V dveh dneh konec marca 1945 so zavezniška letala s partizanskega letališča Krasinec v Beli krajini na osvobojeno dalmatinsko ozemlje prepeljala več kot 2000 ljudi. O tej doslej neraziskani operaciji ob koncu druge svetovne vojne je po 80 letih od dogodka izšla knjiga avtorice Ilinke Todorovski Po zračnem mostu iz Bele krajine v Dalmacijo. Izdala jo je založba Vojaškega muzeja Slovenske vojske.

Kot nam v pogovoru pove avtorica, je sama zgodbo poznala iz družinskega ustnega izročila, saj sta bili med evakuiranimi tudi njena babica Fančka Senica in njena mama, takrat dveletna deklica, Danica Todorovski. Ker je od dogodkov minilo že toliko časa, je bil zdaj zadnji čas, da lahko zgodovinskim pisnim virom in arhivskim dokumentom dodamo še ustna pričevanja nekaterih udeležencev. Številna so zapisana v novi knjigi in ohranjena za prihodnje rodove.

Celotna akcija je dokaz učinkovitega sodelovanja zavezniških in partizanskih sil, hkrati pa tudi nenavadna epizoda reševanja civilistov iz grozeče nevarnosti. Angloameriški zavezniki so akcijo na prošnjo partizanske vojske izpeljali v najkrajšem mogočem času, varno in brez žrtev, čeprav je potekala v neposredni bližini sovražnih sil, le nekaj kilometrov od nemških in ustaških položajev, in v ozračju pričakovanih spopadov večjega obsega.

Partizanska letališča

Belokranjsko ozemlje je bilo svobodno od kapitulacije fašistične Italije septembra 1943. Že kmalu je začela po zraku prihajati zavezniška pomoč – na dogovorjene kraje so zavezniška letala odvrgla tovor ali spustila padala z zaboji s hrano, zdravila, oblačila, seveda tudi orožje. Kmalu pa so začeli organizirati tudi t. i. letališča, da so letala lahko pristala. "Sčasoma so uredili na široki obkolpski ravnici v neposredni bližini mejne reke Kolpe dve letališči. Danes si pod besedo letališče predstavljamo stezo s svetlobnimi oznakami, nadzornim stolpom, a ko vidimo fotografije iz tistega časa, je bilo to letališče nič drugega kot steptane in omejene njive. Pozneje, ko so imeli že nekaj orožja, so bile na privzdignjenih mestih postavljene havbice, s katerimi so poskušali nadzorovati zračni prostor," letališče opiše naša sogovornica Ilinka Todorovski. Ko so bile slabe vremenske razmere, pristajanje in vzletanje nista bili mogoči.

Kljub takšnim osnovnim pogojem so s teh letališč v južno Italijo prepeljali kar nekaj ranjencev. Med prvimi tujimi zavezniškimi misijami, ki so prišle na osvobojeno belokranjsko ozemlje, je bila na primer meteorološka ekipa, ki je delovala pod Gorjanci in je bila povezana tudi z letalskim prometom, tako da se je vzpostavila struktura za letalski transport.

Na majhnem območju ogromna koncentracija ljudi

Bela krajina je bila takrat mravljišče ljudi z vseh vetrov. Koncentracija civilistov in predvsem tistih najranljivejših, kot so bili otroci, matere, nosečnice, begunci, ranjenci, bolni, ostareli, je povzročala varnostne skrbi.

Pričakovali so, da se bodo nemške, ustaške in četniške sile z Balkana umikale v tej smeri, in verjetno se je zdelo, da bo prav Bela krajina prizorišče odločilnih spopadov. Na začetku leta 1945 so namreč nemške sile izvedle nekaj zračnih napadov na to območje, prav tako so prek Kolpe vdirale ustaške skupine in požigale obmejne vasi.

Hkrati je bila zima na prelomu let 1944 in 1945 strašansko težka, mrzla in dolga. "Bilo je veliko snega, kar je onemogočalo transport in kar naenkrat ni bilo hrane, energentov, vsega je primanjkovalo. Na širšem belokranjskem območju je vladala lakota," opiše Ilinka Todorovski. To je bilo še posebej težavno, saj je bilo na tem malem koščku ozemlja v tistem času ob domačinih še ogromno prišlekov – celoten vojaško-civilni vrh NOB-ja, vse zavezniške misije, številne organizacije, Slovensko narodno gledališče, mnogo srbskih beguncev.

