Med potepanjem po slovenskih vaseh boste zagotovo opazili tudi kozolce, ki veljajo za eno izmed slovenskih značilnosti, čeprav jih najdete tudi drugod po Evropi, le v drugačni obliki kot pri nas. Kozolec je bil nekdaj sestavni del kmetije, postavljen blizu doma ali med travniki in polji. Za njih se je zanimal že Janez Vajkard Valvazor, danes pa jih v svoj objektiv radi ujamejo fotografi, kot motiv jih uporabljajo slikarji, so tudi predmet raziskav in proučevanja raziskovalcev z različnih področij.

Za vsak del Slovenije je značilna druga oblika kozolca
Kozolci so si po obliki, velikosti in namembnosti zelo raznoliki. Največ je dvojnih oziroma toplarjev, kozolcev na kozla in nizkih. V zgornjesavski dolini, na Sorškem in Kranjskem polju prevladujejo enojni kozolci. Na Dolenjskem in jugozahodnem delu Štajerske, v severnem delu Primorske, Škofjeloškem hribovju, na Notranjskem, v Beli krajini, na Koroškem ter v okolici Ljubljane pa je največ toplarjev. Zunanja podoba, material, velikost in okrasitev kozolca oziroma sušilne naprave so bili odvisni od lastnika oziroma naročnika ter njegovih finančnih sredstev in seveda mojstra, ki je kozolec postavljal. Motivi na kozolcih so rastlinski, živalski, nabožni ali liki iz kart, kot so pik, kara, srce in križ.

Kozolci so samostojno stoječe stavbe ali prislonjeni k drugi stavbi. Po navadi so v celoti iz lesa razen kritine, ki je opečnata ali slamnata. Še posebej poslikave so bile jasen pokazatelj, kako globoka je denarnica lastnika kozolca. Priznani slovenski geograf Anton Melik (1890-1966) je ugotovil, da je največ detajlov nastalo v prvih treh desetletjih 20. stoletja, in sicer v okolici Mirne, Mokronoga in Litije.

Po drugih evropskih državah kozolci nimajo streh in so namenjeni le za sušenje, medtem pa imajo slovenski kozolci veliko širšo namembno. Po večini imajo streho in so namenjeni za sušenje žita, sena, koruze, lana, konoplje, stročnic, odrezkov gomoljnic, praproti idr., pa tudi za shranjevanje različnega orodja, strojev, desk in žita. Slovenska oblika kozolca se pojavlja tudi v Avstriji, Italiji in na Hrvaškem.

Poznamo več vrst kozolcev, in sicer stegnjenega ali enojnega, vezanega ali toplarja, kozolec na kozla, prislonjeni kozolec, stog in brez strehe. Poimenovanja kozolcev se v virih razlikujejo, naslednje je po Meliku.

Stegnjeni ali enojni kozolec
Enojni kozolec v okolici Ljubljane ali samec na Dolenjskem je kozolec iz enakih stebrov, ki so med seboj povezani z latami in ozko streho, ki je bila nekdaj krita z rženo slamo, v gorskih predelih pa z deščicami. Del stebrov, ki so v zemlji, po navadi hitro strohni, zato so nekaterim že v preteklosti naredili novo podstavo, ki se imenuje noga ali baba in so jo pritrdili z močnimi obroči ali klini. Danes je po navadi narejena iz betona. Stegnjeni kozolci se po dolžini močno razlikujejo, saj imajo nekateri le en razdelek, ki mu pravijo okno ali štant, drugi več. Običajno nimajo podstreška, dvojni pa spominjajo na vezani kozolec, ki je najpogostejši v slovenskem okolju.

Vezani kozolec ali toplar
Vezani kozolec, ki mu na Dolenjskem pravijo toplar, ima dve enaki vrsti štantov ali oken, združeni pod eno streho, ki je bila ponekod narejena v obliki čopa. Tako so včasih pridobili uporaben prostor za shranjevanje in sušenje ter hrambo vozov in orodja ter lesa. Ob nevihtah so vanj zapeljali tudi voz s senom. Srednji in zgornji prostor, ki sta bila namenjena shranjevanju sena, sta bila po navadi narejena s križno vezanimi obtesanimi trami, redko deskami. Nekateri toplarji imajo priključen še stegnjen kozolec.

