Jugoslovanski predsednik Josip Broz - Tito se je leta 1961 po znamenitem potovanju z ladjo Galeb ustavil tudi v slovenski prestolnici, kjer je predal “tople in iskrene” pozdrave iz afriških držav, ki jih je obiskal in ki so v tistem času počasi postajale eden najpomembnejših členov nastajajoče jugoslovanske neuvrščene zunanje politike.

Jugoslovanski voditelji s Titom na čelu so namreč prav v teh državah in ljudstvih, ki so jih prej le slabo poznali in so se šele počasi osamosvajala od tuje nadvlade, začeli prepoznavati stremljenja in interese, presenetljivo sorodna tem, ki so jih gojili sami.

Leta 1961 je tako Tito na prvi konferenci gibanja neuvrščenih v Beogradu afriške narode označil kot temeljno podobne Jugoslovanom v njihovem stremljenju k svobodi, enakopravnosti in izboljšanju življenjskega standarda. Postalo je jasno, da je Jugoslavija afriške države po lastnem razkolu s Sovjetsko zvezo v okolju hladne vojne začela dojemati kot naravne zaveznice v boju za mir, samostojnost ter neodvisnost od velikih sil.

Ker je bilo med pomembnimi cilji gibanja neuvrščenih tudi zavzemanje za čim bolj enakomeren in pravičen gospodarski razvoj, pa so v Beogradu o afriških državah hitro začeli intenzivno razmišljati tudi z vidika ekonomskega povezovanja. In v tem kontekstu gospodarskih odnosov niso vzpostavljali zgolj z bolj razvitimi državami na severu afriške celine, ampak tudi z veliko revnejšimi in nerazvitimi državami južno od Sahare. Še več, v drugi polovici 60. let in v 70. letih preteklega stoletja je bilo to sodelovanje tako intenzivno, da razen Južne Afrike tam skorajda ni bilo države, v kateri Jugoslavija ne bi imela vsaj neke vrste politične in poslovne povezave.

"Jugoslavija se je začela zanimati za tisto, kar so takrat imenovali tretji svet oziroma dežele v razvoju, na sredini 50. let. Med prvimi državami, s katerimi je vzpostavila dobre odnose, je bila Etiopija, ki je bila zgodnji primer sodelovanja med podsaharsko državo in Jugoslavijo. Do sodelovanja v polnem obsegu pa pride nekje na začetku 60. let," je v pogovoru za oddajo Sledi časa na Radiu Slovenija povedal srbski zgodovinar Goran Musić z Univerze na Dunaju, ki to razlaga s pomikom fokusa osvobodilnih in protikolonialnih gibanj v Afriki s severa celine proti jugu.

Partija izbrala podsaharsko Afriko

Konec 50. in v začetku 60. let je namreč postala neodvisna cela vrsta držav v zahodni ter v osrednji Afriki, in ta tako imenovana fronta narodnoosvobodilnih bojev se je ustavila nekje na obrobju Južne Afrike kot neke vrste hegemonske sile manjšinskih belih oblasti v Afriki. S tem pa so države na meji z Južno Afriko, kot sta denimo Zambija in Tanzanija, postale v geopolitičnem smislu zelo pomembne, in to za ves svet.

"Jugoslavija je torej v nekem smislu sledila občemu trendu, ko je poskušala v teh letih izboljšati svoje povezave ter svoje znanje o tem delu Afrike," pravi Musić. Doda, da so na samem vrhu jugoslovanske partije sprejeli strateško usmeritev, da se bodo osredinili na podsaharsko Afriko in poskušali igrati nekakšno politično vlogo v tamkajšnjih dogodkih, saj so pričakovali, da bo šel val dekolonizacije neizogibno naprej, proti Južni Afriki.