Začela so se pojavljati vprašanja, kaj bodo z vsemi temi ljudmi, sploh tistimi, ki se niso sposobni bojevati, ob morebitnih večjih spopadih. "Ob tem pa mi med raziskovanjem vseeno ni uspelo povsem razvozlati sprožilca akcije evakuacije. Zdi se, da je šlo za splet okoliščin in verbalnih nejasnosti. Ko je predstavnik slovenskega glavnega štaba šel na obisk k hrvaškemu glavnemu partizanskemu štabu v Knin, je pojasnil, kakšna je situacija s civilisti, hrano, varnostnimi razmerami, in sogovornik mu je rekel, da gre vendarle za tako resno stvar, da bi bilo smiselno o tem obvestiti generalštab. Kot je mogoče rekonstruirati iz celotne verige pisnih dokumentov, je Tito nato sporočil vodji britanske misije pri vrhovnem poveljstvu, da je osvobojeno ozemlje obkroženo in da bi bilo dobro te ljudi evakuirati. Ker – tako je zapisano – Tito pred tem nikoli ni prosil za pomoč, so zavezniki zdaj želeli pomagati," pove avtorica raziskave in knjige.

Šifrirano brzojavko so iz britanske misije v Beogradu poslali z najvišjo stopnjo nujnosti: "Maršal Tito je prosil za urgentno evakuacijo 2000 Jugoslovanov. (...) Večini teh ljudi grozi, da bodo ubiti, če jih bodo prijeli. Položaj je kritičen, evakuacijo je treba izpeljati takoj."

V naslednjih dneh so se dogodki odvijali z bliskovito hitrostjo. Britanska misija je zasnovala akcijo, ki je po besedah Ilinke Todorovski danes težko zamisljiva: "Aktivirana je bila ameriška eskadrilja, nastanjena v Brindisiju. Več tisoč ljudi bodo prepeljala z letali, ki bodo ves čas vzletala in pristajala."

Vse je potekalo zelo hitro in čim bolj skrito

Ko se je izvedelo za akcijo, je bilo treba čim hitreje organizirati izbor ljudi, ki jih bodo evakuirali, ta množica pa je na območje vzleta morala priti hkrati čim bolj nadzorovano in seveda čim manj opazno, da ne bi na dogajanje opozorili le nekaj deset kilometrov oddaljenih nasprotnikov čez Kolpo.

Kako so pripravili sezname ljudi, ki jih bodo evakuirali? "Krajevni narodnoosvobodilni odbori so pozvali svoje zastopnike po vaseh, naj obvestijo ljudi o evakuaciji, in sicer po ključu: nosečnice, matere z otroki, oslabeli, starejši in bolni, potem so v kvoto prišli tudi srbski begunci, ki jih je bilo takrat res veliko, tretji so bili funkcionarji Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Na seznamih, ki so nastajali, so bili nato dopisani še različne komisije, zakonci funkcionarjev, Slovensko narodno gledališče," našteje Ilinka Todorovski in doda, da je dragocen vir tega kaotičnega obdobja dnevnik Ivana Pirnata, ki je bil davčni uradnik v Črnomlju, ljubiteljski fotograf in član fotosekcije Slovenskega narodnoosvobodilna sveta (SNOS). Pirnat zapiše: "Vsi govorijo samo o tem, vsi si želijo v Dalmacijo, saj je v zraku čutiti, da se nekaj približuje." Skoraj vsak dan so se namreč prožili alarmi zaradi preleta sovražnih letal in zaradi vojaških akcij v neposredni bližini vasi.

Zanimanja za odhod, čeprav se ni vedelo, kam točno gredo in kaj jih tam čaka, je bilo torej več, kot je bilo nato prostora na letalih. Ko je prišel dan evakuacije, so s stalnimi poleti 25. marca 1945 prepeljali 788 ljudi, od tega 516 odraslih in 272 otrok; 26. marca pa 1253 ljudi, od tega 802 odraslih in 451 otrok.

Zračni most za formacijo transportnih in lovskih vojaških letal

Polet je trajal približno dve uri in pol. V Beli krajini so bili na cvetno nedeljo vsi pogledi uprti v nebo: opazovali so jate letal, ki so prihajala in odhajala, in razpravljali o evakuaciji. Letala so namreč letela v formaciji: 12 ameriških vojaških transportnih letal dakota je spremljalo in varovalo osem lovskih letal spitfire, ki so jih pilotirali jugoslovanski piloti, ki so se urili v zavezniški bazi v Bariju.

Izkušnja je bila edinstvena tudi za evakuirane. Fančka Senica, ki se je na letalo vkrcala skupaj z dvoletno hčerko, se je spominjala, kako je vse strašansko ropotalo in brnelo: "Vse okrog so bile mame, po katerih so plazili otroci. Ko smo se dvigali, pa eno samo kričanje. Še dobro, da ni dolgo trajalo, ker bi od strahu in slabosti vsi pomrli."

