Gre za program, v okviru katerega upokojenci prostovoljci obiskujejo na domu starejše od 69 let, ugotavljajo njihove potrebe po pomoči in jim pomagajo na različne načine: od druženja do opravljanja različnih opravkov. Prostovoljci so samo lani opravili 834.241 ur prostovoljnega dela, kar je po metodologiji MDDSZ-ja ocenjeno na več kot 5,2 milijona evrov, skupno pa je vrednost prostovoljnega dela, opravljenega v desetletju, ocenjena na skoraj 37 milijonov evrov. V prvih petih letošnjih mesecih so prostovoljci opravili 39.000 obiskov, prejemnikov pomoči pa je bilo 5.300, kažejo podatki ZDUS-a.

Šončeva skrbi za organizacijski del programa, koordinacijo pokrajinskih in društvenih koordinatorjev, in za podporo, kadar nastajajo kakšne težave pri izvajanju, pa tudi za podporo pri povezovanju v lokalnih skupnostih.

Za uspešnost projekta je verjetno zelo pomembno, da dobro sodelujete tudi z lokalnimi oblastmi?

Želimo utrditi mrežo vseh deležnikov, ki imajo v svojem programu skrb za starejše. Nekje je to bolje zaživelo, in sicer tam, kjer župani to podpirajo, koordinacije bolje delujejo. To je zelo pomembno pri tistih težavah, ki presežejo tovrstnega reševanja, ali v okviru javnih služb ali kar presega tisto, kar smo mi kot nevladne organizacije in društva sposobni narediti. Recimo takrat, kadar se pojavijo nasilje ali vprašanja, povezana z razreševanjem stanovanjske problematike in so ljudje pred tem, da se znajdejo na cesti. V teh primerih moramo stopiti skupaj.

Stvari pa dejansko sistemsko niso urejene?

Ne, niso. Mi se zelo trudimo, da bi to zaživelo. Zdaj poteka tudi projekt NET AGE, ki je kakovostna nadgradnja našega projekta, ki nudi lokalni skupnosti vse informacije o kakovosti njihovih prebivalcev in razkriva, kje so tiste šibke točke pri sistemskih rešitvah nekega dela. Zdaj je ta projekt potekal v občini Kanal. Moram reči, da smo imeli veliko srečo, ker je župan temu zelo naklonjen in so se tudi te šibke točke, ki so jih ugotovili tudi na osnovi naših podatkov, razkrile - recimo da patronažna služba ne deluje tako, kot je prav, ker je usmerjena predvsem v kurativne preglede, manj v preventivo, ki naj bi bila tista, čemur naj bi bile patronažne sestre namenjene. Tako so tam zdaj celo zaposlili še eno patronažno sestro na področju preventive, nabavili novo vozilo, tako da bodo dostopnejši, in organizirali večjo dostopnost na centrih za socialno delo.

Želimo v sodelovanju s skupnostjo občin doseči, da bodo v okviru socialnega nacionalnega programa socialnega varstva tudi te stvari nekako bolje urejene. Zelo veliko je odvisno od razumevanja in dobre volje, večinoma pa pri županih naletimo na razumevanje in veliko njih želi, da njihova društva vstopijo v ta program, če še niso vključena.

Upoštevaje, da se prebivalstvo stara, se bo število starejših, ki bodo potrebovali pomoč, v prihodnosti še povečevalo.

Prvi rezultati kažejo, da je v obdobju od 70. do 75. leta praktično malo potreb po pomoči, starejši v tem obdobju so zelo samostojni in nimajo težav. Potem pa se z višanjem starosti hitro povečuje potreba po pomoči. Od 85. leta potreba po pomoči strmo raste.

Ste zadovoljni s številom prostovoljcev? Jih je dovolj ali premalo?

Prostovoljcev imamo 3.400 v tem programu, čeprav jih je marsikje več. Nekateri recimo ne želijo biti formalno vezani, pa vemo, da pomagajo. So pa tudi razlike med mesti in podeželjem. Na podeželju je medsosedska pomoč veliko bolj razvita in moram reči, da svojci mnogo bolj skrbijo in zelo veliko jim pomeni, da so vpeti v to skrb za starejše svojce. Je pa res, da naletimo tudi na zelo grde stvari, ki pa jih je tudi težko razreševati, ker tudi starejši ne želijo povedati, kaj se dogaja, želijo skriti nasilje, ne želijo izpostavljati svojih bližnjih in jih je sram.