Jugoslavija je torej merila na to, tako pravi Musić, da bo neke vrste avantgarda znotraj neuvrščenih, država, ki se bo prva pojavila na točki spora, točki, kjer obstaja vrenje in nemir, in bo tam svetovala ter igrala vlogo mediatorja med velikimi silami. Obenem pa je računala s tem, da bo imela lahko na podlagi tega političnega ugleda pozneje tudi ekonomsko vlogo v postkolonialnem razvoju teh območij.

Čeprav si je Jugoslavija vsaj dolgoročno od sodelovanja z afriškimi državami obetala tudi poslovne koristi, pa zgodovinar Jure Ramšak poudarja, da je bilo to ekonomsko sodelovanje zelo pomembno tudi v simbolnem smislu, saj so najrevnejše države sveta predstavljale še bolj pomemben preizkus jugoslovanske neuvrščene ekonomske politike kot bolj razvite severnoafriške države ali pa, denimo, bližnjevzhodne države.

"Zakaj je bila Afrika privlačna za Jugoslavijo? Skoraj vse afriške države so bile članice gibanja neuvrščenih, celina se je spoprijemala tudi z največjimi ekonomskimi težavami, in to je bil teren, na katerem je morala Jugoslavija pokazati svojo zavzetost, da nadaljuje revolucijo, potem ko so ji Sovjetska zveza in drugi očitali, da je zapustila revolucionarni tok," je dejal Ramšak, raziskovalec z Inštituta za zgodovinske študije Znanstvenoraziskovalnega središča Koper.

"Jugoslavija je ravno prek afriških držav želela pokazati, da je solidarna, da se zavzema za svetovne premike … To je bil verjetno politični vidik jugoslovanske politike, ki je jugoslovanska podjetja motiviral za nastop na teh trgih." Ramšak ob tem opozarja, da je imela podsaharska Afrika v tem kontekstu poseben položaj, precej drugačen od severne Afrike, ki je imela že pred drugo svetovno vojno v nekaterih delih dobro razvito infrastrukturo, s poznejšim odkritjem nafte pa tudi finančna sredstva, s katerimi je lahko vlagala v svoj razvoj.

"Podsaharske države so v tem smislu popolnoma drugačna zgodba. Te države niso imele infrastrukture, niso imele finančnih virov," nadaljuje Ramšak. Prav pri njih se je torej v najbolj izraziti obliki pojavil izziv, kako načela neuvrščenosti prenesti tudi v poslovno prakso. "In Jugoslavija je seveda želela dokazati, da je to mogoče. Da je mogoče na enakopravni osnovi sodelovati tudi z državami, ki so manj razvite."

Pomanjkanje izkušenj in industrije v podsaharskih državah

Toda kako naj bi bilo to sodelovanje videti, kakšne so bile sploh gospodarske okoliščine na novo dekoloniziranih držav, s kakšnimi težavami so se spopadale in kakšne vrste gospodarsko sodelovanje so potrebovale?

"Večina afriških držav se je morala kmalu po osamosvojitvi spoprijeti z več ekonomskimi, političnimi in družbenimi problemi. Podedovale so namreč kolonialne politične in ekonomske sisteme, za katere je bila značilna velika neenakost in ki niso bili usmerjeni v splošno blaginjo oziroma sploh niso mogli zagotoviti nujnih izdelkov za prebivalstvo. V vseh sektorjih je primanjkovalo usposobljenih ljudi," pove Andrea Azizi Kifyasi z Univerze v Dar es Salaamu.

Na primeru raziskovanja zdravstva zgodovinar iz Tanzanije razlaga, da je bilo v tej vzhodnoafriški državi po osamosvojitvi le 12 zdravnikov, ki so bili Tanzanijci! "Vsi drugi zdravniki so bili tujci. Jasno je torej, da je imel zdravstveni sektor hude težave, da enostavno ni bilo dovolj zdravnikov, ki bi lahko delali v zdravstvenih ustanovah. Gre za težavo, ki ni zadela samo Tanzanije, ampak veliko afriških držav po osamosvojitvi. To je bila torej ena težava," je dejal v pogovoru za Radio Slovenija.