Vreme nad Belo krajino se je po teh dveh dneh poslabšalo, kar je onemogočilo prelete, hkrati pa so zavezniki videli, da prevažajo ljudi, ki niso v smrtni nevarnosti in tudi ne na smrt bolni ali ranjeni, da bi jih bilo res tako nujno premikati. Kot v knjigi opiše avtorica, je podmaršal George Mills operacijo ustavil in za to navedel tri razloge: transportna letala so nujno potrebovali za nujnejše prevoze v Sredozemlju, lovska letala, ki so jih varovala, pa za bojne naloge, evakuacija je vzbudila precejšnjo pozornost sovražnih sil in tudi to, da med evakuiranci ni bilo veliko ranjencev. Hkrati je zagotovil, da če bi se morebiti pojavila potreba po evakuaciji večjega števila ljudi v bolnišnice v Italiji, bodo to še vedno zagotovili.

"Vsi ljudje, ki so bili na seznamih za evakuacijo, tako niso bili prepeljani na varno. Težko je tudi natančno ugotoviti, kdo vse je bil evakuiran, saj je med evakuacijskimi lističi iz mape narodnoosvobodilnih odborov na Dolenjskem in seznami, ki so jih sestavili ob prihodu v Dalmacijo, minimalno ujemanje. Povsem natančnega seznama evakuiranih oseb nimamo, imamo dva seznama z datumoma 25. in 26. marec, za katera lahko sklepamo, da sta nastala v vojaškem oporišču v Biogradu ob prihodu evakuirancev. Seznama definitivno nista popolna in tudi ne zelo natančna. Na primer Alma Karlin je napisana dvakrat – enkrat kot Alma Karlin, enkrat kot Maksimiljana Karlin. Ponekod piše samo priimek osebe z otroki in tako ne vemo, koliko je bilo otrok. Na tem seznamu recimo ne najdemo moje stare mame in moje mame, za kateri po ustnem pričevanju zanesljivo vemo, da sta bili evakuirani. Na tem seznamu ni mame Anice Muller, ki se je rodila v Dalmaciji in ima tudi v svojih dokumentih kot kraj rojstva napisan Kaštel Stari," zagate, na katere je naletela med raziskavo, pojasni Ilinka Todorovski.

Ta dva seznama sta sicer najobsežnejša dokumenta, ki pričata o evakuiranih, in skupaj s pregledom poročil zaveznikov, ki so za vsako letalo posebej evidentirali, koliko odraslih in koliko otrok je bilo prepeljanih, se je število evakuirancev ustavilo pri 2041.

Zakaj v Dalmacijo?

Evakuirance so na letališču Zemunik izkrcali po hitrem postopku. Odpeljali so jih do prvih začasnih namestitev, kjer so nekatere sprejeli domačini s hlebci kruha. Zdravnica Zora Konjajev, ki je na varno prišla s hčerko Cvetko, se je spominjala: "Bile smo pretresene, s solzami v očeh. Ta hlebec iz bele moke, ki ga nismo videle že več let, je pomenil: vojne je konec, svoboda je, živi smo, začelo se je drugo življenje."

Kako to, da so za evakuacijo izbrali prav Dalmacijo? Na začetku decembra 1944 je bilo osvobojeno celotno dalmatinsko zaledje, kar je odprlo pomorska pot za zavezniške transporte iz Italije. Dalmacija je tako kmalu opravljala tudi vlogo slovenskega vojaškega zaledja, saj so tam po ustanovitvi partizanskih bolnišnic vzpostavili tudi organizacijsko razvejano bazo.

"Dalmacija se je za evakuacijo ponujala kot naravna rešitev. Če beremo britansko korespondenco med posameznimi misijami, piše, da evakuacija v Italijo ne bi bila mogoča, ker dva tisoč ljudi ne morejo nikamor namestiti. Prav tako so pred tem v tisti mrzli zimi v Dalmaciji – pri Zadru – poiskali prostor za začasne partizanske bolnišnice in malo pozneje še vojaško oporišče v Biogradu, ki je opravljalo številne naloge: poleg sprejemanja slovenskih ranjencev po kopnem tudi prevzemanje orožja, ki so ga zavezniki po morju pripeljali do Splita in so ga nato po kopnem tovorili na slovensko ozemlje, tam so hkrati sprejemali tudi prekomorce – borce, ki so se prihajali borit sem z drugih bojišč ali iz internacije," opiše Ilinka Todorovski.