V mestih je pa ta težava, da se mladi upokojenci, kot kažejo izkušnje, nekaj let po upokojitvi ne želijo vključiti v društvo upokojencev, niti sodelovati. Se trudijo zelo dejavno in polno živeti ter iščejo neke druge dejavnosti, kjer se lahko izkažejo. V mestih je težava tudi zaprtost v teh blokih, kjer je tudi dostop zelo težaven. Najboljše rezultate smo dosegli tako, da smo v bloku našli nekoga, ki pozna prebivalce bloka in ga ti poznajo.

Moram reči, da sem zadovoljna, da je toliko dobrih ljudi, ki želijo delati kot prostovoljci. Je pa res, da se mlajši težje vključujejo. Več pa je tudi takih, ki mislijo, da je to delo javnih služb, da bi morali te stvari delati plačani uslužbenci. Ampak nikjer nobena država ne more vseh teh stvari pokriti in mislim, da je resnično zelo pomembno, da se prostovoljstvo razvija na vseh ravneh.

Eno je potreba po fizični pomoči, recimo prinašanju hrane ali spremstvu na banko ali k zdravniku, veliko ljudi pa si verjetno želi predvsem družbe, ker so osamljeni.

Ti občutki so včasih res grozni. V svojem društvu imam prostovoljko, ki se je na klic starejše gospe odzvala ob dveh zjutraj. Gospo je zagrabila tesnoba, imela je črne misli in je poklicala to prostovoljko. Včasih je tako, da starejši res veliko potrebujejo, v nekaterih primerih tudi izgubijo občutek, koliko lahko obremenijo prostovoljca. Za kakšnega prostovoljca se prav bojimo, da bo pregorel.

Formalno program teče tako, da načrtujemo ponovne obiske, ampak ko se navežejo na prostovoljca, ga kar kličejo, saj si želijo, da bi imel vsak dan čas zanj. Kar pa ne gre.
Moram pa reči, da so v glavnem zadovoljni, da res imajo občutek, da niso pozabljeni.

Za dejavne upokojence je poskrbljeno v društvih, kjer so dnevni centri in športne ter rekreativne dejavnosti, težava pa je pri tistih, ki so doma, ali pa so gibalno omejeni in imajo arhitektonske ovire. Zanje je pa treba poskrbeti. Tem se želimo približati in tem smo tudi namenjeni.

Včasih se narobe razume, da je ta vprašalnik namenjen neki statistiki. Predvsem je namenjen temu, da ugotovimo, ali ta oseba potrebuje pomoč in kako naj se organiziramo, da mu bomo pomoč nudili. Največje število je tisto, ki kaže potrebo po druženju, potem pa sledijo tudi potreba po prinašanju stvari iz trgovine, spremstvu k zdravniku, prinašanju hrane, kdaj tudi priprava hrane.

Tudi direktorica Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana Liljana Batič je pred kratkim opozorila, da je ena največjih težav, s katero se spopadajo, kako sploh priti do pomoči potrebnih.

Ko mi ugotovimo, da nekdo potrebuje pomoč na domu in jo želi dobiti ter jo zmore plačati, obvestimo izvajalca te storitve. Podatki o sposobnosti plačila storitev so lokalnim skupnostim podlaga za določitev višine prispevka oz. subvencijo za pomoč na domu, Več kot 33 odstotkov je takih, ki z lastnimi dohodki ne zmorejo čez mesec sami. V marsikateri občini je pomoč na domu subvencionirana čez 70 odstotkov, so pa tudi občine, kjer je ta odstotek le v okviru zakonskega določila.

Zakaj pa se to sistemsko ne uredi, s čimer bi se te razlike zmanjšale? Če si doma v eni občini, ki ima te stvari dobro urejene, se ti lahko dobro godi, če pa si doma v drugi, ki teh stvari nima urejenih, boš pa za enake storitve drago plačeval.

In tudi se. Vedno govorim, da je to diskriminacija starejših tako z vidika dostopnosti kot z vidika cenovnega pristopa. Ker imajo nekateri relativno poceni pomoč, drugje je pa celo ni ali pa je tako draga, da je za večino nedostopna. Demografski podatki za Slovenijo niso prijazni, to je dejstvo.

Mi za 300 društev letno dobimo okoli 300.000 evrov, kar pomeni, da društvo v povprečju dobi 1.000 evrov. Po pogodbi z ministrstvom pa moramo imeti zaposlene visoko strokovne delavce, ki so potrebni za razvoj in strokovno podporo ter izpolnjevanje pogojev, da lahko sploh kandidiramo za razpise, ki jih ima ministrstvo in FIHO (Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji).