"Spremenila se je celotna struktura trgovanja, tržni tokovi so pred predhodno nikoli zaznanim resetiranjem. Nekih brutalnih disrupcij pa ni, vsaj ne v razvitem svetu," je za MMC razmere na trgu hrane po letu dni vojni ocenil agrarni ekonomist Aleš Kuhar. Zaradi rasti cen imajo težave z dostopom do hrane predvsem revnejše države, je poudaril.
Prostrana polja Ukrajine so dolgo veljala za "žitnico Evrope". Razsežnosti ukrajinskega kmetijstva morda še najbolje ponazori, da je površina njenih obdelovalnih površin večja od Italije.
Povprečna ukrajinska kmetija ob tem obdeluje kar tisoč hektarjev. Za primerjavo, povprečna kmetija EU-ja je velika 16 hektarjev.
Vendar kmetijski sektor v Ukrajini obvladujejo predvsem veliki holdingi – 20 podjetij ima v lasti 14 odstotkov kmetijskih površin, posamezna podjetja se tako raztezajo na več kot 300.000 hektarjih, navaja Politico.
"Prehranski primanjkljaj občuti nerazviti del sveta"
EU je v predvojnem letu 2021 iz Ukrajine uvozil skoraj tretjino (28,8 %) vseh svojih žit, še pomembnejši uvoz rastlinskih olj in živalskih maščob pa je zagotavljal 14,5 odstotka vseh potreb.
Zato se je tudi pri nas pojavil strah pred pomanjkanjem na trgovinskih policah, kar pa se ni zgodilo.
"Potrdilo se je, da so oskrbne verige robustne predvsem v razvitem delu sveta, velike in občutne posledice pa nosi nerazviti del sveta, ki dejansko občuti prehranski primanjkljaj," je opozoril Aleš Kuhar.
"Zaradi cenovnih dvigov, ki so linearno povezani z agresijo oz. vojnim dogajanjem v Ukrajini, imamo že konkretne napovedi o nekaj deset milijonov več kronično podhranjenih Zemljanov," še opozarja profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.
Trenutno se z akutno negotovostjo glede preskrbe s hrano spopada rekordnih 349 milijonov ljudi v 79 državah, kar je sicer posledica različnih dejavnikov. Število je sicer kar za 200 milijonov ljudi večje kot pred izbruhom covida-19, kažejo podatki Mednarodnega programa za hrano (WFP).
Hrana kot orožje za geostrateške cilje
Ko je Rusija kmalu po začetku invazije zaprla ukrajinska pristanišča v Črnem morju in je izvoz ukrajinskih žit s petih milijonov ton februarja padel na 1,4 milijona v marcu, so cene hrane narasle v nebo.
Ukrajina namreč zagotavlja okoli deset odstotkov svetovnih potreb po žitu. Še večji dobavitelj žita je Rusija. Državi skupaj pokrivata kar tretjino svetovnih potreb po žitih.
"V današnjem svetu, ko imamo močne odvisnosti od specializiranih regij ali držav, hrana predstavlja zelo priročno področje za zaostrovanje in doseganje političnih, geostrateških ciljev," opozarja Aleš Kuhar.
Cena sončničnega olja je po začetku invazije eksponentno narasla na 2400 dolarjev za tono, zdaj je pri okoli 1070 dolarjev. Konec decembra 2021 je bila pri 1268 dolarjih, konec decembra 2020 pri 870 dolarjih, kažejo podatki Trading Economicsa.
Cena pšenice je marca in maja 2022 dosegla več kot 1200 dolarjev za tono. Trenutno je pri 743 dolarjih na tono. Konec decembra 2021 je bila pri 704 dolarjih, konec decembra 2020 pa pri 550 dolarjih.
Čeprav cene zadnjih deset mesecev padajo, so še vedno višje kot v letih pred vojno, opozarja Organizacija ZN-a za hrano in kmetijstvo (FAO).
Ukrajina kljub vojni ohranila položaj ene največjih izvoznic hrane
Evropska komisija je po zapori pristanišč maja lani vzpostavila "solidarnostne pasove", s katerimi so omogočili izvoz ukrajinskih dobrin v Unijo po kopnem in rekah.
