Upadanje štirinožcev, ki so razpeti med vodnim in kopenskim okoljem, pa lahko opazimo tudi na tistih območjih, kamor človeška noga ni stopila. Tam so lahko žrtve patogenih organizmov.

V teh dneh, ko nam je narava postregla z obilico padavin in so noči dovolj tople, bomo lahko zopet priča množičnim migracijam dvoživk iz prezimovališč v mrestišča. Čeprav se nam zdi, da so brezrepe in repate dvoživke vsesplošno prisotne, pa v svetovnem merilu veljajo za izjemno ogroženo živalsko skupino, saj se je polovica vseh znanih vrst številčno zmanjšala oz. se zmanjšuje, vsaki tretji vrsti pa grozi izumrtje. Vzroki za ogroženost dvoživk so kompleksni in med seboj prepleteni. Najpomembnejši dejavnik je razdrobitev in uničenje primernih bivališč. Mlake, mrtvice, plitvi jarki, gramoznice, večje luže so pomembna mrestišča večine vrst dvoživk, medtem ko vlažni travniki, grmišča in loke predstavljajo njihovo poletno zatočišče.

Za dvoživke raj, za človeka ničvredna ׳močvara׳
Do izginjanja in fragmentacije primernih habitatov je prišlo zaradi razpršene poselitve, opustitve tradicionalne kmetijske rabe (uvajanja novih tehnologij, vnosa pesticidov in gnojil), razvoja infrastrukture (cest, železnic, daljnovodov), regulacije vodotokov in protipoplavnih ureditev, čiščenja in izsekavanja vegetacije na bregovih, zasipavanja in izsuševanja mokrišč. Če z uničevanjem habitata vplivamo na izgubo življenjskega prostora dvoživk, pa s fragmentacijo povzročimo, da nastanejo manjše izolirane populacije dvoživk, ki se parijo v sorodstvu, s tem pa prihaja do izgube genetske pestrosti. Populacije z majhno genetsko pestrostjo so močneje izpostavljene boleznim, pesticidom in parazitom.

Povečanje UV sevanja
Kot vsa živa bitja, so tudi dvoživke odvisne od okoljskih razmer, predvsem od temperature in dostopnosti vode. Njihova koža je zelo prepustna za vodo in pline (z njo tudi dihajo) in da bi preprečili izsušitev, potrebujejo dovolj vlažno zunanje okolje. Njihova jajca nimajo zaščitnega ovoja, kar je lahko usodno v primeru izsušitve. Zato so skrb zbujajoča predvidevanja znanstvenikov, da se bodo v prihodnosti podvojile količine ogljikovega dioksida, zaradi česar se bo povprečna temperatura zvišala za 4°C. Nivo morske gladine se bo dvignil preko dveh metrov, kar bo povzročilo spremembe v vzorcu padavin in s tem pogostejša in dolgotrajnejša sušna obdobja. Globalno segrevanje vpliva tudi na razmnoževanje dvoživk. Topli zgodnje spomladanski dnevi lahko predčasno prekinejo njihov zimski dremež, zato nastopi paritveni čas prej kot običajno, hkrati pa so bolj dovzetne za nenadne vremenske spremembe.

Prekinitev selitvenih poti
V deževnih spomladanskih nočeh smo lahko priča migracijam dvoživk, zlasti žab, iz zatočišč v tleh, med koreninami, pod trohnečim lesom, kjer preživijo zimo, v mrestišča, ki so navadno manjše stoječe ali počasi tekoče vode. A nemalokrat njihovo selitveno pot prekine človekov poseg z gradnjo cest in prometa na njih, z odstranjevanjem mejic in podobnih struktur, ki delujejo kot selitveni koridorji.

Strupene snovi in ribe
Dvoživke so zaradi svoje tanke kože in jajc brez ovoja lahka tarča različnim oblikam onesnaževanja. Največ škode verjetno povzroča kmetijstvo, tako s spiranjem umetnih gnojil v vode kot s samimi strupi. Druga oblika polucije je odmetavanje strupenih odpadkov skupaj z drugimi smetmi v mrestišča. Posebej toksični elementi so aluminij, kadmij, cink in baker. Nekatere vrste dvoživk prizadene vlaganje rib v manjše vode. Mnoge ribe se namreč hranijo z ličinkami dvoživk.

Kulinarična poslastica
Dvoživke se nemalokrat znajdejo na krožnikih. Največji sladokusci so Afričani, Američani, Nemci, Francozi in Nizozemci. Npr. ZDA uvozi kar 3 milijone žabjega mesa – približno 26 milijonov žab na leto. Med glavne izvoznice spadajo Indonezija, Indija in Bangladeš. Čeprav dvoživke niso splošno priljubljene pri ljudeh, vendarle obstajajo ljubitelji teh majhnih štirinožcev. Predmet trgovanja so zlasti redkejše, eksotične vrste, vendar redkejša kot je vrsta, večje je povpraševanje, redkejša postane v naravi. Veliko povpraševanje po dvoživkah je tudi v tradicionalni medicini ali za pridobivanje strupov iz njihove kože za lovne in obredne namene.

Konkurenčnost tujerodnih vrst
Uvajanje ali spontano naseljevanje tujerodnih invazivnih živalskih in rastlinskih vrst povzroča opazne spremembe v strukturi in/ali funkciji ekosistema preko plenjenja, širjenja bolezni, tekmovanja za hrano in življenjski prostor… ter predstavlja grožnjo vrstni raznolikosti med drugim tudi dvoživk.

Patogeni organizmi
K zmanjševanju števila vrst prispevajo tudi virusne, bakterijske in glivne infekcije, saj ti tihi ubijalci vsako leto pomorijo na tisoče, če ne na milijone dvoživk. Reševanje tovrstne problematike je zapleteno, saj je patogene težko odstraniti iz njihovega naravnega okolja.

Dvoživke so se pojavile v devonu (pred približno 370 milijoni let), preživele so vsa množična izumrtja, vendar jih čaka žalostna usoda, če ne bomo ukrepali tako na globalni kot na lokalni ravni.