Avtorici več glasbenih hitov, ki jih je napisala za skupino Sestre, Manco Špik in film Montevideo, Bog te video, zaradi napredujoče multiple skleroze pri pisanju pomaga asistentka. "To je posebno delo. Jaz, če bi bila zdrava, si ne bi mogla nikoli tega predstavljati. Sedim, pred mano računalnik. Jaz meditiram in narekujem. Ona pa piše. Ta dotik, ko daš intimno misel najprej njej, potem šele na papir, je zoprn. Da lahko narekuješ, ti mora nehati biti nerodno. Tudi če si v besedah zelo intimen in pokvarjen."

Na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomirala iz erotike v Lorcovi dramatiki, pred časom pa je priznala tudi avtorstvo znanstvenofantastično-erotičnega romana Čudoviti klon, ki je izšel pred desetimi leti. "Prej sem skrivala, ker sem mati, hči ... zdaj pa mi ni več nerodno," zagovarja, zakaj je delo sprva zamolčala. Ravno v tem času je končala še diktiranje novega erotičnega romana, ki je "bolj pokvarjen od vsega", pravi.

"Napredujem," se je v pogovoru z Miho Šaleharjem hudomušno pošalila ob predstavitvi svoje avtobiografije. Knjiga ni le kronološko delo, ki bi poskusilo življenje zaobjeti v linearno, urejeno celoto, ampak v njej svojo zgodbo, v kateri je niti bolezen ni okradla strasti do občutka za življenje, pripoveduje skozi sprotne dogodke.

Barbara, ki je v mladosti nastopala v Akademski folklorni skupini Franceta Marolta, je sodelovala pri nastanku skupine Katice in skupaj z Magnificom skupine U'redu, pri petdesetih letih svojo bolezen obravnava kot človeka, in se nanjo v svoji literaturi tudi odkrito jezi. "Bolezen imam za partnerja, z njo se pogovarjam in to težko opišem. Ni mi sovražnica, niti ni moja partnerica, je prej v neki stranski vlogi. Stalni stranski vlogi." Obenem narekuje, da je bolezen v nekem svojem skritem bistvu, ki ga ljudje verjetno lahko razumejo samo v obdobju stiske, zelo podobna ljubezni. "Razlika med ljubeznijo in boleznijo je lahko vesoljska, ampak življenje nas z obema pritrdi, da se ne moreš sprenevedati. Bolezen te potisne ob zid in v kot. Reče ti, prenehaj blefirat. Kaj potem, če si zaljubljena, si tudi bolna. In to so te stvari, ki se jim v življenju ne moremo upreti."

"Boriva se še vedno, vsak zase in skupaj. Najin odnos se v resnici neprestano bori s tem večnim mučiteljem - mojo boleznijo. Roberta, ki je sprejel življenje z bolno ženo, občudujem in se mu hkrati čudim. Še vedno je z mano, še vedno skrbi za ugodje vseh treh, še vedno pizdi, še vedno zajebava, še vedno je lep in nežen, še vedno grob in živčen, še vedno seksi in mladosten, še vedno napreden in poln novih idej, še vedno poln uresničljivih želja," neposredno zapiše o svojem boju z boleznijo.

Z glasbenikom Robertom Pešutom - Magnificom, ki vsak dan pripravi družinsko kosilo, na katerem se oglasi tudi sin, ki v tem času že študira, še vedno govorita jezik ljubezni. "Duhovna povezanost med nama še vedno dela absolutno in nezmotljivo in je kot nežen spev, v seksi molu ali duru. Ta jezik oba razumeva in aktivno govoriva," je zapisala v svoji knjigi. V njenih besedilih "življenje vzbrsti vsepovsod, kjer najde vsaj malo humusa," kot lahko preberemo v spremni besedi avtobiografije.