Julija sta nato pod okriljem Združenih narodov in Turčije državi v vojni sklenili dogovor za odprtje ukrajinskih črnomorskih pristanišč, s čimer se je ukrajinski izvoz lahko nadaljeval.
Kljub vojni je tako Ukrajina obdržala položaj največjih svetovnih izvoznic koruze, pšenice, sončnic in drugih žit, pa tudi perutnine, piše Politico.
V EU med vojno 45 milijonov ton dobrin iz Ukrajine
Bruselj je v sklopu "solidarnostnih pasov" ukinil tudi vse carine in uvozne kvote. Posledično se je uvoz žita "z nekaj tisoč ton v prejšnjih letih lani povečal na milijone ton", piše novinar Politica Bartosz Brzezinski.
EU in Ukrajina sta v skupni izjavi po 24. vrhu EU-ja in Ukrajine februarja 2023 sporočila, da so med majem in decembrom 2022 prek solidarnostnih pasov omogočili transport 45 milijonov ton ukrajinskih dobrin, med njimi 23 milijonov ton ukrajinskega žita, oljnic in drugih kmetijskih produktov, v Ukrajino pa so dostavili 23 milijonov ton dobrin iz EU-ja.
Evropski solidarnostni pasovi so ukrajinskemu gospodarstvu pomagali ustvariti za 20 milijard evrov prihodkov.
Opozorila pred pretiranim uvozom iz Ukrajine
Evropska komisija je v oktobra lani objavljenem poročilu o uvozu iz Ukrajine v obdobju med avgustoma 2021 in 2022 zapisala, da so podatki v času vojne v Ukrajini pokazali na "znatno povečanje uvoza nekaterih izdelkov, za katere so prej veljale kvote, kot so perutnina, jajca, mleko v prahu, maslo, sladkorji, škrob, otrobi in nekatera žita".
Evropski komisar za kmetijstvo Janusz Wojciechowski je decembra lani kot prvi visoki evropski uradnik opozoril, da bi morala Unija uvesti uvozne omejitve za nekatere prehranske izdelke iz Ukrajine. Veljavnost "solidarnostnih pasov" se namreč izteče poleti, Bruselj pa razmišlja o podaljšanju do leta 2024.
"Pomoč Ukrajini je naša strateška prioriteta in o tem ni razprave. Gre za varnost, a za nekatere izdelke bo treba to politiko spremeniti. Uvoz nekaterih kmetijskih proizvodov se je po odprtju trgovine z Ukrajino res večkrat povečal. Preprosto prihaja preveč blaga," je Wojciechowski dejal v poljskem parlamentu.
Evropski komisar je kot primere živil, ki "prihajajo v prevelikih količinah", navedel koruzo, oljno ogrščico in perutnino. Dejal je, da sta poleg Poljske tudi Romunija in Bolgarija opazili "problematično" povečanje uvoza sončničnega olja iz Ukrajine.
"Videli smo jalovost prizadevanj z vidika teh prehranskih koridorjev, kjer so se polnile kašče bogatih držav, to žito pa potem pride v revne države prek posrednikov ali sploh ne," je bil do političnih ukrepov kritičen tudi Aleš Kuhar.
Rusija EU-ju zagotavlja tretjino osnovnih surovin za gnojila
Vojna v Ukrajini je vplivala tudi na trg gnojil, katerih cene so zaradi visokih cen plina za proizvodnjo narasle že pred rusko invazijo.
Aleš Kuhar pojasnjuje, da so gnojila sestavljen izdelek, pri čemer je lahko eno gnojilo sestavljeno tudi iz nekaj deset virov. "Osnovne surovine prihajajo iz Rusije in držav z bogato surovinsko bazo in pri tem ni poceni alternativ," opozarja.
"Predvsem govorimo o urea oz. dušičnih gnojilih, ki prihajajo podobno kot plin ali nafta v proizvodne obrate v Evropi prek posrednikov. Najdejo se obvodi, trgovina poteka, je pa zato občutno dražja," je še dejal.
