Jože ali Jose, kot ga kličejo v Argentini, je bil že od malih nog športni navdušenec. "Takrat je bilo to v naših koncih zelo razvito, organizirana so bila tudi različna tekmovanja, na katerih sem tudi sam sodeloval." Selitev v Argentino pri 17 letih je bila zanj precej stresna, saj ni znal španščine, močno pa je pogrešal tudi smučanje. A z življenjem ob morju se je vanj zaljubil, popolnoma novo življenje pa se je zanj začelo, ko je odkril deskanje. Jože, ki je kmalu začel delati kot oskrbnik plaže in reševalec, velja za začetnika deskanja v Miramaru in je prvi slovenski deskar.

"V Miramar je poleti prihajala skupina turistov iz Buenosa Airesa, ki so bili sami športniki. V reklamah za sončne kreme smo videli deskarje in potem poskušali tudi sami jezditi valove," se spominja začetkov leta 1964. "Seveda takrat nismo nič vedeli, kakšne so te deske, iz kakšnega materiala so narejene, ampak smo malo eksperimentirali." Prijatelji iz Buenos Airesa so se konec poletja vrnili domov, Jože pa se ni dal: veliko zimskih dni je preživel na valovih, zaradi česar so ga vsi poznali, saj je bil edini "tako nor, da je v mrazu, brez neoprena, skakal po morju."

Danes je v Miramaru izjemno veliko deskarjev, Jožeta pa zelo veseli, da so do starih mačkov zelo spoštljivi. "Včasih sem se podil za valom, zdaj pa bolj čakam, da val pride do mene, in mladi so zelo uvidevni, mi včasih pustijo kakšnega in me spodbujajo, naj ga zgrabim," doda smeje.

Kljub ljubezni do valov je Jože vse življenje ostal navdušen smučar, in tudi žena Mari, prav tako argentinska Slovenka, se mu pogosto pridruži na belih strminah. Pred leti sta si zgradila hišo v Andih, in sicer v bližini znanega smučarskega središča Barriloche. Jože je za smučanje navdušil tudi številne deskarske prijatelje, tako da se poleti podijo po morju, pozimi pa po belih strminah.
Jožeta in Mari sem obiskala med njunim obiskom na Blokah, kamor se zdaj, ko sta oba upokojena, vračata skoraj vsako leto.

Vi, Jože, ste se rodili na Blokah, Mari pa se je slovenskim staršem že rodila v Argentini, kajne?

Jože: Star sem bil 17 let, ko sem šel z Blok v Argentino. Naša družina je bila namreč razdeljena: oče je šel v Argentino leta 1943 in v Miramaru, to je okoli 450 kilometrov stran od Buenos Airesa, kupil hišico ter nam pisal, naj pridemo za njim. Tako smo šli leta 1958 mama, sestra in jaz za njim, starejši brat pa se je odločil, da bo ostal doma in skrbel za kmetijo. Kar se mene tiče, nisem bil preveč zadovoljen zaradi odhoda v Argentino, ker sem bil zaljubljen v smučanje. Smučarija je bila zame vse. Tudi moj brat je bil dober smučar.

Kako ste doživljali prihod v Argentino?

Ko sem prišel v Argentino, očeta dejansko sploh nisem poznal. Oče je namreč šel v Argentino leta 1943. Zame je bil moj oče v bistvu moj brat, ki je bil 13 let starejši. Nekoč sem mamo vprašal, kdaj bom bratu (Ivanu) rekel ata, sem namreč mislil, da gre po starosti. Očeta so tako drugi klicali oče, jaz pa sem ga klical po imenu. Do brata sem imel drugačen odnos, zelo sem ga spoštoval.

Kako ste se pa spoprijeli s španščino?

Zame je bila zelo težka, res sem se težko naučil jezika. Doma na Blokah smo se kot tuji jezik učili nemščino in že ta mi je delala veliko preglavic. Po prihodu v Argentino sem se vpisal v gradbeno šolo in čeprav sem imel od doma spričevalo 4. gimnazije, to tam ni veljalo. Ko sem se vpisal v srednjo šolo, so mi rekli, da bom moral pred začetkom šolanja opraviti izpit, pa so potem kar nekaj let vedno, ko sem šel vprašat, kdaj ga bom pisal, z njim odlašali. Ne koncu se je zgodilo to, da sem se že izučil, ko je prišel k meni nekdo iz pisarne in rekel: "Surga, tako so me namreč klicali, ž jim ni šel, vi še nimate papirjev iz osnovne šole. Dokler jih ne bo, ne morete dobiti papirjev, da ste se izučili za gradbenega tehnika." Skratka, potem sem hitro naredil potrebni izpit, ampak dejansko sem najprej naredil srednjo šolo, šele potem pa formalno tudi osnovno šolo.

