Slovenci smo dan knjige raztegnili kar na ves teden, v katerem organiziramo razne predstave, razstave knjig, knjižne recitale in veliko govorimo o knjigah, vse z namenom, da bi ljudem približali knjigo in razširjali bralno kulturo. "Če ne bomo brali, nas bo pobralo," je rekla nekoč Manca Košir, velika ljubiteljica knjig in ambasadorka branja, pri kateri se je porodila ideja o ustanovitvi študijskih bralnih krožkov po vsej Sloveniji. Idejo je v Revirjih podprla Zasavska ljudska univerza in tako je leta 2001 nastal v Knjižnici Mileta Klopčiča v Zagorju ob Savi eden prvih bralnih krožkov, ki deluje še danes. Prva mentorica Valentina Uran se je mentorstva priučila na Andragoškem centru Slovenije, pozneje je krožek vodila knjižničarka Valerija Pergovnik, od letošnjega leta naprej pa ga vodi Staša Lepej. Krožek je sprva nosil ime idejne vodje Mance Košir.

Bralni krožek se že več kot 17 let sestaja v zagorski knjižnici enkrat mesečno, vedno ob ponedeljkih. Kakšnih 10 do 15 stalnih članic razpravlja o knjigah. "Ko sem na Radiu Trbovlje prvič slišala, da se ustanavlja bralni krožek Beremo z Manco Košir, sem se takoj odločila, da se včlanim, saj zelo rada berem. Prvega srečanja sem se udeležila z rahlim strahom, da bodo preostali udeleženci veliko bolj bralno izobraženi. Predsodek je iz druženja v druženje postajal manjši in je izginil. Prepričana sem bila, da bo na prvem srečanju z nami Manca osebno in sem bila kar malce razočarana, ko v knjižnici nisem zagledala njenega obraza," pove Albina, ena prvih članic. In še doda: "Druženje in seznanjenje s knjižnimi deli me bogati in pritegne, da tudi sama posežem po predstavljeni knjigi. Ko knjigo predstavim na bralnem krožku, sem primorana v to, da razmišljam o prebrani vsebini in da izrazim svoje mnenje o prebranem. Knjiga mi pomeni nekaj brezčasnega, umirjenega, počasnega. Pri knjigah me včasih pritegne poznani avtor, zanima me, kaj novega je napisal, morda pa čisto nepoznana tema, ki mi odpira nova obzorja. Ko berem, imam občutek, da so prišli angeli na obisk. Rada posegam po poeziji, predvsem takrat, ko sem melanholična. Knjige si izposojam v knjižnici, kupujem pa jih redko."

Prvim šestim članicam novega krožka se je ob vsakem naslednjem srečanju pridružila še kakšna dodatna ljubiteljica knjig. Sčasoma je krožek "izgubil" Mančino ime in se zdaj imenuje na kratko le bralni krožek.

"Nekaj časa smo imele v svoji sredini celo enega moškega. Mitja iz Kisovca je rad bral in je vsakič vestno opravil svojo "domačo nalogo" - branje te in te knjige. Na vsakem srečanju so si članice bralnega krožka in en član zastavile nalogo, katere knjige prebrati, in na naslednjem srečanju smo se potem pogovarjale o teh knjigah. Mitja je vztrajal kar nekaj let. Včasih smo ga ženske malce preglasile, a se ni pustil zatreti. Suvereno in odločno je povedal svoje vtise o prebranih knjigah, ki so bili mnogokrat precej drugačni od ženskih. Mitja zdaj že dolgo ne prihaja več na krožek. Večkrat se še spomnimo nanj," doda Milena, nekdanja direktorica knjižnice, ki je v krožku prav tako od vsega začetka.

