Spomenka Hribar je pred dnevi prejela nagrado za državljanko Evropske unije. Kot je v uvodu v pogovoru z Majdo Juvan (celoten pogovor si lahko ogledate spodaj) dejala filozofinja, sociologinja in publicistka, ki se zadnje čase ne pojavlja v medijih, novinarjev ni sita. "Vi opravljate svoje delo, malo pa sem že naveličana situacije, kakršna je. Se mi zdi, da je to, za kar sem si prizadevala, nekako padlo v prazen prostor. Oziroma v preveč napolnjen prostor z raznimi emocijami in političnim izključevanjem. Malo mi je težko."

Nad nagrado je bila presenečena in počaščena. "Menim, da je to za moja prizadevanja za spravo, ki postaja planetarni problem. Če ilustriram: na Bližnjem vzhodu se Judje in Arabci ne morejo sporazumeti. Zakaj? Ker drug drugemu zanikajo pravico do domovine, pravico do drugačnosti. In to je sprava: da sočloveku priznaš dostojanstvo, pravico do njegove identitete in seveda domovinsko pravico. Če lahko rečem: pri nas se dogaja, da nekateri, se pravi, desnica, zanikajo domovinsko pravico nekaterim t. i. levičarjem."

Nagrado si letos delita dva, poleg Hribarjeve je naziv prejel tudi pisatelj Alojz Rebula, kot je opozorila voditeljica, pa tudi pogled na seznam predlagateljev, ki so ju nominirali za nagrado, priča o delitvi: Rebulo je predlagala desnica, Hribarjevo pa predstavniki levice. "Tudi g. Rebula si vsekakor zasluži priznanje. Res je tudi, da lahko evropski poslanci predlagajo več kandidatov iz svoje države. Tako sva letos dobila priznanje dva. Če se niso poenotili, se pač niso. Sem se pa malo začudila nad g. Peterletom, ker on dobro ve, kako smo sodelovali za spremembo sistema, za spravo. Ampak vsak deluje po svoje."

Še vedno budno spremlja dogajanje po svetu, predvsem pa je kritična do Evropske unije. "Četudi sem dobila njeno nagrado, moram reči, da sem zelo kritična do politike Evropske unije. Po razpustu Sovjetske zveze je bila priložnost, da se Evropa združi. Če že ne, da bi jo sprejeli v Evropsko unijo, vsekakor pa v neko prijazno sodelovanje in mir. Ampak prav kmalu je EU pod taktirko ZDA postavila rakete, usmerjene proti Rusiji. Se pravi, začela je hladno vojno. Tudi tukaj je (op. aktualno) vprašanje sprave. In EU bi imela vse surovine in ogromen bazen intelektualne moči. Če se EU ne bo osvobodila tutorstva ZDA, bo razpadla," ocenjuje Hribarjeva.

V svoji karieri je bila deležna številnih kritik. Kot pravi, je slovenski svet razklan tako rekoč do dna. "Meni so najbolj zamerili to, da nisem ne čisto "njihova", ne čisto "njihova". Kot mi je rekel eden od nekdanjih domobrancev v Argentini: vi ste prišli samo do pol pota. Se pravi, morala bi priti popolnoma na desno stran. Ker pa se trudim vzpostavljati neko ravnotežje med temi spornimi idejami in ljudmi, je pa narobe. In tako nisem všeč ne levičarjem, ne desničarjem."

A v isti sapi dodaja, da vztraja pri spravi. "Moramo se spraviti med seboj, to pomeni, da nisi samo "eden" ali "drugi", ampak da pristaneš na toleranco, medsebojno sodelovanje. Glavni problem, ki ga imamo, je naša razdeljenost, sovražnost, ki se kaže na vse možne načine. To je tisto, kar nam jemlje energijo, voljo in moči, in če hočete, tudi perspektivo."

Te razdeljenosti se na deklarativni ravni zavedajo številni, o tem tudi govorijo, ampak kaže, da bi bila menda za mnoge politike katastrofa, če bi se politika dejansko poenotila. "Tudi to. Apeli, predvsem na desni strani, so pozivi k spravi, ampak pod njihovimi pogoji: ubogajte nas, pa bo vse v redu. Predvsem desnica hoče danes uveljaviti svojo voljo, ideologijo, premoč, in to je problem."