Tretjina uvoza amonijaka, fosfata in pepelike, ki so poleg dušika prav tako osnovne surovine za proizvodnjo gnojil v Evropi, prihaja iz Rusije. Pomembna izvoznica surovin in gnojil za trg EU-ja je tudi Belorusija.
Unija z ukinitvijo carin razjezila evropske proizvajalce
Evropska unija je decembra lani nato ukinila carine na uvoz sečnine oz. uree in amonijaka, dveh ključnih sestavin za pridelavo gnojil. Carine so obdržali le za uvoz iz Rusije in Belorusije.
Evropska industrija gnojil je izrazila obžalovanje nad odločitvijo EU-ja, saj poteza še znižuje njihovo konkurenčnost. Direktor združenja Fertilizers Europe Jacob Hansen je opozoril, da se je domača proizvodnja zaradi rekordnih cen plina avgusta lani zmanjšala za 70 odstotkov in trenutno še vedno obratuje na 30 odstotkih kapacitet.
"Ukinitev carin samo še dodatno pritiska na industrijo in ogroža zmožnost evropske industrije, da se vrne na normalno raven proizvodnje," je zapisal.
Agrarni ekonomist Aleš Kuhar pojasnjuje, da je Evropska komisija želela z ukinitvijo carin predvsem znižati stroške za kmete, vendar je s tem v neugoden položaj postavila evropske proizvajalce gnojil.
"Verjamem, da so naredili ustrezne ekonomske študije, vendar je na prvi pogled videti, da je evropska proizvodnja s političnimi ukrepi doživela pritisk. To kaže, kako zapleten je ta sistem," je dodal.
Ruska gnojila zastajajo v evropskih pristaniščih
Euractiv je ob tem decembra lani poročal, da ruska gnojila zastajajo v evropskih pristaniščih, saj naj bi sankcije ladijske prevoznike odvračale od trgovanja.
Sankcije Evropske unije sicer ne zadevajo ruskih gnojil in žita, vendar je na črni seznam sankcioniranih posameznikov Bruselj uvrstil tudi številne oligarhe kemijske in gnojilne industrije, kot so Andrej Melničenko, Andrej Gurjev, Moše Kantor, Dmitrij Mazepin in Vadim Moškovič.
V sklopu devetega svežnja sankcij proti Rusiji, sprejetega decembra lani, so tako dodali izjemo, da lahko članice – ob posvetovanju z Evropsko komisijo – odmrznejo sredstva ruskih gnojilnih in kemičnih mogotcev, če je to nujno potrebno za financiranje pošiljk hrane in gnojil, predvsem v Afriko.
Izjemo so v imenu prehranske varnosti podpirale Francija, Nemčija in Nizozemska, medtem ko sta Poljska in Litva opozarjali, da bodo s tem odprli "Pandorino skrinjo" izjem za prihodnja pogajanja.
Evropska odvisnost: Rusija zagotavljala četrtino energije
Vojna v Ukrajini in posledični ukrepi pa so še bolj vplivali na energetsko oskrbo Evropske unije, ki je bila na tem področju izjemno odvisna od ruskega plina.
EU je denimo v letu 2020 skupno porabil 37.086 pentadžulov (PT) energije. 42 odstotkov so proizvedle članice, 58 odstotkov energije pa so uvozile.
Skupno mešanico domače proizvodnje in uvoza energije je sestavljalo predvsem pet različnih virov: surova nafta in naftni derivati (35 %), zemeljski plin (24 %), obnovljiva energija (17 %), jedrska energija (13 %) in trdna fosilna goriva (12 %).
Rusija je bila največja izvoznica energentov za EU, saj je v predvojnem času zagotavljala kar četrtino celotne energije oz. okoli 40 odstotkov vsega zemeljskega plina in 30 odstotkov vse surove nafte.
Embargo na rusko nafto že velja
Evropska unija je po ruski invaziji začela sprejemati sankcije, katerih namen je ošibiti rusko gospodarstvo in s tem tudi vojaško industrijo agresorja.