Kako deluje krožek?
Kako pravzaprav deluje bralni krožek? To, da spodbuja branje knjig in bralno kulturo, je razvidno že iz imena. V kraju, ki šteje dobrih 17.000 prebivalcev, se seveda vsi poznajo med seboj. Če se družiš že 17 let in več v bralnem krožku, se poznaš še malce bolj. V enem mesecu se nabere cel kup dogodkov, o katerih se je treba pogovoriti, si izmenjati recept za slastno torto, predebatirati nedavno likovno razstavo, literarni večer z znanim pisateljem, zadnje potovanje in izlet, pa še kakšne druge pomembne novice. Vodenje krožka kdaj uide izpod nadzora in se knjigoljubke zaklepetajo. Mentorica nekaj časa nemočno posluša, nato pa strogo poseže v živahno razpravo: "A se še malo pogovarjamo o knjigah?" A Ljuba, ki tako zavzeto pripoveduje o svojih doživetjih na nedavnem potovanju po Baliju, jo elegantno zavrne: "Saj SE pogovarjamo o knjigah! Ravno sem nameravala omeniti knjigo Jej, moli, ljubi, ki se dogaja tudi na Baliju."

Pravijo, da je zanesljiv znak, da je neka ženska osamljena in da nikomur ni mar zanjo, to, da ima ženska mačko in da obiskuje bralni krožek. Za zagorski bralni krožek tega ni mogoče trditi. Tamkajšnje knjigoljubke in knjigožerke ne vedo, kaj je osamljenost. Samotne so le, kadar se zatopijo in umaknejo v svet svojih knjig. Starost članic bralnega krožka je 50 plus, najstarejša Vera nosi že več kot osem križev. Vse so izobražene in dejavne tudi na drugih področjih. So redne obiskovalke kulturnih prireditev, gledaliških predstav, slikarskih razstav, koncertov ... Ukvarjajo se s slikanjem, pisanjem, delujejo humanitarno v raznih društvih, so prostovoljke, obiskujejo univerzo za tretje življenjsko obdobje ... V zagorski knjižnici se redno udeležujejo literarnih večerov in se spoznavajo z literati, katerih dela prebirajo in se o njih pogovarjajo na bralnem krožku.

Knjige izbirajo tudi tematsko
Tema prvega leta druženja je bila mladinska literatura. Tisto leto pa se je zgodil 11. september (2001) in bralke so ugotovile, kako malo pravzaprav vedo o islamu in preostalih religijah. Tragični dogodek v New Yorku je porodil idejo za osrednjo temo drugega leta bralnega krožka - verstva sveta.

"Religije smo spoznavale prek svetovne literature, katerih dogajanje je bilo postavljeno v kulturno okolje posameznih religij ali pa je že sama zgodba verske vsebine. Resno in zavzeto smo se lotile te precej težke teme. Na vsakem srečanju smo članice bralnega krožka pripravile študijo o eni izmed religij. Najbolj zavzeto, sistematično in študiozno se je te teme lotila Vera, upokojena učiteljica, ki je prebrala več zgodovinskih knjig na temo judovstva, napisala kratke povzetke vsebine in nas temeljito poučila o osnovah te vere. Vsaka članica je nato prebrala še kakšno leposlovno delo s tega področja. Brale smo Satanske stihe, Siddharto, Vrnitev v Tibet, Tibetansko knjigo mrtvih, prelistale smo Koran, Sveto pismo. To drugo leto je bil bralni krožek res bralni in študijski krožek, na katerem se je govorilo o resnih temah in bralo zahtevne knjige," se spominja Milena.

Kmalu zatem, ko je Slovenija vstopila v EU, je bil tema bralnega krožka Euroman, zbirka 27 proznih del iz držav članic EU-ja, s katerimi so bralke spoznavale literarno identiteto Evrope.

Naslednje leto so se lotile lahkotnejšega branja: humorja v literaturi. Nekatere so se na ves glas krohotale, ko so prebirale premalo poznanega slovenskega avtorja Zorana Hočevarja in njegove knjige Porkasvet, Za znoret in Rožencvet. "V glavnem junaku sem prepoznala modele z naše ulice," se smeji Staša.