Velikosti kozolcev so se razlikovale glede na potrebe kmetij, ki so jih obdelovali kmetje. Najpogosteje so bili vezani v dva štanta, kar pomeni, da so imeli na vsaki strani po dve okni oziroma štanta. Nekateri so potrebovali kozolce za sušenje sena, drugi za hrambo kmetijskega orodja in tako se je razlikovala tudi njihova oblika, saj je bil ponekod večji vezani, drugod stegnjeni del. Pozneje so predvsem na Dolenjskem gradili manjše toplarje, kjer je bil zgornji del obit z latami in ne križno vezanimi tramovi. V večjem delu Slovenije so kozolci stali ločeno od preostalega poslopja, medtem ko so v vzhodni Sloveniji združeni s hlevom.

Kozolec na kozla
Največ tovrstnih kozolcev je v Posavju v okolici Zidanega Mosta in Radeč ter v vzhodnem delu Dolenjske in Krški kotlini do Gorjancev. Kmetije s temi kozolci so imele po navadi manj žita. Kozolec na kozla je enojni kozolec, na katerega se je naslonila manjša oblika z nadstreškom ali plaščem. Ti kozolci niso dolgi, po navadi le od dva do tri štante. Seno so hranili zgoraj ali spodaj in na tleh. Kozolec na kozla se na Notranjskem in Dolenjskem imenuje kozolec na psa.

Kozolci brez strehe
Kozolci brez strehe so značilni predvsem za Beneško Slovenijo, Goriško in Koroško. Stebri so drobnejši in tanjši kot pri drugih kozolcih, po navadi neobdelani. Ponekod so ga postavili na njivi v času žetve in košnje sena. Pred zimo so ga običajno podrli in odpeljali domov. Glede na število oken so ocenjevali velikost kmetije, saj je to kazalo, koliko žita je pridelala. Daljši ko je bil kozolec, za premožnejšo je veljala kmetija. V Soški dolini imajo tovrstne kozolce stalno postavljene in jih ne premikajo.

Prislonjeni kozolec in stog
To je kozolec, ki je sestavljen samo iz ene vrste in ne stoji samostojno, ampak je prislonjen k hlevu ali drugemu gospodarskemu poslopju. Število oken je po navadi majhno. Te kozolce lahko vidite na Dolenjskem, v Beli krajini, Kočevju in segajo do loškega ozemlja. V njih so po navadi sušili deteljo, fižol in ob slabem vremenu ajdo.

Na vzhodnem Štajerskem pa so značilni t. i. stogi, pravzaprav late s stebriči, ki so podobni prislonjenim kozolcem. Stogi so kot del hleva, lahko so tudi prislonjeni k hiši, po navadi k skednju, kjer sušijo le koruzo. Takšne kozolce imajo v Bohinju, kjer imajo kmetje poleg hleva za živino, še majhno hišico za bivanje in skedenj, na katerega je prislonjen kozolec, najpogosteje iz dveh štantov. Ob Sotli pa na kozolce spominjajo samo t. i. rante na ganku, kjer sušijo koruzo.

Značilnosti kozolcev drugod po Evropi
Kozolce imajo tudi po drugih evropskih državah, le v drugačni obliki kot pri nas. Medtem ko so v Avstriji pokriti, so v Švici in Franciji večinoma kozolci brez strehe. Za sušenje žita in shranjevanje kmetijskih pridelkov jih uporabljajo tudi v Rusiji, na Finskem in v baltskih državah. Čehi in Poljaki kozolca ne poznajo. V Belorusiji so podobni našim, le da so v Sloveniji natančneje obdelani. Na Finskem imajo kozolce brez strehe, ki jih uporabljajo za sušenje sena, nižje oblike pa za sušenje trave. V Latviji pa na njih sušijo lan. Tu imajo kozolce brez strehe in v primerjavi z našimi so manj masivni.