Med partizanskima letališčema Krasinec in Zemunik pri Zadru je bil tako vzpostavljen zračni most, prek katerega je stekla akcija evakuacije. "Hkrati so v nekem trenutku v vodstvu slovenskih partizanov v Beli krajini ugotovili, da je to tudi imeniten način, da orožje, ki so ga morali pred tem tovoriti po kopnem po sovražnem ozemlju, pošljejo z letali, ki so se vračala iz Zadra po evakuirance." Tako so v dveh dneh v Dalmacijo prepeljali več kot 2000 ljudi, v Slovenijo pa več kot 100 ton pomoči. Povratni leti z orožjem, gorivom in hrano so bili za slovensko partizansko vodstvo vsaj toliko pomembni kot to, da jih je evakuacija razbremenila skrbi za 2000 lačnih in za boj nesposobnih civilistov, meni naša sogovornica.

Kako so se organizirali

Evakuiranci so bili razporejeni po hišah domačinov, izpraznjenih počitniških vilah in javnih stavbah. Dalmacija se je sicer v tistem času šele postavljala na noge po osvoboditvi, med domačini je vladalo pomanjkanje, številni večji kraji so bili bombardirani in v ruševinah. "Ko je vodstvo baze dobilo okrožnico, naj se pripravijo na prihod večjega števila ljudi, so jih prvi dan razvažali v različna poslopja, ki so takrat sploh še imela štiri zidove in streho, tudi če niso imela oken. Vsak je dobil dve vojaški odeji in neki varen suh kotiček, kjer so lahko prenočili. Le tu in tam se je ohranilo pričevanje, da so prespali na postelji, sicer pa na tleh. Potem so iskali trajnejšo rešitev in sledila je odločitev, da se jih naseli v počitniških vilah in domovih na takrat že turističnem območju med Trogirjem in Splitom – v Kaštelih," navaja Ilinka Todorovski.

Če beremo zapise Alme Karlin, vemo, da je to potekalo precej kaotično. Šele pozneje je bila vzpostavljena civilna uprava, tako da je bilo v Dalmaciji slovensko vojaško oporišče v Biogradu, v Kaštelih pa civilna baza Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ki so ji rekli slovenski zbeg. Počasi je položaj začel dobivati organizirano obliko begunskega taborišča, razporejenega v več hišah in krajih. Vzpostavili so kuhinje, kjer so evakuiranci dobili več obrokov dnevno, organizirali so ambulante, tudi porodno sobo, šolo.

"Odnosi z domačini niso bili pretirano topli, saj so za domačine evakuiranci pomenili še dodatna lačna usta, veliko je bilo tudi strahu, da so s sabo prinesli tifus ali kakšno drugo nalezljivo bolezen. A ko se je izkazalo, da niso nevarni zanje, in je stekla med njimi še neuradna trgovina – evakuiranci so namreč dobili več hrane, kot jim jo je uspelo pojesti, zato so konzerve radi zamenjali za sezonsko sadje, zelenjavo, ribe, tudi tobak –, se je sobivanje razživelo," pravi naša sogovornica.

V časopisu Ljudska pravica so maja objavili opis, kako se godi evakuirancem: "V Kaštelih živimo kakor v paradižu. Vsega imamo, sonca, morja, hrane in pa zlasti mnogo veselja za organizatoričino delo. Takoj smo ustanovili kulturno-politične krožke, pionirske skupine in omladinske, ustanovili smo ljudsko šolo in celo gimnazijo! Redne so politične ure, imamo svojo čitalnico – smo tako rekoč republika zase. Priredili smo že celo vrsto uspelih prireditev in mitingov, zlasti pa smo slovesno proslavili 27. april, štiriletnico Osvobodilne fronte, ter 1. maj. Prav tako smo praznovali osvoboditev Trsta in Gorice."

Tako jih je dosegla tudi novica, da je vojna na evropskih tleh končana. "Nekega lepega dne smo se sončile na terasi, pa naenkrat zaslišimo ribiča, ki je veslal pod hišo in kričal, da je vojna končana. V trenutku je nastala popolna tišina. Strašnemu veselju je sledil občutek globoke žalosti zaradi vseh, ki smo jih izgubile," se je tega trenutka spominjala Zora Konjajev. Naslednje dni so se v Kaštelih vrstile številne slovesnosti – pelo se je in plesalo.