Kam pa vas je potem vodila poklicna pot?

Najprej sem delal v gradbeništvu in sicer sem bil pomočnik zidarja, potem sem se pa pozimi ukvarjal z gradbenimi načrti. Potem pa sem imel veliko srečo in dobil poletno delo na plaži. Pospravljal sem stole in šotore ter čistil. Plaža je bila zame krasna. Že prvo leto sem toliko preplaval, da sem že naslednjo sezono postal reševalec. To sem potem počel več kot 30 let.

A kot reševalec ste potem tudi ženo ujeli? Kako sta se spoznala?

Mari: On je imel kopališče na Miramaru in vsi Slovenci iz Buenos Airesa so večinoma na morje hodili v Miramar. Ko sem bila stara 15 let, me je oče tja peljal na morje, ampak takrat me fantje še niso preveč zanimali. Kasneje smo večkrat s prijatelji hodili tja kot skupina, čez dan smo bili na plaži, zvečer smo šli pa v kino ali na bowling. Skratka, oče me je peljal na plažo in mi pojasnil, da je gospodar plaže Jože Žurga. Takrat ga nisem poznala. Spomnim se, da je bil ravno takrat neki preplah in so morali reševalci v vodo. Vsi so začeli teči proti morju, tudi Jože med njimi. In ga gledam, imel je čisto bele lase, zguban obraz, in si mislim: "Ma ta je en starček. Saj bi sebe komaj rešil, kako bo šele koga drugega?" Od sonca je bil namreč čisto zdelan, in normalno, vsaki 15-letnici se zdi 25-letnik star. No, potem pozimi pa je prihajal v Buenos Aires, kjer smo se Slovenci redno družili v slovenskih domovih, in takrat je bila zgodba že drugačna (smeh).

Jože: No, potem sem pa dokazal, da nisem starček oz. El Viejo, kot so me klicali vsi v Miramaru (smeh).

Kako se je začela vaša deskarska kariera? Vi ste bili dejansko začetnik deskanja v Miramaru.

Na plaži sem začel delati 1959. Nekje leta 1962,1963 so k nam prihajale fotografije določenih športnikov, ki stojijo na deskah. V bistvu so bile to reklame za kreme za sončenje. Velika težava na začetku je bila, da nismo imeli pojma, kakšne deske so to, iz kakšnega materiala so narejene. Najprej smo tako uporabljali stiropor, ki je bil takrat čisto nov material. Najprej smo mislil, da so deske lesene, in sicer iz takega lahkega lesa, ki ga nismo mogli dobiti v potrebnih količinah, saj so ga uvažali.

Torej, mi smo uporabljali stiropor, ki smo ga premazali s smolo in stekleno volno, ampak težava je bila, da je tista smola stiropor razžrla. in tako smo se ubadali z vprašanjem, kako izolirati maso. Potem smo dodali les, da se stiropor ni prelomil ter vse skupaj oblekli v platno ter pobarvali. Tista deska je bila zelo težka, težava pa je bila tudi v tem, da je bila oblikovana kot čoln in torej ni imela ravnega dna, kakor je pravilno. Ko smo torej to desko naredili, pa nismo imeli pojma, kako zagrabiti val z njo.

V kinodvorani so slučajno predvajali film, ki je vseboval nekaj deskanja. To je bilo že v času, ko so se moji kolegi vrnili v Buenos Aires, in v njem sem videl, da so desko z nečim premazali. Šel sem kupit svečo in desko namazal z njo. Desko se namaže, da potem na njej ne drsi. Tako se je leta 1965, nekje konec februarja, začelo deskanje v Miramaru. Takrat so sicer deskali tudi že v bližnji Mar del Plati, ki je večje mesto v bližini, ampak z njimi nismo imeli stikov. Takrat še ni bilo telefonov.