Drug velik problem pa je bila po njegovih besedah odvisnost. "Veliko afriških držav sploh ni imelo razvite industrijske baze. Zato jih je večina uvedla to, kar poznamo pod imenom 'industrializacija nadomestitve uvoza'. Zagnali so torej nekatere industrije, da bi lahko lokalno proizvedli čim več nujnih stvari. Ampak spet je bila težava, da so v teh industrijah delali ljudje, ki niso bili izučeni. Tudi tu so torej potrebovali podporo drugih držav. Ne le razvitih držav, ampak tudi drugih močnih držav s svetovnega Juga," svoj pogled predstavi Kifyasi.

Vloga Jugoslavije večja od njene velikosti

Da so se afriške države, čeprav so se po dekolonizaciji tako rekoč vse deklarirale kot neuvrščene, po pomoč in sodelovanje ozirale na vse strani, Jugoslavija pa je bila v tem smislu le eden od akterjev, ki so vstopali na to območje, razlagata tudi Musić in Ramšak.

"Jugoslavija je imela pomembno vlogo, vsekakor večjo od njene objektivne ekonomske moči, številčnosti njenega prebivalstva, njene velikosti, njen diplomatski vpliv v mednarodni politiki je skratka vsekakor močno presegal njeno velikost. Vseeno pa je bila Jugoslavija le eden od igralcev, ki so v tistem času delovali v podsaharski Afriki," pripoveduje srbski zgodovinar, ki dodaja, da je bila, kar se tiče socialističnih držav, poleg Jugoslavije tam vsekakor pomembna tudi Kitajska.

"Že takrat, na začetku 60. let, se je namreč začelo tisto, kar danes jemljemo za samoumevno, to je ekonomska prisotnost Kitajske v Afriki," pravi Musić in spomni, da je bila na celini tudi vrsta držav iz Vzhodne Evrope, ki jih pogosto imenujemo sovjetski 'sateliti', čeprav so v zunanji politiki imele nekaj avtonomije in so se v diplomaciji skušale osamosvojiti od Sovjetske zveze.

Čeprav so bile politične povezave z nekdanjimi kolonialnimi centri prekinjene, pa so tudi ti ostajali zelo vplivni. Šlo je namreč za desetletja povezav, ki jih ni bilo lahko kar tako prekiniti. Afriški študentje so se, denimo, šolali v Veliki Britaniji ali v Franciji, v afriških državah so še vedno živeli prebivalci, ki so prihajali iz teh držav. Potrebno je bilo torej zelo veliko truda in časa, da so se nekdanje kolonije preusmerile k Vzhodu ali Jugu.

Pragmatizem brez parol

Ob vsem tem pa se postavlja vprašanje, zakaj je bilo ob vseh teh možnostih sodelovanja z najrazličnejšimi svetovnimi silami poslovanje z Jugoslavijo za države podsaharske Afrike sploh privlačno?

Naša nekdanja država je lahko v času hladne vojne podsaharske države uspešno nagovorila ne le z zagovarjanjem ekonomskega sodelovanja, ki ne temelji na izkoriščanju, ampak tudi s svojo politiko nevmešavanja v njihove notranje zadeve in seveda splošno podporo njihovi neodvisnosti ter spreminjanju svetovnega sistema v korist nerazvitim državam. Toda kako je šla ta idealistična in solidarnostna retorika skupaj s čisto ekonomskimi interesi same Jugoslavije, koliko so bili njeni politični in ekonomski cilji združljivi? Kot pripovedujeta Musić in Ramšak, v resnici niti ni šlo za takšno protislovje, kot bi se morda lahko zdelo na prvi pogled.