Motivacija za branje
Erna doda: "Preden sem se vključila v bralni krožek, nisem prebrala skoraj nobene knjige. Članstvo v bralnem krožku me motivira k branju, druženje mi je prijetno. Informacije o prebranih knjigah, ki jih dobim od drugih članic, mi približajo literaturo, ki jo je vredno prebrati in za katero morda ne bi vedela. Mesečno preberem 2–3 knjige, večinoma si jih izposojam v knjižnici, redkeje kakšno knjigo tudi kupim. Vesela sem, da se je bralnemu krožku pridružila tudi moja hči in se skupaj spodbujava k branju."

Bralke imajo seveda različen okus za knjige. Vsako srečanje s knjigo je individualno, intimno doživetje posameznega bralca. Nekoga neka knjiga navduši, drugega ne prepriča ali celo navda z odporom. Prepričaš se lahko le, če knjigo prebereš.

Tudi pri Čefurjih raus! Gorana Vojnovića so mnenja deljena. Enim se je zaradi sočnih kletvic, uličnega slenga in fužinščine zdela knjiga neberljiva in neprebavljiva, drugim pa ravno zaradi njih vrhunska. Mnenja so se kresala tudi ob Möderndorferjevih knjigah. Starejšim članicam bralnega krožka se zdijo njegove knjige težke, moreče, polne seksa in grobosti, Staša pa ga ima za enega najboljših slovenskih avtorjev, za mojstra pripovedi z izredno psihološko in rahločutno dodelanimi junaki svojih zgodb. Čisto vse članice bralnega krožka pa so enotnega mnenja, da je bil Tone Pavček izjemna osebnost slovenske kulture in velik pesnik. Ob njegovi smrti so prebirale njegove pesmi in se ga spominjale kot pokončnega in toplega človeka. Nadvse navdušene so tudi nad Ferijem Lainščkom in Nežo Maurer, oba sta bila že gosta na literarnem večeru v zagorski knjižnici. Pogovor z njima je vodila dolgoletna članica bralnega krožka Staša. Na splošno dajejo velik poudarek branju slovenskih avtorjev. Članice so prebirale knjige nominirancev in nagrajencev kresnika, ob letošnjem Cankarjevem letu pa prebirajo seveda dela Ivana Cankarja.

"Predvsem smo ugotovile, kako malo poznamo slovensko literaturo in kako dobre književnike imamo tudi doma. Ponosni smo lahko nanje. A koliko povprečnih slovenskih bralcev pozna dela slovenskih sodobnih avtorjev - npr. Mihe Mazzinija, Janija Virka, Matjaža Pikala, Andreja Skubica, Romana Rozine? Pa si še kako zaslužijo našo pozornost! Precej popularni pa so v zadnjem času Vojnović, tudi Jančarja in Goloba se dosti bere," menijo bralke.

Spletle so se prijateljske vezi
Po tolikih letih rednega druženja so se med bralkami in članicami bralnega krožka razvile globoke prijateljske vezi, ki niso omejene le na prostor knjižnice. Najmanj enkrat letno gredo skupaj na izlet, ki je resnično ekskurzija v pravem izobraževalnem smislu. Literarni izlet vedno organizira zagorska knjižnica, katere direktor Matej Strgaršek se z veseljem občasno udeleži srečanj bralnega krožka in je ponosen na dolgoletno tradicijo in dejavnost tega krožka v knjižnici.

Izleti članic bralnega krožka so vedno v kraje, povezane s slovensko književno preteklostjo, vsakokrat pa obiščejo tudi knjižnico v tistem kraju. Ogledale so si rojstno hišo Miška Kranjca v Veliki Polani in na bregovih Mure prebirale odlomke iz njegovih knjig ter brale pesmi Ferija Lainščka in Vlada Kreslina. Odpravile so se po poteh Josipa Jurčiča na Muljavo, pa k izviru domače besede k Primožu Trubarju na Rašico, k Otonu Župančiču v Belo krajino, k Simonu Gregorčiču na Vrsno pri Kobaridu, pa v Haloze k Franu Miklošiču, k Vorancu v Podpeco .... Posebno doživetje je bilo, ko se je literarnega izleta udeležila citrarka in je krožkaricam pri Tavčarjevem dvorcu zaigrala na citre pesem Cvetje v jeseni. Cilj letošnjega literarnega izleta je že določen: Vrhnika in Ivan Cankar, seveda.

