Zgodba Dirke po Italiji ima svoj začetek v letu 1909, start prve etape je bil 13. maja v Milanu, 17 dni pozneje pa se je z osmo etapo končala v istem kraju. Takrat je bilo na startu 166 kolesarjev, velika večina je bila Italijanov, tujcev je bilo le 20. Zato ni čudno, da je premierno dirko dobil domačin Luigi Ganna.

In zato pravzaprav ni presenečenje, da je podobna slika veljala dolga desetletja. Šele Švicar Hugo Koblet je leta 1950 postal prvi neitalijanski zmagovalec. Italijani sicer na novega zmagovalca čakajo že osem let, zadnji domačin s končno zmago je bil legendarni Vincenzo Nibali (2013 in 2016).

Največ zmag na Giru po državah: države

Sorodna novica Čudež na Svetih Višarjah: Roglič kljub smoli s kolesom dobil Giro!

Po eno zmago pa imajo kolesarji iz naslednjih držav: Švedske, Irske, ZDA, Kanade, Nizozemske, Ekvadorja, Avstralije in od leta 2023 seveda tudi Slovenije, v rožnati majici je dirko namreč končal Primož Roglič.

Letos je izrazit favorit za končno zmago Tadej Pogačar. Zanimivo, le trikrat do zdaj se je tuja država veselila dveh zaporednih zmag, od tega le Belgija z dvema različnima kolesarjema (Michel Pollentier 1977 in Johan De Muynck 1978). Za preostala niza sta poskrbela ista kolesarja, Belgijec Eddy Merckx je slavil v obdobju 1972–1974, Španec Miguel Indurain pa v letih 1992 in 1993. Prav Merckx je na vrhu lestvice največ zmag, saj je rožnato dirko osvojil petkrat, kot velja tudi za domača asa Alfreda Bindo in Fuasta Coppija.

Največ zmag na Giru po državah: posamezniki

Največ etapnih zmag Mariu Cipolliniju
Preselimo se na etapne dosežke. Tudi tu je na vrhu domači as, le da se selimo od specialistov za skupno razvrstitev do mojstrov sprinta. Odgovor na vprašanje 'kdo ima največ etapnih zmag' je namreč Mario Cipollini. Ne vem sicer, ali je Levji kralj odgovor na vsa vprašanja v vesolju, je pa dosegel 42 etapnih zmag (ta številka osmišlja Štoparski vodnik po Galaksiji).

V tabeli so navedeni vsi, ki imajo na tej dirki vsaj 20 etapnih zmag, in seveda vsi Slovenci.

Še nekaj slovenskih utrinkov
Roglič je na Dirki po Italiji spisal marsikatero poglavje slovenske zgodovine: kot prvi in edini Slovenec je do zdaj dobil kronometer (vse štiri etape je v resnici dobil v vožnji na čas), prvi se je zavihtel na zmagovalni oder in prvi je dirko seveda dobil.

Z besedo velja omeniti še Luko Mezgeca, ki je v Trstu pred desetimi leti kot prvi Slovenec dobil etapo (med številnimi slovenskimi navijači je bil takrat tudi mladi Pogačar), in Jana Polanca, ki se je leta 2019 dva dni vozil v majici vodilnega.

Ducat etapnih zmag Alfreda Binde
Le dva zmagovalca Gira sta na poti do končne zmage dobila kar deset etap. Leta 1927 je bil to Alfredo Binda (12 etapnih zmag), leta 1934 pa Learco Guerra (10). V tem stoletju je število etapnih zmag končnega zmagovalca običajno precej manjše, največ jih je, denimo, leta 2004 zbral Damiano Cunego (4). Povprečno število etapnih zmag (med končnimi zmagovalci) je sicer dve.

Zaostanki: od nekaj ur do nekaj sekund
Nevtralni navijači najbrž najbolj obožujejo dramo in napet boj popolnoma do konca. Poglavje o zaostankih začnimo pri nasprotnem koncu − največja razlika med zmagovalcem in prvim zasledovalcem je znašala eno uro, 57 minut in 26 sekund, kolikor je imel Alfonso Calzolari leta 1914 prednosti pred rojakom Pierinom Albinijem. No, nekaj tudi pove to, da je bilo takrat na startu 98 kolesarjev, od tega le 35 profesionalcev. Dirko je končalo le osem kolesarjev, zadnji Umberto Ripamonti je zaostal več kot 17 ur.

Zadnja leta je Giro dolg slabih 3500 kilometrov, kar 14 izvedb pa je bilo daljših od 4000 kilometrov, a to so bile vse dirke, ki so bile izpeljane pred več kot 40 leti. Najdaljša italijanska tritedenska dirka je bila izpeljana leta 1954, ko so morali kolesarji premagati kar 4337 kilometrov, takrat je zmagovalec tudi dosegel najdaljši čas, Carlo Clerici je bil na cesti kar 129 ur in 13 minut.

Za konec pa le še tri kratke statistične zanimivosti.