"Pomoč v razvoju v jugoslovanskem besednjaku oziroma v jugoslovanskem razumevanju razvoja ni pomenila samo neke vrste podarjanja, nesebične pomoči, žrtvovanja in podobnega. To so pojmi, ki so jih bolj uporabljale druge socialistične države, kot sta Kitajska in Sovjetska zveza, ki sta v ospredje postavljali prav tovrstne parole. Jugoslavija pa je bila – recimo temu tako – bolj pragmatično usmerjena in je o sebi rada razmišljala kot o realistični. Realistični v smislu, da ni skrivala, da ima ekonomske interese v sodelovanju s temi državami ali v razvoju teh držav, ampak je hkrati menila, da imajo države, s katerimi sodeluje, prav tako interes v tem gospodarskem partnerstvu, v nasprotju z njihovim partnerstvom z nekdanjimi imperialnimi silami," pravi Musić.

Jugoslavija je namreč trdila, da v njenem primeru ne gre neenakovredno sodelovanje, ampak da se lahko skozi takšno sodelovanje razvijata obe državi. "Ne smemo pozabiti, da je Jugoslavija tudi sebe – čeprav je bila v tistem času nedvomno bolj razvita od držav na jugu Afrike – razumela kot 'malo bolj razvito državo v razvoju'," še dodaja Musić.

Ramšak ob tem poudarja, da so se partnerske države dobro zavedale, da od Jugoslavije stvari ne morejo pričakovati brezplačno. Ko se je v Afriki v začetku 60. let pojavila Sovjetska zveza, je prišla prav z velikimi propagandnimi parolami o brezplačni solidarnostni pomoči, a se je v realnosti pokazalo, da ni ravno tako. Jugoslovani pa so že od vsega začetka poudarjali vzajemnost. Njihov princip ni bil brezplačna pomoč, ampak gospodarsko sodelovanje, v katerem nihče ne sme biti prikrajšan in ki ima potencial za napredek obeh strani.

Skupna podjetja in priložnosti za vse republike

Prvi primeri poslovanja so potekali na klasičen način kupec – prodajalec, konec 60. let in v 70. letih, ko je bilo sodelovanje s podsaharskimi državami na vrhuncu, pa se je rodila ideja spodbujanja t. i. višjih oblik gospodarskega sodelovanja. To je potekalo predvsem v obliki mešanih podjetij, v katerih sta si strani delili vložek in odgovornost, opisuje slovenski zgodovinar. "Prav ta skupna podjetja naj bi najbolj predstavljala idejo enakopravnega sodelovanja obeh partnerjev."

V sami Jugoslaviji se je pojavilo tudi kar nekaj tekmovanja, katera podjetja iz katerih republik bodo prevzemala posamezne posle z državami v razvoju. "Pridobivanje poslov je bilo odvisno tudi od tega, kdo je bil veleposlanik v določeni državi. Če je bil veleposlanik Slovenec, se je v več primerih zgodilo, da je bilo potem več slovenskih predstavnikov v delegacijah in tudi slovenska podjetja so dobila več poslov," pojasnjuje Ramšak. Pri tem omenja primer Kenije, na katero se je osredinila Slovenija in kjer je večino jugoslovanskih poslov potekalo prek slovenskih podjetij.

Pri večjih infrastrukturnih projektih so sicer na jugoslovanski strani praviloma nastopali konzorciji več podjetij. Določili so eno centralno podjetje, kot je bil, denimo, beograjski Energoprojekt, potem pa je to sodelovalo z različnimi podizvajalci, kot so bili Metalna iz Maribora in drugi.

Musić to označuje za osnovno idejo tega tipa podjetij: glavni jugoslovanski partner je s seboj potegnil tudi manjša jugoslovanska podjetja, ki so se v te projekte vključila kot podizvajalci in imela od teh poslov še kako veliko koristi. "In to je bilo nekaj, čemur so sledili tudi na politični ravni. To je bila torej neke vrste politična odločitev Jugoslavije, in gledali so celo na enakomerno porazdelitev teh priložnosti na vse pokrajine in republike," pravi.

