Lani pa sem delavnico opustil, razlog je bila, vsaj to sem si izbral za razlog, poškodba roke, v resnici pa sem se verjetno počutil prestarega za celodnevno premetavanje plohov. Delavnico sem tako spremenil v kuharski studio v upanju, da bo moje življenje zdaj manj fizično naporno, saj veste, kuhalnice pa ja ni težko vrteti. Kaj naj rečem, osel gre samo enkrat na led, jaz pač mnogokrat. Kot da sem pozabil, da sem pred desetimi leti imel gostilno. Čeprav sem bil takrat mlajši, so me po večurnem delu, ki je včasih trajalo tudi 16 ur, noge dobesedno ubijale. A tokrat sem si zamislil zgodbo, ki bo popolnoma drugačna od kuhanja v gostilni.

Ideja je bila, da bom imel nekaj dni na teden samo nekaj ur na dan kuharske delavnice in tu pa tam mogoče kakšno snemanje. A glej ga zlomka, snemamo vsak teden, delavnice pa imam tudi po dva dni zapored. Od obiska tržnice ob sedmih zjutraj pa do polnoči, ko studio pospravim, tako mine kar precej ur. A moje telo takšnega ritma ne zdrži več. Zato sem začel razmišljati o vzrokih, a tudi o rešitvi mojih muk. Vzrok sem odkril skoraj nemudoma. Ko sem pregledoval oddaje, sem poklical Dejana, svojega snemalca, in mu predlagal, naj ne uporablja širokokotnega objektiva (fisheye), ker me ta čisto preveč raztegne. Očitno sem ga spravil v zadrego, saj mi je šele čez čas na nežen način razložil, da ne uporablja omenjenega objektiva in da sem morda jaz postal malce močnejši. Takoj sem se odpravil v trgovino in si prvič v življenju kupil tehtnico. Ko sem stopil nanjo, se mi je med stopali izpisala številka 106. Po tehtnici sem stopical kar nekaj časa, a številka na ekranu je bila nespremenjena; 106, 106, 106 ...

Tu je vzrok mojih težav, saj imam za svojo višino gladko deset kilogramov preveč, kar mi povzroča bolečine v nogah. Kot bi imel človek z idealno težo nonstop oprtan 10-kilogramski nahrbtnik. Odločil sem se, da se bom tega nahrbtnika znebil in potem dobesedno lažje zaživel. Odločitev pa me je spravila v konflikt s samim seboj. Namreč ne verjamem v načrtno hujšanje in s tem vsakodnevnega onesrečevanja samega sebe. Čemu se odreči: sreči ali teži. Upam, da bom problem rešil z nekaj kolesarjenja in brez pretiranega odrekanja hrani.

Pomlad je nepreklicno tukaj in z njo višje temperature ter lahkotnejša oblačila, ki razkrivajo naše postave. Ko poslušam in tudi opazujem ljudi, slišim in vidim ogromno različnih zgodb. Na žalost jih je veliko, če že ne skoraj večina takšnih, ko so ljudje bodisi obsedeni s svojimi telesi bodisi se jih sramujejo. Nekateri so se za "zdravje" in "lepo postavo" pripravljeni odreči skoraj vsemu. Ne jedo oziroma jedo nespametno, premalo in nezdravo, zraven pa do onemoglosti trenirajo takšne in drugačne športe.

Nekateri so videti že skoraj kot zombiji, sami na sebi pa še vedno vidijo najmanj en gram maščobe preveč do svoje popolnosti. Spet drugi se bašejo s proteini in pol časa preživijo v fitnesih, videti pa so kot napihnjene žabe, a njim v nasprotju s prvimi do popolnosti manjka gram mišic. Nekateri pa se samo prenažirajo s slabo hrano do onemoglosti, nato pa se, ali pa tudi ne, sramujejo svojih teles. Zares čudno je, kako smo ljudje vedno bolj obsedeni s svojimi telesi, brez nekega tehtnega razmisleka o zdravi sredini, kjer bi bil lepotni ideal zdrav, povprečno grajen človek z lepo dušo in srcem. Od kod (v glavnem se ve) nam vsa ta obsedenost s kultom telesa, medtem ko se svet moralno in intelektualno postavlja na glavo in je pravzaprav v umski recesiji. Sprašujem se, kaj nam v resnici pomenijo "popolna" telesa, si kot človek zares lahko srečen izključno le, če si "lep"? V toplejših dnevih, ko so vse popolnosti in nepopolnosti še bolj vidne, pa se ta gonja še potencira.

Odločil sem se, da ne ponudim nobenega odgovora, ker bi verjetno tako in tako neumno zvenel, zato za konec samo ena prošnja in en mojih priljubljenih citatov. Varujmo svoja telesa in bodimo nežni ter prizanesljivi z njimi, veliko se gibajmo, zdravo jejmo, ljubimo in uživajmo življenje, tudi na račun tega, da bomo živeli kakšno leto manj.

Ker je ravno sezona pomladanskih čiščenj, vam ponujam recept, ki vam bo očistil tako telo kot duha.

Recept, koprivna juha

Sestavine
- 2 šopa mladih kopriv (okoli 1⁄4 kg)
- 1 šalotka
- košček gomolja zelene

- 2 korenčka
- nekaj strokov česna
- 1⁄4 pora
- 1 srednje velik krompir
- sol
- sveži timijan

in po želji še
- mlada rdeča pesa

- stebelna zelena
- krompir
- maslo
- sveži pehtran, drobnjakovi cvetki, oljčno olje

Na oljčnem olju prepražimo sesekljano šalotko, dodamo ji narezano zeleno, korenčka, česen in por. Zelenjavo pražimo toliko časa, da se lepo opeče. Solimo in zalijemo s približno dvema do tremi litri vode.

Da juhe ne gostimo z moko, ji dodamo še narezan krompir, in ko zavre, še oprane liste kopriv.
Ko je krompir kuhan, dodamo timijan in juho pretlačimo s paličnim mešalnikom. Nato jo pustimo vreti še pet minut, po potrebi dosolimo in postrežemo.

Juho lahko oblikujemo v samostojno jed z dodatki, kot so mlada rdeča pesa, stebelna zelena ali krompir, takole: mlado rdečo peso pečemo v pečici pri 180 °C eno uro, nato jo olupimo, narežemo na koščke in sotiramo na maslu, ki smo mu dodali pehtran. Stebelno zeleno narežemo na kolobarje in dobro opečemo na oljčnem olju. Iz krompirja naredimo laske in jih pocvremo v oljčnem olju.

Za postrežbo na dno krožnika položimo po žlico rdeče pese in zelene, prelijemo ju z juho in nanjo položimo ocvrt krompir, in če ga imamo pri roki, še drobnjakov cvetek.

In en velik dober tek!