Vprašanje samooskrbe in prehranske varnosti je v bistvu tudi vprašanje 'kaj če …?'. Torej, ali imamo kot država dovolj mehanizmov, da v času krize ali nenadnega dogodka prehranimo prebivalstvo (tudi dalj časa)?

Definicija samooskrbe je preprosta. Gre za zmožnost države, da zagotovi potrebno količino hrane. Večinoma se sicer pogovarjamo o stopnji samooskrbnosti, ki pa pomeni le razmerje med proizvedeno količino nekega prehranskega proizvoda in porabo tega v nekem (po navadi letnem) obdobju. Stopnja samooskrbe ni zadosten kazalnik stanja na področju prehrambne varnosti, saj pri izračunu ne upošteva uvoza "surovin" vmesnih proizvodov (npr. krma za živali) in preferenc potrošnikov, ki se spreminjajo. Prav tako ne pomeni, da smo vse proizvedeno porabili doma, saj del prehranskih proizvodov izvozimo. Razliko potreb pokrivamo z uvozom.

Samooskrba ni tudi prehranska varnost

Samooskrba tudi ni enaka prehranski varnosti, saj ta pomeni stabilen vir prehrane za prebivalstvo, ki vključuje več deležnikov. Pri določanju prehranske varnosti je namreč treba upoštevati vse, kar potrebujemo, da pridelamo hrano. To pomeni, da moramo imeti tudi gorivo za kmetijsko mehanizacijo, semena za vzgajanje novih pridelkov, krmo za živali, veterinarska zdravila, gnojila oziroma fitofarmacevtska sredstva ipd.

V času normalnih razmer skorajda nobena država ni samooskrbna, tudi zato, ker ji ni treba biti. Razliko med proizvedenim/izvoženim in porabljenim namreč v času normalno delujočih trgov države brez težav dokupijo na evropskem ali drugih trgih.

Slovenija nima določene najnižje stopnje samooskrbnosti, ki bi bila potrebna za kolikor toliko normalno preskrbljenost prebivalstva s hrano. Določila je le stopnjo samooskrbnosti, ki jo želi doseči (a je ni) pri pridelavi zelenjave (vsaj 50 odstotkov – zdaj 33 odstotkov) in reji prašičjega mesa (vsaj 70 odstotkov – zdaj 37 odstotkov), jasnih ciljev glede želene stopnje splošne samooskrbe pa ni določila.

Prva rešitev: črpanje iz blagovnih rezerv

Kot so povedali na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), bi v Sloveniji ob izrednih razmerah, kot so zaprtje meja, omejenost trgovine ali naravne nesreče, določeno krajše obdobje lahko zagotavljali črpanje zalog hrane iz državnih rezerv za nekatera ključna živila in kmetijske proizvode, pri čemer je vprašanje pripravljenosti zelo odvisno od tipa izrednih razmer, stopnje funkcioniranja verig in delovanja enotnega trga ter navsezadnje tudi obdobja v letu, v katerem se zgodi izredni dogodek. "V splošnem pa bi imela Slovenija v primeru dlje trajajoče krize, ki bi omejila pretok blaga, storitev, težave zagotoviti prehransko varnost zaradi primanjkljaja kmetijskih zemljišč, saj imamo le 0,08 ha njivskih površin na prebivalca, s čimer smo pri repu držav članic in velike uvozne odvisnosti na področju vmesnih surovin, kot so krma za živali, fitofarmacevtska sredstva, goriva za pogon kmetijskih strojev, mineralna gnojila, protimikrobna zdravila in semena," so povedali na MKGP-ju.

Aktivacija vseh kmetijskih površin in spodbujanje lastne oskrbe s hrano

Kaj bi torej država ob takšni krizi storila? "V primeru izrednega, dlje trajajočega dogodka bi se verjetno aktivirali vse kmetijske površine, vrtovi, ohišnice. Prebivalci bi si poskušali zagotoviti čim višjo stopnjo lastne oskrbe. Kljub vsemu pa ne bi zmogli (vsaj ne takoj in ne na kratek rok) zagotoviti življenjskega standarda, raznolikosti prehranske izbire in količin, kot so jih prebivalci Slovenije vajeni," pravijo na ministrstvu. Opozarjajo, da je Slovenija v desetletjih po drugi svetovni vojni izgubila znaten obseg kmetijskih površin, saj jih je namenila razvoju drugih gospodarskih panog, poselitvi ter prometni in drugi infrastrukturi. S tem je država omejila možnosti za zagotavljanje lastne prehranske varnosti.

