceta Kralja v Vidmu pri Dobrepolju.
Spregledani civilisti
Sam jih dokumentira že desetletje in pol, doslej pa jih je skupaj s ploščami naštel nekje do 200, pri čemer spadajo sem tako spominske plošče, kapelice, večji spomeniki, pokopališča itd. Prevladujejo seveda spomeniki padlim vojakom, medtem ko je število spomenikov umrlim civilistom izjemno skromno. Prvotni avstro-ogrski načrti so sicer omenjali tudi begunce, vendar do dejanske uresničitve ni prišlo. Pri Srpenici stoji križ, spomenik prvi žrtvi prve svetovne vojne na Slovenskem, grofici Lucy Christalnigg, na Jesenicah pa prvi žrtvi bombardiranja na Slovenskem, najstniku z Javornika, potem je tu denimo tudi spomenik slovenskim beguncem na območju begunskega taborišča Bruck na Litvi (Bruck an der Leitha) in šele stoletje pozneje so spominsko obeležje dobili med vojno ustreljeni civilisti iz Idrskega in okolice. Širše gledano je tovrstno spominjanje na civilne žrtve vojne še vedno izjemno skromno.
Prvo vojno prekrije naslednji veliki spopad
Zanimanje za prvo svetovno vojno se je vedno povečalo ob obletnicah. Tako je že nekako od leta 1926 opaziti pospešeno postavljanje spomenikov, kar verjetno kaže na priprave zaznamovanja desetletnice. Takrat se začnejo publicirati tudi prvi spomini na vojno in posebej prevratno obdobje. Na primer spominski zapis Rudolfa Badjure. Tudi dvajsetletnica je bila v javnosti oznamovana, medtem ko je po drugi svetovni vojni v ospredje postavljena povsem drugačna mitologija. Prva svetovna vojna je v teh spremenjenih razmerah postala vse boj tuja – pozabljena in skupaj z meščanstvom in plemstvom, ki sta bila prej pomembna nosilca dogajanja, vse bolje odrinjena v kolektivno pozabo. Na spomeniškem področju so stari avstro-ogrski spomeniki s svojimi secesijskimi napisi, na spominskih ploščah pogosto v nemščini, postajali vse bolj odmaknjeni, prepuščeni pozabi in propadanju. V času, ko je kulturni in duhovni javni prostor povsem zapolnila mitologija narodnoosvobodilnega boja, veliko prostora za prvo svetovno vojno ni ostalo.
Ko je v 60. letih minevalo 50 let prve svetovne vojne, je jubilej sovpadel z otoplitvijo enopartijskega sistema, s Stanetom Kavčičem in obdobjem sprostitve. V tem desetletju so bili narejeni pomembni novi koraki v smeri spominjanja in proučevanja obdobja prve svetovne vojne: RTV Ljubljana posname Kocjančičeve Kalejdoskope, kjer obravnava tudi soško fronto, dobimo nekaj pionirskih člankov, načrtovati se začne takrat neuresničena razstava o soški fronti v Goriškem muzeju. V sedemdesetih letih pride spet do pozabe, veliko spremembo pa prinesejo 80. leta, ko se začne okrepljeno zanimanje za prvo vojno pri zasebnih zbiralcih. In potem druga polovica 80. let, ko se odpre prva državno financirana razstava na Slovenskem na to temo v Goriškem muzeju.
Od nabiralcev kovin do strastnih zbiralcev
Zanimanje najprej izbruhne med zbiralci – omeniti velja pionirje, kot so Jaka Cigler, Janez Švajncer in Tomaž Budkovič – in marsikateri je v tem pogledu prehitel državo ter mu gre zasluga, da imamo danes velike zbirke, ki so na ogled javnosti širom po Posočju. Marsikaterega drobca brez njih ne bi imeli, saj bi se uničil, pravi Štepec. Vendar je bilo prvo zbirateljstvo, povezano z dediščino velike vojne, drugačne narave. Ob koncu vojne je namreč v Posočju ostala nepregledna množica kovine, izstreljenih granat in izstrelkov, ki so povsem uničili polja. To, kar danes cenimo kot dediščino in spomin, je tedaj predstavljalo tegobo. Prvi zbiralci so bili pravzaprav zbiralci kovin, ki so od tega živeli. Val takšnega zbirateljstva je nato segel tja do 50., zgodnjih 60. let in potem so v tistih kupih počasi začeli prepoznavati vrednost, pobirali pasne spone, značke in to, kar se lahko prodaja. "Danes pa to prijemljemo s pincetami in varujemo. To je ta obrat v zanimanju, ki so ga na neki način začeli zbiralci, od tam je prišel v ustanove, vrhunec, ki je presenetil tudi vse tiste, ki se z vojno ukvarjajo, pa doživlja danes in še vedno ne pojenja." Tu seveda ne smemo pozabiti Kobariškega muzeja, ki potem s svojo uspešno pripovedjo o vojni in z njo povezanimi človeškimi zgodbami z obeh strani soške bojne črte postane ena od osrednjih točk slovenskega vojnega spomina.