Miramar se je potem razvil v pomembno deskarsko točko. Kako je to potekalo?

Ja, danes je včasih težko dobiti mesto za desko. Po prvih začetkih smo potem navezali stike z deskarji z Mar del Plate in začeli skupaj deskati. Kmalu je prišel tudi nov material, poliuretan, ki so ga uvažali. Do nekje 1968 smo sami izdelovali svoje deske, potem pa so na trg prišle tudi že tovarniško izdelane.

A takrat sta se že poznala?

Jože: Ne. Ona je čakala, jaz sem pa surfal.

Mari: Midva sva se potem začela sestajati leta 1975, takrat je bil že profesionalec.

Potem vas je očaral tudi s svojim športnim udejstvovanjem?

Mari: Šport je bil njegovo življenje. Mene ni nikoli motilo, da se je podil po valovih. Deskal je tudi pozimi, brez opreme, čisto modre ustnice je imel od mraza. Ampak res je v tem tako užival. Včasih so me vprašali, če se kaj bojim zanj, pa se nisem. Zaupala sem mu, da ve, kaj počne.

Jože: Kasneje, ko sem imel že družino, je bilo drugače, ampak prej, nekje med letoma 1965 in 1977, ko sva se poročila, sem pa živel za deskanje.

Mari: On vedno pravi: Če bi moral izbrati en lep dan smučanja na snegu ali en lep val, bi izbral val. Tako zelo je užival v tem.

Jože: To je res poseben užitek. Smučišče je pač pri miru, morje pa se ves čas premika, zato moraš ti veliko bolj nadzorovati svoje premikanje. Vsak val je drugačen, se maje in dviga v eno steno, in ti moraš dobro premisliti in poiskati točko, kjer greš lahko po valu dol in kje gor.

Ste potem, ko ste imeli že več izkušenj, znali morje »prebrati«?

Potem niti ne misliš na nevarnost. Se je pa zgodilo, da sem se enkrat znašel v zelo zahtevni situaciji. Vrglo me je med skale in pomol. Da pojasnim: Če je dober val, ga ne spustiš, čeprav bi ga moral zaradi kakšne nevarnosti. Če te tako dobi serija valov, ki padajo drug za drugim, je lahko zelo nevarno, saj nimaš časa, da bi prišel na površje, ko te že zalije nov val, ali pa te vrže ob skale. To se je zgodilo takrat meni in ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi takrat prišla še dva vala. Ne vem, če bi zdržal, saj so mi že pohajale moči.

Ampak v splošnem pa velja, da če ni skal ali kamnov, ni nevarnosti.

Ste velikokrat deskali sami?

Od začetka ja, saj sem bil edini. Dve, tri zime sem sam deskal, potem ko so se jeseni kolegi vrnili v Buenos Aires. Vsi v Miramaru so me poznali. So rekli, to je tisti El Viejo, ki je neumen, saj hodi v morje v takem mrazu. Prvi deskarji so bili večinoma vsi reševalci, ki jih je bilo v Miramaru veliko. Namreč vsakih 50 metrov je bil na plaži en reševalec.

V drugi generaciji je bilo deskarjev številčno veliko več. Pogosto so potem povedali, da so nas gledali kot otroci in sanjali, da bodo tudi oni nekoč deskali.

Pravite, da je bil vsakih 50 metrov reševalec, kar se sliši zelo veliko. Ali je morje tam nevarno?

Morje je valovito in tokovi so zelo močni, tako da moraš biti na nekaterih točkah previden. Je pa tako, da smo kasneje, ko smo bili že izkušeni, že po površini morja prepoznali, kaj se dogaja.

Ste potem organizirali tudi kakšne deskarske tečaje?

Ne, takih tečajev ni bilo. Opazovali smo se in se učili. Kasneje sem imel tudi možnost, da bi bil predstavnik za določene znamke desk, vendar pa se zaradi ljubezni do športa nisem želel vključiti v komercialne vode. Nisem želel iti vsakič v vodo in oprezati, katere znamke desko ima kateri od deskarjev. Zame je bil šport samo šport.

Ena od stvari, ki jih morava nujno omeniti, je El Pomol. Zaslužni ste, da ena od najbolj priljubljenih točk za deskanje v Argentini nosi slovensko ime.