Junija lani je EU sprejel embargo na uvoz ruske nafte po morju, kar je predstavljalo dve tretjini vsega uvoza, vendar je še zmeraj dovoljeval uvoz ruske nafte po naftovodih.
Decembra je nato začela veljati popolna prepoved uvoza ruske nafte, februarja letos pa še prepoved uvoza vseh ruskih naftnih derivatov. Za Madžarsko in Slovaško, ki sta zaradi geografske lege odvisni od ruske nafte, velja izjema.
Na začetku decembra je skupaj z embargom na uvoz večine ruske surove nafte začela veljati tudi cenovna kapica za surovo nafto, ki jo Moskva izvaža v tretje države. Članice EU-ja so jo določile pri 60 dolarjih na 159-litrski sod, pri čemer so se uskladile s skupino G7 in nekaterimi drugimi partnericami.
Trdovratnejša odvisnost od plina
Če je članicam Unije nekako uspelo doseči dogovor o embargu na rusko nafto, pa tega zaradi odvisnosti ni bilo mogoče doseči za ruski plin. EU je sicer že dva tedna po začetku vojne predstavil načrt, po katerem bi do konca leta 2022 zmanjšali uvoz ruskega plina za dve tretjini.
Članice so se nato julija dogovorile, da bodo zmanjšale skupno porabo plina za 15 odstotkov do marca 2023.
Energetski strokovnjak z Instituta Jožef Stefan (IJS) Iztok Tiselj je za MMC pojasnil, da EU letno porabi okoli 400 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina.
Če je še predlani 150 milijard kubičnih metrov prišlo iz Rusije, se je dobava lani prepolovila na okoli 70 kubičnih metrov. Ruski plin je delno nadomestil utekočinjeni plin (LNG), katerega uvoz se je lani s 70–80 povečal na okoli 125–150 milijard kubičnih metrov.
Naslov infografike: Uvoz plina
Ruskega nadomeščata predvsem norveški in ameriški plin
Glede na uradne podatke Evropskega sveta se je med januarjem in novembrom 2022 uvoz ruskega plina zmanjšal na četrtino. EU je drugo četrtino uvozil iz Norveške in 12 odstotkov iz Alžirije.
Okoli četrtino vsega zemeljskega plina je EU v tem času uvozil v obliki utekočinjenega zemeljskega plina (LNG), predvsem iz ZDA, Katarja in Nigerije.
Iztok Tiselj pri tem opozarja, da je dobava utekočinjenega plina običajno precej, tudi do trikrat, dražja kot dobava plina po plinovodih.
Varčevalni ukrepi zalegli – skladišča plina še vedno skoraj polna
Zaradi odvisnosti od Rusije na energetskem področju je sicer po začetku vojne EU začel pozivati k varčevanju z energenti – od zmanjšanja hlajenja poleti na 25 stopinj Celzija do zmanjšanja ogrevanja pozimi na 19 stopinj.
Evropska komisija je prebivalce celo pozvala, naj več delajo od doma, se manj vozijo z avtomobilom in preverijo nastavitve bojlerja. Francoska diplomacija pa je denimo pozivala k oblačenju "pulijev" v zimskih mesecih.
Vsi ukrepi naj bi vendarle zalegli, saj je EU-ju – tudi zaradi ne prehude zime – uspelo privarčevati okoli 50 milijard kubičnih metrov plina. Evropski svet je tako pred kratkim objavil, da so evropska skladišča plina – s skupno kapaciteto okoli 110 milijard kubičnih metrov – še zmeraj napolnjena več kot 80-odstotno.
2022: Leto motene plinske dobave
Kot je za MMC še poudaril energetik Iztok Tiselj, je EU večino lanskega uvoza plina iz Rusije prejel v prvi polovici leta. Drugo polovico leta je namreč zaznamovalo pestro politično dogajanje okoli plinovodov.
Ruski plin je pred vojno v EU prihajal po petih plinovodih – Severni tok 1, Jamal, Modri tok, Turški tok ter prek plinovodov Bratstvo, Sojuz in Trans-Balkan, ki tečejo pod Ukrajino.