Kako dolgo? Ne preveč.

Kot pravijo na ministrstvu, je težko oceniti, kako dolgo bi lahko država v primeru kriznega dogodka prebivalstvo "hranila" iz rezerv. Ker bi se spopadli s pomanjkanjem prej naštetih surovin, potrebnih za pridelavo hrane, bi bila produktivnost kmetijstva zagotovo nižja. Nujno bi potrebovali več kmetijskih površin, kar bi lahko reševali z aktivacijo tistih, ki zdaj ne veljajo za kmetijske, to pa so gozdne in tudi zdaj zaščitene površine. Dodajajo, da bi bil v tem primeru nujen tudi razmislek o obsegu živinoreje, saj bi morali poiskati ravnovesje med proizvodnjo živil rastlinskega in živalskega izvora.

Lastnih semen imamo premalo

Težava bi se pojavila tudi pri oskrbi s semenom za nove posevke, saj Slovenija tudi na tem področju ni samooskrbna. Pridelava uradno potrjenega semena je v zadnjih letih upadla za več kot 50 odstotkov, na zgolj 995 hektarov v letu 2021. V letih 2022 in 2023 se je sicer pridelava semena rahlo povišala, a ne dovolj, da bi se Slovenija približala samooskrbi. Največ se pridelujejo semena žit, njihov delež v celotni semenski pridelavi pa je 60-odstoten. Za slovenski trg pridelamo dovolj semena konoplje, oljne ogrščice in oljne repice. Samooskrba s semenom ječmena, ovsa, tritikale (krmno žito), ajde in pšenice pa ni zadostna. Z domačo pridelavo semena koruze lahko posadimo le dva odstotka njiv, namenjenih pridelavi te poljščine. S pridelavo semenskega krompirja pa pokrijemo le devet odstotkov potreb po tem semenu.

"Razlogi za takšno stanje so dostopnost semena na trgu EU-ja, manj ugodne razmere za semenarstvo v Sloveniji, nekonkurenčnost pridelave, premajhno zavedanje o pomenu certificiranega semena in pomanjkanje interesa semenarskih hiš," pravijo na ministrstvu.

O popolni samooskrbi je danes tako nemogoče govoriti. Slovenija se ji je najbolj približala pred desetletji, ko je večina prebivalcev živela na podeželju in se je ukvarjala s kmetijstvom za lastne potrebe. Drugačen je bil tudi način prehranjevanja in življenja, medtem ko je treba danes pri zagotavljanju oskrbe s hrano upoštevati tudi preference potrošnikov, ki se skozi leta spreminjajo ali nihajo.

Ključna so kmetijska zemljišča. Imamo jih premalo.

Za povečanje samooskrbe in s tem prehranske varnosti so ključnega pomena kmetijska zemljišča in njihova zaščita pred trajno izgubo. Kmetijskih zemljišč imamo po besedah ministrstva premalo in jih celo vsako leto vedno več izgubljamo. V obdobju od leta 2012 do leta 2022 je Slovenija izgubljala okoli 860 hektarov zemljišč na leto. Drugi pomembni elementi povečanja samooskrbe so še investicije v kmetije, namakanje, prilagajanje podnebnim spremembam in vlaganje v znanje in tehnologijo. Čeprav sredstva prek programov podeželja in aktualnega strateškega načrta SKP 2023–2027 prihajajo, jih je po besedah ministrstva premalo, da bi zadostili potrebam.

Pomembni točki sta tudi kmetovalec, ki ima v verigi preskrbe s hrano pogosto podrejen položaj, in potrošnik, ki na hrano gleda z vidika cene, kar pogosto izključi kakovostne, lokalno pridelane izdelke.

Podnebne spremembe so realnost, in ne le občasni dogodki

Pridelavi hrane grozijo tudi podnebne spremembe, ki se kažejo v pogostih sušah, neurjih ali nalivih, ki uničujejo pridelke. Strategija, ki se spopada s temi grožnjami, nosi letnico 2008, sistematičnega pristopa na tem področju pa po besedah ministrstva za zdaj ni bilo. Nekaj investicij, namenjenih prilagajanju podnebnim spremembam, je sicer bilo izvedenih v okviru programov razvoja podeželja in zdajšnje skupne kmetijske politike, več pa se pričakuje od novega podnebnega zakona, ki je še v fazi osnutka. Napredek ovira tudi "prešibko zavedanje, da so podnebne spremembe realnost, in ne več občasni izjemni dogodek", pravijo na ministrstvu.