Okoli leta 1974,1975 smo se začeli zbirati okoli resničnega pomola, kjer so zraven skale. Tam se zaradi visokih valov sprva nismo upali deskati. Med nekim tekmovanjem pa smo se približali tej točki in ugotovili, da skale niso nevarne, saj so bile na dnu ravne. In od takrat smo v bližini tega pomola deskali. Danes je to ena najboljših točk v Argentini za dolge valove.

Kmalu so začeli tja prihajati tudi deskarji iz Mar del Plate in ker so želei biti bolj "fini", so za to točko uporabljali angleško ime Pier. Eden od mojih prijateljev, ki mu to res ni bilo všeč, me je vprašal, kako se reče pomolu po slovensko. Tako so iz kljubovanja začeli temu kraju govoriti El Pomol. In zdaj se tudi uradno tako imenuje, najdete pa ga tudi v vseh deskarskih vodičih. Če greš na internet in vtipkaš El Pomol, lahko takoj vidiš, kje to je.

Na ta način pa sem prišel tudi v stik s slovenskimi deskarji. Enkrat sem nekaj brskal po internetu za El Pomol in sem našel pod tem imenom slovenski zapis, da so surfali pri nekem pomolu, seveda je bil to neki drugi pomol. Tako sem potem dobil naslov ljubljanskega kluba Ujusansa. Moje presenečenje je bilo veliko, sploh nisem vedel, da obstaja surferska scena v Sloveniji. Med enim od obiskov smo se z nekaterimi člani tudi srečali in ugotovili so, da sem verjetno res prvi slovenski deskar.

V deskanju ste tudi tekmovali in bili zelo uspešni, saj ste bili celo argentinski podprvak?

Leta 1970, ko smo ustanovili klub, smo začeli hoditi na tekmovanja in jih tudi organizirali. Od leta 1970 do 1984 sem bil na domačih tekmovanjih vedno prvi, nanizal sem sedem ali osem prvih mest, leta 1973 pa sem bil na državnem prvenstvu celo drugi.

A še bolj kot to drugo mesto mi je veliko pomenila zmaga v Mar del Platu leta 1974 na mednarodnem tekmovanju ob 100. obletnici mesta. Mar del Plata je milijonsko mesto, kjer surfa vsa argentinska elita, že dva svetovna prvaka prihajata iz tega mesta. Do takrat na tekmovanju ni še nikoli zmagal Miramarčan, vedno je zmago odnesel domačin. Med mestoma je bilo namreč vedno veliko rivalstvo, ker pa je bila okrogla obletnica mesta, so še toliko težje sprejeli poraz.

Vas je deska odpeljala tudi kam po svetu?

Surfal sem tudi Mehiki, Peruji in BrazIliji. V Peruju recimo, so začeli z deskanjem že okoli leta 1940. Deskanje se je začelo razširjati po svetu v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, k temu pa je veliko pripomogel havajski plavalec Duke. Skratka, leta 1972 sva šla s kolegom s citroenom 6000 kilometrov daleč, čez puščavo Atacama, do Lime. Dva meseca sva potem deskala ob perujski obali, najvišje sva prišla do Chicame, ki slovi po najdaljših valovih na svetu. Dolgi so tudi štiri kilometre. Sam sem naredil z dvema valoma en kilometer.

Kar na smeh mi gre, če se spomnim, kje smo bivali. Stanovali smo v hotelu na plaži, danes je tam hotel s petimi zvezdicami, ki sploh ni imel ne urejenih tal ne pokrite strehe.

Kako pa so domači spremljali vašo kariero?

Oče je umrl ravno tisto leto, ko smo začeli s surfanjem, mama pa je načeloma kar dobro sprejemala moje podenje po valovih. Priznam pa, da sem vedno, ko so bili pogoji dobri, vse izpustil iz rok, in šel na valove. Enkrat, bilo je ravno, ko smo gradili hišo, sem tako pustil gradbišče in šel na morje, in se je mama močno razjezila. Je rekla: Jože, pa a si ti pri pravi?

Se še vedno odpravite na valove?

Potem po letu 1984 smo začeli graditi hiško v Andih, zato sem deskanje malo opustil, potem pa se znova vrnil na desko. Še zdaj deskam, a se ne morem ravno pohvaliti s formo. Sem pa verjetno najstarejši aktivni deskar v Argentini.