Ruski dobavitelj plina Gazprom je junija, uradno zaradi vzdrževalnih del, začel zmanjševati dobavo plina po plinovodu Severni tok 1, ki je predstavljal glavno arterijo nemškega gospodarstva. Ponovno odprtje je nato večkrat preložil proces glede dobave popravljene turbine.
Neslavni konec Severnega toka in tiha ukinitev Jamala
Saga s plinovodom je neslavni konec dočakala proti koncu septembra, ko sta bila Severni tok 1 in nikoli uporabljeni Severni tok 2 razstreljena. Švedska je po preiskavi novembra sporočila, da je šlo za sabotažo, za katero pa ni nihče prevzel odgovornosti. Ameriški raziskovalni novinar Seymour Hersh je ob sklicevanju na anonimne vire letos za sabotažo obtožil administracijo Joeja Bidna, kar pa je Bela hiša zanikala.
Rusija je popolnoma ukinila tudi dobave prek plinovoda Jamal. Marca lani so zaustavili dobave Poljski, ker za plin ni želela plačati v rubljih, ruski dobavitelj Gazprom pa je maja popolnoma zaustavil dobave prek Jamala, uradno zaradi sankcij, uvedenih proti matični družbi EuRoPol GAZ. Decembra se je po Jamalu popolnoma zaustavil še pretok plina v vzhodni smeri, od Nemčije proti Poljski.
Ruski plin zdaj v Evropo prihaja samo še prek ukrajinskih plinovodov, ki oskrbujejo Romunijo, Madžarsko, Slovaško in Poljsko, vendar je dobava manjša kot prejšnja leta, kažejo podatki bruseljskega možganskega trusta Bruegel. Dobava po plinovodu Modri tok, ki prek Turčije oskrbuje Bolgarijo, Romunijo in Madžarsko, medtem ostaja nespremenjena.
IAE tudi letos svari pred visokimi cenami
"Dobra novica je, da smo z varčevanjem in LNG-jem brez težav pokrili primanjkljaj v l. 2022, slaba novica pa je, da bo leta 2023 ruskega plina še manj," je bilanco plinskega poslovanja komentiral Iztok Tiselj.
EU bo ruski plin najverjetneje še naprej skušal nadomeščati z uvoženim utekočinjenim, a pri tem lahko nastanejo ozka grla v dobavi, je na nedavni varnostni konferenci v Münchnu opozoril vodja Mednarodne agencije za energijo (IAE) Fatih Birol.
Za razpoložljive količine LNG-ja na trgu naj bi se namreč potegovala tudi Kitajska. "Čeprav imamo dovolj terminalov za uvoz utekočinjenega zemeljskega plina, morda ne bo dovolj plina za uvoz, zato prihajajoča zima za Evropo ne bo lahka," je dejal Birol in posvaril pred ponovno rastjo cen.
Kako bo EU zagotovil dovolj energije?
EU se je zaradi svoje pretekle odvisnosti od ruskega plina znašel v škripcih glede srednjeročne energetske strategije. Unija sicer želi postati podnebno nevtralna do leta 2050 in prepoloviti toplogredne izpuste do leta 2030, vendar se hkrati po celini znova zaganjajo premogovniki in termoelektrarne.
"Kratkoročno z novo infrastrukturo ni mogoče nadomestiti izpadov. Vse vrste energetske infrastrukture se gradijo vsaj nekaj let," je za MMC ocenil Iztok Tiselj, sicer primarno strokovnjak za reaktorsko in jedrsko tehniko. Prav zato Evropa znova aktivira obstoječe premogovnike in termoelektrarne.
Sogovornik je skeptičen glede dolgoročnih načrtov EU-ja za pridobivanje velikega deleža energije iz obnovljivih virov, saj trenutno ni dovolj razvitih sistemov za dolgoročno shranjevanje.
Kot eno od mogočih rešitev za energetsko samooskrbo Unije navaja hidravlično lomljenje (ang. fracking) za pridobivanje plina in nafte iz skrilavcev, kar bi po njegovi oceni lahko vzpostavili v desetih letih. V času 20 let pa bi lahko EU zgradil "floto okoli 200 nukleark, kar bi skoraj razogljičilo elektriko".