Jugoslovanska podjetja pa so morala, čeprav je bila Jugoslavija v političnem smislu za afriške države v marsičem idealna partnerica, te države k sodelovanju vseeno pritegniti tudi s čisto ekonomskimi vidiki svojih ponudb, saj so se afriške države, čeprav so bile tudi same podvržene hladni vojni, velikokrat odločale precej bolj pragmatično kot ideološko.

"Vlade afriških držav v 60. letih, 70. letih in vse do 80. let preteklega stoletja niso imele nujno jasnih politik oziroma ideologij. Večinoma je bilo vse odvisno od tega, kdo jim je nudil pomoč. Če so videli, da z idejami, ki bi jim lahko pomagale pri razvoju, prihajajo zahodne države, so jih lahko sprejeli. Če se jim je zdelo, da z dobrimi idejami, ki bi jim pomagale pri napredku, morda prihajajo Kitajci ali pa Rusi, pa so lahko sprejeli njih. Niso bili torej tako zelo zavezani tem ideologijam hladne vojne," pojasnjuje profesor Kifyasi.

Sorodna novica Slovenci tlakovali traso gigantskega projekta Velike umetne reke v Libiji

Tudi Ramšak meni, da ne gre pretiravati s političnim vidikom, saj partnerske države s svetovnega Juga niso sklepale posameznih poslov samo zato, ker bi država prihajala iz iste mednarodne skupine, ampak so pri tem zelo dobro proučile vse dejavnike. In pri tem je imela Jugoslavija tudi marsikatero šibko točko. Kot pojasnjuje Ramšak, je bilo namreč podsaharskim državam pomembno, da dobijo dobro tehnologijo, česar jim Jugoslavija ni bila zmožna vedno ponuditi. Predvsem pa so te države potrebovale posojila in naša nekdanja država je imela precej manj finančne moči od zahodnih držav, pa tudi od Sovjetske zveze.

Družbena korist namesto dobičkonosnosti

Če Jugoslavija ni mogla vedno ponuditi najbolj napredne tehnologije in ni imela vedno zadostnega finančnega zaledja za obsežna posojila, pa je imelo poslovanje z njo za države v razvoju nekatere druge ekonomske prednosti.

Strokovnjak za mednarodne ekonomske odnose Marjan Svetličič, ki je še v času nekdanje Jugoslavije intenzivno proučeval njeno ekonomsko sodelovanje z državami v razvoju, tako razlaga, da so jugoslovanski menedžerji, ki so odšli v Afriko, Latinsko Ameriko in Azijo, v to okolje vseeno prinašali socialistično razmišljanje in bili osredinjeni na družbeno koristnost poslov, ne le na njihovo kratkoročno dobičkonosnost.

Takšen je bil v tistem času, ko je bilo v zelo razviti slovenski lesni industriji veliko povpraševanje po tropskem lesu, primer nekdanjega Slovenijalesa, ki je ustanovil družbo v Srednjeafriški republiki sredi celine v odročnem pragozdu, kjer so morali vzpostaviti celotno infrastrukturo. Zgradili so manjše letališče, zdravstveno ambulanto in šolo za otroke domačinov, ki so delali zanje. "Tega mogoče kdo drug ne bi naredil," pripomni Svetličič.

Jugoslavija je bila torej pripravljena gledati na daljši rok, kadar je bila zmožna ponuditi posojila, so ta spremljali ugodni pogoji, na dobiček pa so Jugoslovani računali šele v naslednjem koraku. In vendar Goran Musič prednost Jugoslavije vidi predvsem v iznajdljivosti, ki je bila posledica jugoslovanske dediščine nerazvitosti.