Vračanje je bilo mučno in neorganizirano

Če se je pot evakuirancev v Dalmacijo odvila hitro in dobro organizirano, pa je njihovo vračanje domov potekalo počasi in stihijsko. Številni so se vračali v lastni režiji, kot se je kdo znašel, večina pa v nekaj transportih med koncem maja in začetkom junija. Ilinka Todorovski poudari, da je imela nova partizanska oblast v domovini ogromno dela z organizacijo življenja, vzpostavljanjem porušene države, ostanki vojne in še čim in se z nekaj sto ljudmi, ki so še bili v Dalmaciji, ni zmogla ukvarjati.

Sekretar zbega Jože Valentinčič se je odločil, da bo kar sam ukrepal, saj so se v Dalmacijo že začeli vračati domačini. Z mornariškim poveljstvom v Splitu se mu je uspelo dogovoriti, da so dali na voljo nekaj ladij za osebni potniški promet, s katerimi bi lahko prepeljali do 1000 ljudi, na Reki pa zanje uredili etapno postajo, od koder bi lahko pot nadaljevali po železnici.

Po besedah Fančke Senica je bila pot naporna: "Štiri dni smo porabili samo do Novega mesta! V Kaštel Starem so nas vkrcali na ladjo Sitnica. Morje je bilo živo, kot so rekli, strašni valovi so bili in nas je nepopisno guncalo. Tako presneto nam je bilo slabo." V Ljubljano so nato potovali v tovornih vagonih, okenske odprtine so bile prekrite z zabitimi deskami. "Vmes pa špranje in nazarenski prepih! Sploh ne vem, kako smo zdržali do Ljubljane. Tam smo spet čakali – na vlak do Novega mesta."

Evakuiranci so se tako postopno vračali na svoje domove, kjer so znova morali vzpostaviti svoje življenje. Nekatere je pričakalo pogorišče domače hiše, druge zaraščene kmetije, vsi pa so se morali čim hitreje znajti v novi, povojni realnosti.

Izgubljena dokumentacija

Evakuiranci so se torej domov vračali med koncem maja in prvimi dnevi junija. Zbeg so formalno likvidirali 8. junija in v Kaštelih so ostali samo še srbski begunci, ki so jim pustili tudi vso hrano, medtem ko so vse drugo iz zavezniških skladišč z ladjami prepeljali na sever in pretovorili v Slovenijo. "Največja vrzel v razumevanju te celotne epizode je natančen podatek o delovanju zbega, o številu ljudi. Vemo, da so bile vse evidence zelo natančno vodene, ker je bilo ob likvidaciji zbega v Slovenijo prepeljanih 13 škatel dokumentacije, vključno s kartotekami za vsakega evakuiranca posebej, kar je dokumentirano v primopredajnem zapisniku med zadnjim upravnikom zbega in predstavnikom novega ministrstva za socialo, ampak se je nato za to dokumentacijo izgubila vsaka sled. Mogoče je obstala neevidentirana v arhivih kakšne institucije in se kdaj v prihodnosti še najde. Sami mi tega pomembnega vira ni uspelo najti," pravi avtorica raziskave.

Spomini in ustna izročila

Pisni viri so torej zelo omejeni, v povojni novi resničnosti pa tudi za obujanje spominov in premišljevanje, kaj so evakuirani pravzaprav doživeli, ni bilo veliko časa. Nenavadna zgodba množice evakuiranih z letali je tako obstala predvsem v pripovedovanju v domačih krogih in lokalnem okolju. "Del je je seveda utonil v pozabo, v veliki meri pa so se v pripovedih dogodki tudi pomešali z informacijami o drugih evakuacijah in posamičnih prevozih bolnih, nosečih, otrok, ranjenih, ki so tudi potekali v istem času s partizanskih letališč v Beli krajini," pove Ilinka Todorovski.

Med evakuiranimi je bila tudi družina Polič s takrat majhnimi sinovi – Radkom, Vaskom in Svetozarjem. Radko oziroma Rac, ki je pozneje postal znani gledališki igralec, je v svojih spominih omenjal, da naj bi po pripovedovanjih nemški lovec streljal proti enemu od letal, ki je prevažalo evakuirance, in je to strmoglavilo v morje. Med raziskavo v ameriških, angleških in jugoslovanskih vojaških arhivih tega ni bilo mogoče potrditi. "Res pa je, da so se v enem od evakuacijskih poletov ameriškim dakotam nevarno približala nemška lovska letala, ampak so jih jugoslovanska lovska letala, ki so bila v spremstvu teh dakot, odgnala."

Vsi evakuiranci so torej varno prišli v Dalmacijo, iz nje pa odšli nazaj domov z neponovljivo izkušnjo, težko preizkušnjo in spominom, ki ga danes znova odkrivamo.