Kozolcem podobna poslopja (na drogove pritrdijo late) uporabljajo za sušenje poljščin tudi na Norveškem in Švedskem. Kozolci niso tako dovršeni kot pri nas in obsegajo po navadi le po eno okno. Podobni so brezstrešnim kozolcem v Podjuni in na Pohorju. Za sever Švedske pa so značilni zelo visoki kozolci z močnejšimi stebri in več okni, ki so različno visoka. Tudi na Kitajskem in Japonskem na drogove pritrdijo late, na katerih sušijo riževo snopje.

V Deželi kozolcev v Šentrupertu pri Mirni
Predvsem v Sloveniji so se kozolci razvili v več tipov in značilnih oblik, ki jih drugod po svetu ne najdemo. Kustosinja v Deželi kozolcev v Šentrupertu Alenka Lamovšek je povedala, da je "to prvi muzej na prostem s kozolci". "V njem si lahko ogledate 17 različnih kozolcev iz Mirnske doline, enega iz okolice Ivančne Gorice in dve sušilni napravi. Namen muzeja je, da prikažejo kozolce v prostorskem, časovnem in socialnem pomenu." V muzeju je na ogled več tipov kozolcev, najstarejši pa je iz leta 1795, in sicer Lukatov kozolec s Trstenika, ki je najstarejši na svetu.

Kozolce so imeli radi tudi otroci, saj so se v njih igrali skrivalnice, gugali in se igrali druge otroške igre. Namenjeni so bili tudi praznovanjem, novim mašam, izvedbam gledaliških iger in opravljanju kmečkih del, kot sta ličkanje, obtrgovanje perja gomoljnic idr. Pod kozolci so bili tudi pušlšanki, občasno odprte gostilne, ko so domačini prodajali lokalno pridelano hrano in pijačo. Poleg tega so bili prenočišče za popotnike, berače ali vandrovce in mlade fante, ki so čez poletje spali na kozolcih. O postavljanju kozolcev in druženju v njih kroži veliko zgodb in prigod, ki so nastale skozi leta. Sicer pa so kot drugod seveda uporabljali kozolce za sušenje in shranjevanje sena, žita detelje, koruze itd. Lamovškova je še izpostavila, da "s postavitvijo muzeja želimo dati kozolcu mesto, ki si ga zasluži v ljudskem stavbarstvu, saj so kozolci mojstrovine, zato se lahko Slovenci z njimi poistovetimo, saj je kozolec imela vsaka slovenska domačija. Poleg predstavitve razvoja kozolca na Slovenskem in pestrosti dvojnih oblok kozolcev v tem prostoru tu potekajo tudi različni dogodki, festivali in delavnice."

Kozolci so danes namenjeni turistični in izobraževalni dejavnosti
Prvotni namen kozolcev je bil shranjevanje in sušenje žita, sena in pridelkov, danes pa ima poleg prostorskega, kjer se shranjujejo gradbeni material, kmetijska mehanizacija, orodje in druge naprave, etnološki pomen, saj gre za ohranjanje kulturne dediščine. Seveda pa so imeli kozolci v preteklosti in tudi danes družabno noto. Pod njimi so uprizorili marsikatero igro in pripravili druga družabna srečanja, kot so prikazi starih šeg in navad.

Ko si boste v Šentrupertu na Dolenjskem ogledali razstavo kozolcev, se lahko odpravite še do Simončičevega toplarja v Bistrico pri Mokronogu in na Veselo Goro do Barbove graščine in baročne cerkve sv. Frančiška Ksaverija. Na vzpetini blizu naselja Škrljevo stoji grad iz 11. stoletja, ki je bil last kneginje Eme. Od tu se razteza pogled na Mirnsko dolino. V drugi polovici decembra v Šentrupertu poteka Emin božično-novoletni sejem, ki ga popestrijo nastopi pevskih zborov, božično-novoletni koncert pihalnega orkestra sv. Rupert in domača društva s svojim programom.