"Jugoslovani so bili navajeni na to, da se morajo znajti tudi v nepredvidenih okoliščinah, na to so bila jugoslovanska podjetja še kako navajena od doma. Torej: kadar nekaj ne funkcionira, se znajdeš in improviziraš. To je nekaj, po čemer so bili jugoslovanski strokovnjaki, podjetja in delavci znani, in rekel bi, da je to nekaj, kar jih je res razlikovalo od zahodnih podjetij. Prav tako pa so bili pripravljeni delati v težjih razmerah, v kakršne njihovi enako kvalificirani zahodni kolegi ne bi privolili," zatrjuje srbski zgodovinar.

Kot pripoveduje, so bili jugoslovanski delavci poleg tega pripravljeni živeti v improviziranih nastanitvah in zase niso zahtevali posebnih hiš. Najvišji jugoslovanski kader – upravljavci, menedžerji in direktorji – so sicer uživali to vrsto "luksuza", a običajni delavci, srednji menedžment in kvalificirani delavci so po besedah Musića živeli precej skromno. Ob tem so opravljali težko delo, v treh dnevnih izmenah, in jugoslovanska podjetja so bila prav zaradi tega zmožna ponuditi mnogo krajše roke dokončanja projektov od drugih.

Musič tako med glavne prednosti jugoslovanskih podjetij uvršča resnično težko udarniško delo, prilagodljivost, improvizacijo in nižje cene, pa tudi pripravljenost, da posvetijo veliko časa in energije za usposabljanje lokalnega prebivalstva, kar so zahodna podjetja počela zelo redko. "To je bil del ideje teh višjih oblik ekonomskega sodelovanja: tehnološko sodelovanje, usposabljanje njihovih vodilnih kadrov, pa tudi navadnih delavcev. Ti so večkrat prišli na tečaje ali usposabljanja v naša podjetja v Jugoslaviji," se strinja tudi Ramšak.

Za neslaven konec krive tudi razmere v svetu

Kljub razmeroma velikemu obsegu jugoslovanskega poslovanja v podsaharski Afriki, kjer še danes stojijo stavbe in infrastrukturni objekti, ki spominjajo na to obdobje, pa se ti projekti na koncu niso nujno vedno izkazali za najbolj ekonomsko uspešne.

"Večji ekonomski projekti v državah izvoznicah nafte so bili, na splošno gledano, uspešnejši od pionirskih projektov ustvarjanja bazične proizvodnje v podsaharskih državah," ugotavlja Ramšak. Čeprav to lahko delno pripišemo tudi nekaterim nepremišljenim jugoslovanskim politikam, pa moramo na neslaven konec številnih izmed njih gledati v širšem, svetovnem ekonomskem kontekstu.

"Med dolžniško krizo v 80. letih praktično nobena od teh podsaharskih držav ni bila več zmožna plačevanja. Če se iz Jugoslavije spominjamo pomanjkanja deviz, je bila ta položaj v afriških državah še desetkrat hujši. V določenih državah so bile prepovedane vse transakcije v tujino." Pri tem se moramo, kot poudarja Ramšak, zavedati, da je bila za mnoge jugoslovanske menedžerje to prva tuja izkušnja, v velikih težavah pri svojih novih naložbah pa so se takrat znašle celo zahodne multinacionalke, nekatere s stoletno prakso delovanja v afriških državah.

Da je bila prav svetovna gospodarska kriza, ki se je začela že proti sredini 70. let, tista, ki je dokončno v večini pokopala jugoslovansko ekonomsko sodelovanje s podsaharskimi državami, razlaga tudi Musić. V času gospodarske krize držav v razvoju je namreč prišlo do tako imenovanega šoka cen nafte na svetovnem tržišču, ki je povzročil podražitev uvoza vseh komponent in materialov za velike gradbene projekte. Hkrati je na svetovnem trgu v sredini 70. let padla cena nekaterih surovin, kot je baker, ki je bil osnovni izvozni produkt Zambije.