Na vprašanje, kaj ji pomeni bralni krožek, odgovori tudi Ljuba: "Brez ljubezni in knjige mi živeti ni. Knjiga mi pomeni ogromno ... Je res najboljša prijateljica. Odkriva in kaže mi svet, ne da bi se sploh premaknila iz varnega zavetja doma. Popelje me v intimnost človeške duše, pa naj bo to v resničnosti ali le v bujni domišljiji pisatelja. Sredi poletja lahko z njo prezebam v globokem snegu ali pa se sredi domačega snežnega meteža potim v afriški vročini. Je najboljši pripomoček za spanje, saj brez vsaj nekaj prebranih strani ne zatisnem oči. Ob moji postelji je vedno nekaj knjig. Knjiga je prva stvar, ki jo zagledam, ko zjutraj odprem oči. Po kateri sežem, pa je odvisno od razpoloženja. Me zanima, kako se bo nadaljevala napeta včerajšnja kriminalka? Sem sanjava in romantična ter me mika poezija? Bi morda rada spoznala daljne kraje in druge kulture, ker se pripravljam na potovanje? Morda pa bi se poistovetila in kaj svetovala zakoncema, ki premagujeta krizo? Tudi kakšen naturopatski nasvet glede prehrane in zdravja bi bilo dobro obnoviti, da ne bi trgalo in bolelo po celem telesu ... Vse je v knjigah na dosegu roke. Čakanje v vrsti pri zdravniku ali na letališču med dvema poletoma, vožnja z vlakom ... v torbici ali nahrbtniku je vedno dovolj prostora za knjigo. Da ne govorim o užitku ležanja v kadi tople vode z najboljšo prijateljico ... Naj se to prijateljstvo nikoli ne neha."

Staša pa pravi: "Ko pridem prvič v tujo hišo, stanovanje ali pisarno, mi pogled najprej poišče knjižne police. To veliko pomeni o ljudeh, ki živijo tam. Sterilno čisto, čeprav bogato opremljeno stanovanje, a brez knjige, je prazno in brezčutno. Že Cicero je dejal, da je soba brez knjig podobna telesu brez duše. Je kaj lepšega od starih knjig, ki rahlo dišijo po žaltavosti in zaprašenosti, ob katerih kihaš, ko jih listaš? Branje je za duha to, kar je telovadba za telo. Zanj ne potrebuješ fitnes centrov, le udoben kavč ali klopco. Lepo je brati med visokimi poletnimi travami na dišečem travniku, prijetno ob morju, na plaži, ob jutranji kavi ali v banji. V nasprotju z večino pa knjige tudi kupujem. Naša družinska knjižnica obsega kakšnih 8.000 knjig."

Podatkov o tem, koliko bralnih krožkov je v Sloveniji, ni mogoče dobiti. Bralni krožki se razpršeni in se največkrat izvajajo v najbolj naravnem okolju za to dejavnost, torej v knjižnicah. Delujejo pa tudi prek raznih drugih institucij in nevladnih organizacij, predvsem Andragoškega centra Slovenije. V Ljubljani imamo Bralno društvo Slovenije.

Bralni krožek Knjižnice Mileta Klopčiča je vsekakor med najstarejšimi delujočimi krožki, če ne celo kar najstarejši in najdejavnejši. Žal je zagorska knjižnica zaradi hude prostorske stiske trenutno med slabše opremljenimi knjižnicami v Sloveniji. Obljubljena je sicer nova knjižica, a so to za zdaj le želje in sanje.

Praznujmo svetovni dan knjige in širimo bralni virus še naprej, tudi s takšnimi zgledi, kot je bralni krožek nekega majhnega kraja.