Ta naša razklanost je, kot kaže, naša usoda, o njej priča že dolga zgodovina. "Že mladi so zastrupljeni s tem. To je postavil že škof Mahnič z maksimo: kdor ni z nami, je proti nam, in še vedno to velja. Potem so enako rekli boljševiki. Jaz apeliram, da s tem prenehamo. Seveda traja nekaj časa, da ljudje uzavestijo, da spoznajo, da smo tukaj vsi doma, da je država od vseh nas. Dokler se to ne bo zgodilo, bo tako, kot je zdaj."

Ob tem dodaja, da je razkol viden na vseh ravneh življenja. "Kot sem rekla že prej, je razkol totalen, tudi v kulturi, akademiji. Umetniki so levi, desni. So tudi umetniki, ki presegajo ta razkol, a žal je to tako totalno, da se ne da. Predvsem pa je desnica tista, ki neprestano inducira napetost. In moram reči, da tudi levica ni opravila svojega dela, glede na to, da je med vojno izvajala revolucijo, kar je bilo ne samo nesprejemljivo, temveč v mnogih primerih zločin, in po vojni zločin. Ampak zdaj ne gre za to, da bomo znova vlekli na dan vse po vrsti, ampak je pa vendarle potrebna neka analiza, da se soočimo s tem, kaj in zakaj je bilo, in potem zapremo to poglavje ter začnemo živeti sedanjost. Kajti mi ne živimo sedanjosti, temveč preteklost, prihodnost je pa tam nekje."

Na vprašanje, ali vidi koga, ki bi znal nagovoriti ljudi prek teh razlik, odgovarja, da četudi bi to znal in bi imel vse argumente, ne bi bil sprejet. "Mogoče bi bil še najbolj osovražen, če bi postavil to črto, da bi se lahko zgodovina zaprla. Ker se pač ne pristaja na to, vsak hoče imeti absolutno prav."

V pogovoru sta se dotaknili tudi nove vlade. "Motovili se, sem in tja, tako bom rekla. Verjamem, da si g. Cerar prizadeva, kolikor more, vendar pa ni prave energije. Slovenija tudi nima strategije dolgoročnega razvoja, še zmeraj ne ve, kaj bi sama s sabo, katere panoge bi protežirala, katere bi eventualno opustila." Tudi tu razlog za pomanjkanje strategije vidi v tem globokem razkolu. Kot je opozorila, je velik problem tudi nekontinuiteta, saj vsaka vlada anulira tisto, kar je zastavila prejšnja.

Kljub političnim razprtijam so še vedno sistemi, vitalni sistemi, ki še delujejo, od zdravstva do sociale. "Še delujejo, po zaslugi zdravnikov, šolnikov ... Nekateri delajo prek vsake mere, da vzdržujejo vsaj približno raven. Po drugi strani pa tudi mislim - da le ne bom razumljena napačno -, da smo preveč kritični. Res je toliko in toliko nezaposlenih in posledično prizadetih družin, ljudi, ki so pod pragom revščine, čeprav se vsakdo znajde tako ali drugače, in tudi država daje veliko socialne pomoči, to moramo priznati, veliko pomoči. Ampak v splošnem je pa tako, kot da smo izgubili življenjsko silo. Če pa greš na Rudnik, imaš tri, štiri veletrgovine, zmeraj je parkirišče zasedeno, vsi vozički polni. Če pogledamo zadnjih 20 let, koliko je novih stavb, podjetij po Sloveniji. Skratka, če bi bila nagnjenost k lepšemu gledanju, bi bilo tudi bolje. Res smo preveč črnogledi."

Kot pravi, obžaluje, da veliko ljudi živi težko, a opozarja tudi, da bi morala država bolje nadzirati sistem pomoči, kdo je res potreben pomoči in kdo ne, saj je kar nekaj primerov, ko imajo ljudje velike, drage avte, hkrati pa dobivajo pomoč.

"To, da so nekateri otroci lačni, je sramota za državo in vsako vlado. To bi se preprosto moralo sanirati - in tudi ne bil terjalo veliko sredstev. A kot kaže, ni prave evidence in tudi ne volje, da bi se rešilo," je prepričana. Hkrati pa opozarja tudi na problem odseljevanja, ki ga označuje za katastrofalno dogajanje, ki se bo poznalo še dolgo čas.

Vabljeni k ogledu celotnega pogovora.