"Zambija in druge države v razvoju, ki so bile odvisne od enega samega izvoznega produkta, bodisi kmetijskih pridelkov bodisi surovin, enostavno niso imele več dovolj deviznih sredstev oziroma mednarodnih valut, da bi lahko financirale notranji razvoj. Tega si niso mogle več privoščiti niti po nižjih cenah, ki so jih ponujala jugoslovanska podjetja," pravi Musić in dodaja, da je že v drugi polovici 70. let prišlo do splošne stagnacije držav v razvoju, na začetku 80. let pa je to preraslo še v krizo prezadolženosti.

Z zelo podobnimi težavami se je v tistem času spopadala tudi Jugoslavija, ki je zato vse težje namenjala sredstva za mednarodno ekonomsko sodelovanje, ki naj bi se obrestovalo predvsem dolgoročno. Prijateljski stiki z državami v razvoju so sicer obstajali še naprej, vendar je bilo te dobre politične odnose zelo težko prevesti v dejanskost. Jugoslavija se je bolj ukvarjala s tem, kako sploh obdržati glavo nad vodo kot pa z napredkom in novimi načini sodelovanja in razvoja na svetovni ravni, zaključi Musić.

Prva zaposlitev za domačine, simbolni kapital za Jugoslavijo

Sodelovanja Jugoslavije s podsaharskimi državami pa vseeno ni smiselno ocenjevati samo skozi dejstvo, da so skupna podjetja na koncu večinoma propadla in da se tudi jugoslovanska lastna pričakovanja glede dobičkov mnogokrat niso uresničila.

Ti projekti so namreč ponekod sprožili razvoj, ki se sicer morda ne bi nikoli zgodil, opozarja Ramšak. Vlaganje v nerazvita območja velikokrat za podjetja iz zahodnih držav ni bilo zanimivo, saj je s seboj prinašalo preveč tveganja in ni obljubljalo hitrih dobičkov. Jugoslovanski menedžerji, ki se jim, vsaj na začetku, ni bilo treba toliko ozirati na samo finančno konstrukcijo, so lahko po drugi strani ponudili projekte, ki se mogoče na koncu finančno niso najbolje izšli, so bili pa pomembni za notranji gospodarski in družbeni razvoj v teh državah.

Številni domačini so v teh skupnih podjetjih našli svojo prvo zaposlitev, dobili prvo plačo. To so bili zametki razvoja, iz katerih sta se lahko ekonomska aktivnost in znanje širila naprej. "Jugoslovanske ekonomske iniciative v državah v razvoju so morda bolj kot z ekonomskega ali finančnega vidika zanimive in pomembne ravno z vidika notranjega družbenega razvoja teh držav," pravi Ramšak.

Hkrati pa je imelo s finančnega vidika morda na koncu sicer velikokrat res neuspešno sodelovanje s podsaharskimi državami za Jugoslavijo tudi močan simbolni pomen in ji dajalo argumente, s katerimi je kot ena najpomembnejših članic gibanja neuvrščenih lahko nastopala na svetovnem odru.

"Jugoslavija je želela prav s sodelovanjem s temi najmanj razvitimi državami pokazati, da je mogoče delati drugače, da je mogoče vzpostavljati enakopravne odnose. In ta princip so potem skušali predstaviti tudi na svetovni ravni: češ, poglejte, če lahko mi enakopravno sodelujemo s temi državami v obojestransko korist, potem lahko praktično celoten svet sodeluje. Potem lahko tudi mi to, kar nudimo afriškim državam, zahtevamo od visoko razvitih evropskih držav ali ZDA."

Prav v tem kontekstu želje po spremembi svetovnih ekonomskih odnosov moramo torej gledati tudi zgodbo jugoslovanskega sodelovanja s podsaharskimi državami, še zaključuje Ramšak. "Gre za ilustracijo tistega, za kar se je Jugoslavija tako zelo aktivno zavzemala tudi na svetovni ravni."