Pa vendar, podatki o samooskrbi niso neuporabni, saj pokažejo, koliko smo pridelali in koliko bi še morali pridelati, da bi dosegli porabo, ki lahko služi kot ocena potreb prebivalstva po določenih proizvodih.

Koliko smo pridelali in koliko smo porabili?

Podatki o samooskrbi za leto 2023, ki jih v dokumentu o prehranski varnosti omenja ministrstvo za kmetijsko, gozdarstvo in prehrano, kažejo, da smo samooskrbni pri koruzi (112 odstotkov porabljenega), govejem mesu (106 odstotkov), perutnini (109 odstotkov) in kravjem mleku (131 odstotkov), vseh drugih proizvodov, ki so vključeni v tabelo samooskrbe, pa smo pridelali manj, kot smo porabili. To so žito, pšenica, ječmen, krompir, zelenjava, sadje, prašičje meso, jajca in med. Za še tri živila, ki spadajo v skupino 'osnovna' – to so sladkor, olje in sol, pa podatkov ni, saj jih ali ne pridelujemo sami (sladkor) ali pa je pridelava zanemarljiva.

Pri skupni prireji mesa je sicer proizvodnja glede na leto prej zrasla za dve odstotni točki, a še vedno ne dovolj, da bi bili na področju pridelave mesa samooskrbni, saj pridelano predstavlja (po začasnih podatkih) le 83 odstotkov potreb. Kot že zapisano, pridelamo dovolj govedine in perutnine, slabo pa nam gre pri prireji prašičjega mesa. Še slabše je pri pridelavi medu, katerega proizvodnja je odvisna od številnih okoljskih dejavnikov in skozi leta močno niha. Če smo ga v letu 2022 proizvedli za 90 odstotkov potreb, so čebelarji leta 2023 pokrili le 13 odstotkov potreb.

Na področju rastlinskih kmetijskih proizvodov je bila stopnja samooskrbe leta 2023 najvišja pri žitih (80 odstotkov), najnižja pa pri sadju (16 odstotkov) zaradi neugodnih vremenskih razmer za njegovo pridelavo. Samooskrbnost se je v primerjavi z desetletnim povprečjem (2013–2022) zvišala le pri žitih (za sedem odstotnih točk), znižala pa pri sadju (za 18 odstotnih točk), krompirju (za devet odstotnih točk) in zelenjavi (za osem odstotnih točk), ugotavlja Statistični urad Republike Slovenije.

Vendar pa tudi če bi dosegli visoko stopnjo samooskrbe, to še ne pomeni nujno tudi prehranske varnosti. Ob morebitni večji krizi bi namreč zaradi nedostopnosti do trgov lahko začelo primanjkovati fitofarmacevtskih sredstev, gnojil, veterinarskih zdravil in goriva, ki je potrebno za delovanje kmetijskih strojev. Sledilo bi pomanjkanje semen in nato hrane tako za ljudi kot živali. Nedostopnost krmil bi povzročila padec števila živali, ki jih vzgajamo za hrano, zaradi pomanjkanja semen bi bilo manj zasejanih površin, ki bi bile zaradi slabega dostopa do gnojil manj rodovitne, poleg tega pa bi jih lahko napadali škodljivci, kar bi še dodatno zmanjšalo pridelek.

Rešitev je trajnostni pristop

Za boljšo odpornost v kriznih časih je tako nujna gradnja močnih prehranskih verig, kar v dokumentu Prehranska varnost v izrednih razmerah ugotavlja tudi ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Bistvena so kmetijska zemljišča, ki so na voljo v kombinaciji z razvejano dobro delujočo regionalno infrastrukturo, ki poleg pridelave hrane vključuje tudi njeno predelavo, skladiščenje (tudi v hladilnicah), distribucijske centre in distribucijo do potrošnika. Da bi veriga delovala tudi ob morebitni krizi, pa sta nujna tudi dvig oskrbe z lastnimi semeni in prehod v manjšo odvisnost kmetijstva od fitofarmacevtskih sredstev in mineralnih gnojil … Z drugimi besedami – potrebnega je več trajnostnega pristopa.

_{Projekt Futr za jutr sofinancirata Eko sklad – Slovenski okoljski javni sklad in Ministrstvo RS za okolje, podnebje in energijo.}